Jedro

Sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, kakršno obstaja ob koncu glavne obravnave (1. odst. 326. čl. ZPP). Po izrečni ugotovitvi obeh sodb toženka tedaj ni imela ključa spornega stanovanja, pač pa sta ga imela tožnika. Tožbeni zahtevek na izročitev ključa torej ni bil utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni pridobila solastninske pravice na dvosobnem stanovanju v 4. nadstropju hiše na podlagi sporazuma z dne 15.1.1992, sklenjenega z R.M., zavrnilo pa je zahtevek na izročitev ključa tega stanovanja. V zvezi s tem zahtevkom je ugotovilo, da toženka ključa nima, ker ga je po skladnih navedbah obeh strank že izročila tožniku.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Toženkini pritožbi je sodišče druge stopnje ugodilo in razveljavilo ugotovitveni in stroškovni del sodbe prve stopnje ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in z enakimi razlogi potrdilo zavrnitev zahtevka na izročitev ključa. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da si toženka lasti pravico do posesti na spornem stanovanju na dvojni podlagi: na sporazumu in na dedovanju. V pravdi zaradi motenja posesti je uspela. Tožnika pa uveljavljata, da pravica do posesti pripada njima kot otrokoma in nespornima dedičema po pok. R.M. Toženka svoje pravice do posesti še ni dokazala. Zato mora stanovanje izročiti tožnikoma. V tem primeru pomeni izročitev ključev simbolično izročitev stanovanja. S tem zahtevkom se tožnika branita pred toženkinim restitucijskim zahtevkom v motenjski pravdi. Dejstvo, da je bil tožnik dne 3.7.1993 deložiran na podlagi odločitve v pravdi zaradi motenja posesti, le potrjuje njegov pravni interes v tej pravdi. Ker je sodišče ugotovilo, da sporazum ni bil sklenjen, bi moralo ugoditi zahtevku na izročitev ključa. Sodbama očita, da ne vsebujeta razlogov za zavrnitev zahtevka in da sodba druge stopnje ni odgovorila na pritožbene navedbe. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, kakršno obstaja ob koncu glavne obravnave (1. odst. 326. čl. ZPP). Po izrečni ugotovitvi obeh sodb toženka tedaj ni imela ključa spornega stanovanja, pač pa sta ga imela tožnika. Tožbeni zahtevek na izročitev ključa torej ni bil utemeljen. Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka v reviziji, da je morala dne 3.7.1993 toženki izročiti sporno stanovanje na podlagi pravnomočnega sklepa v pravdi zaradi motenja posesti, ne vpliva na pravilnost sodbe z dne 11.12.1992. To bi veljalo tudi, če ne bi šlo za novoto, ki v revizijskem postopku ni dovoljena (3. odst. 385. čl. ZPP). Dejstvo, da toženka v času sojenja ključa ni imela, zadostuje za neutemeljenost tožbenega zahtevka. Nadaljnji razlogi za zavrnitev zahtevka niso potrebni. Zato očitek, da izpodbijana sodba ni obrazložena in da nima razlogov o pritožbenih navedbah, ni utemeljen. Razlogi, ki so navedeni, so zadostni in se nanašajo na odločilno dejstvo. Druge okoliščine na odločitev ne morejo vplivati in zato niso odločilne.

Tožeča stranka v reviziji izhaja iz predpostavk, ki niso izkazane. Njeno sicer pravilno pravno razlogovanje nima opore v ugotovljenih dejstvih. Ni dvoma, da je med strankma sporna pravica do posesti. Vendar tožeča stranka v tej pravdi izpodbija toženki samo en temelj, na katerega ona opira pravico do posesti, to je sporazum s pokojnim R.Ma. Tudi če bi s tem delom zahtevka uspela, s tem ne bi izključila ostalih možnih podlag za pravico do posesti. Tudi za toženko kot potencialno dedinjo velja namreč vse to, kar tožnika zase uveljavljata kot dediča, to je, da se lastninska pravica in posest pridobi s trenutkom uvedbe dedovanja (36. in 73. čl. zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR in 123. čl. zakona o dedovanju - ZD). Sicer pa je posest, ki sta jo v tem primeru pridobila tožnika kot dediča z uvedbo dedovanja (73. čl. ZTLR in 123. čl. ZD), posredna posest, ki sama zase ne izključuje dejanske neposredne posesti, kakršno je toženka dokazala v motenjski pravdi. Tožeča stranka zdaj utemeljuje zahtevek na izročitev ključa tako, da gre za simbolični zahtevek na izročitev stanovanja. V tožbi take utemeljitve ni. Ne glede na to pa ta naknadna utemeljitev ne doprinese k utemeljenosti zahtevka. Po eni strani je imela tožeča stranka stanovanje ob koncu glavne obravnave v svoji posesti in ji ga torej toženka tedaj ni mogla izročiti, po drugi strani pa velja za pravico do posesti vse to, kar je bilo že navedeno, torej, da tožeča stranka ne izkazuje izključne pravice do posesti stanovanja, ker nobena od podlag za toženkino pravico do posesti ni izpodbita, njena neposredna posest pa je potrjena s pravnomočnim sodnim sklepom.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).