Jedro

Do dodatka za posebno nevarnost in ogroženost tožnik ni upravičen, kljub temu da pri delu prihaja v stik z eksplozivnimi snovmi, ker niti za formacijsko dolžnost, na katero je imenovan, niti za formacijsko dolžnost, na kateri dejansko opravlja delo, pravica do takšnega dodatka ni določena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke I/1., I/2. in III. izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „I/1.

Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 7. 2. 2008 dalje priznati dodatek v višini 0,20 % osnovne plače po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih v roku 15 dni od pravnomočnosti dalje, pod izvršbo, se z a v r n e .

I/2.

Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 7. 2. 2008 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal z upoštevanjem dodatka v višini 0,20 % količnika osnovne plače po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni od pravnomočnosti dalje, pod izvršbo, se z a v r n e .

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 374,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 117,04 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se glasi (pravilno: razsodilo je), da je tožena stranka dolžna tožniku od 7. 2. 2008 dalje priznati dodatek v višini 0,20 % osnovne plače po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (točka I/1. izreka) in mu od tega dne dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemal z upoštevanjem dodatka v višini 0,20 % količnika osnovne plače po 20. členu omenjene uredbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti posamezne plače dalje do plačila (točka I/2. izreka). Kar tožnik zahteva več (priznanje dodatka za obdobje od 14. 4. 2003 do 7. 2. 2008 in izplačilo razlike v plači za navedeno obdobje), je zavrnilo (točka II. izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III. izreka).

Zoper točke I/1., I/2. in III. izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku pripada dodatek, ker sta odločitev ministra in formacija nižja pravna akta kot uredba in se z njima ne sme določiti manj pravic kot z uredbo. Opozarja na 4. odstavek 20. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uredba), ki daje pristojnost ministru, da določi tista delovna mesta, na katerih ta dodatek pripada. Meni, da sodišče ni pristojno, da določa kriterije za določitev teh delovnih mest, saj je to v izključni pristojnosti delodajalca, zato bi bilo potrebno tožbo zavreči. Navaja, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da je zahtevo za priznanje dodatka vložil dne 7. 2. 2008, kar je tožena stranka prerekala že v odgovoru na tožbo. Zatrjevala je namreč, da je zahtevek prejela dne 12. 2. 2008, kar je dokazala s predložitvijo kopije zahteve, na kateri se nahaja dohodna štampiljka z datumom 12. 2. 2008. Tožnik ni dokazal, da je zahtevek poslal priporočeno po pošti. Šele v tem primeru bi se po določbi 2. odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) datum 7. 2. 2008 štel za datum vložitve zahteve. Sklicuje se tudi na 1. in 2. odstavek 20. člena Uredbe. Ker se v tem sporu odloča o tem, ali tožniku na formacijski dolžnosti vzdrževalec pod zaporedno št. 109, po formaciji 6328 v ... enoti, pripada dodatek za delo z nevarnimi snovmi, poudarja, da je ta dodatek vezan na konkretno dolžnost in ne na osebo. Zato bi se izrek sodbe lahko nanašal kvečjemu le na čas opravljanja del in nalog te dolžnosti. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka, saj je tožnik uspel le s 23 % tožbenega zahtevka in je toženi stranki zato dolžan povrniti 77 % njenih pravdnih stroškov. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe, podredno pa njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008 - ZPP), ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu gre za spor o določitvi oziroma priznanju količnika osnovne plače. Tožnik, ki je zaposlen pri toženi stranki z osebnim činom višji vodnik in je bil z ukazom št. ... z dne 22. 7. 2004 z dnem 31. 7. 2004 razrešen s formacijske dolžnosti letalski tehnik III orožar v ... eskadrilji ter od 1. 8. 2004 dalje imenovan na formacijsko dolžnost vzdrževalec v ... enoto, vtožuje priznanje dodatka za posebno nevarnost in ogroženost. Zatrjuje namreč, da ima pri delu opravka z eksplozivnimi sredstvi. Z odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2004 mu je bila od 1. 8. 2004 dalje določena plača s količnikom v višini 3,60, povečanim za dodatke, med katerimi ni dodatka za posebno nevarnost in ogroženost. Dodatke zaposlenim v upravnih organih določa Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96, 5/98, 33/2000, 1/2001, 63/2001, 37/2002, 61/2001 – v nadaljevanju: Uredba). Dodatek za posebno nevarnost in ogroženost je urejen v 20 členu Uredbe. Skladno s 1. odstavkom 20. člena Uredbe pooblaščenim uradnim osebam in določenim delavcem na področju obrambe in zaščite pripada dodatek za posebno nevarnost in ogroženost v višini 0,20 količnika (in ne 0,20 % osnovne plače ali 0,20 % količnika osnovne plače, kot se glasi tožbeni zahtevek). Dodatek iz 1. odstavka 20. člena Uredbe pripada delavcem, razporejenim na delovna mesta, na katerih opravljajo naloge v specifičnih in posebej neugodnih delovnih razmerah, kot na primer delo z eksplozivnimi sredstvi in razstrelivi, dezaktiviranje eksplozivnih sredstev, posebna izpostavljenost nevarnosti in ogroženost delavca pri opravljanju nalog na področju preiskovanja posebej hudih oblik organiziranega kriminala ter opravljanje specifičnih varnostnih nalog v tujih državah (2. odstavek 20. člena Uredbe).

Tožnik dokončne in pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 16. 11. 2004 v tem sporu ne izpodbija, temveč je dne 7. 2. 2008 (tožena stranka zatrjevanja, da je zahtevo prejela dne 12. 2. 2008 ni dokazala) pri toženi stranki zahteval priznanje dodatka za posebno nevarnost in ogroženost, ki o tej zahtevi ni odločila. Zato je tožnik dne 14. 4. 2008 vložil tožbo na sodišče prve stopnje, s katero vtožuje priznanje tega dodatka. Zakon o obrambi (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 103/2004 - ZObr-UBP1) v 2. odstavku 100. a člena določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oziroma pooblaščeni osebi. O zahtevi oziroma ugovoru skladno s 5. odstavkom 100. a člena ZObr-UBP1 odloči minister oziroma pooblaščena oseba, ki mora pred odločitvijo zahtevati mnenje reprezentativnega sindikata, ki pa ni obvezujoče za odločitev. Če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču (8. odstavek 100. a člena ZObr-UBP1). Ker je tožnik v obravnavani zadevi postopal po 100. a členu ZObr-UBP1 in uveljavljal predhodno varstvo pri delodajalcu ter pravočasno vložil tožbo, so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje zadeve, zato ni podlage za zavrženje tožbe, kar neutemeljeno predlaga tožena stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi in izpovedi prič - prejšnjega in sedanjega tožnikovega poveljnika C.D. in S.C., ugotovilo, da tožnik pri delu prihaja tudi v stik z eksplozivnimi snovmi. Iz njihovih skladnih izpovedb namreč izhaja, da je tožnik imenovan na formacijsko dolžnost vzdrževalec, opravlja pa dela formacijske dolžnosti letalskega tehnika III orožarja. Tožnik je izpovedal, da letalski tehnik orožar opravlja dela, ki so povezana z eksplozivi, vzdrževanje letalskih bojnih sredstev in kontrolo ter tehnične preglede teh sredstev, kar sta obe zaslišani priči potrdili.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija, je sodišče prve stopnje ob stališču, da formacija (akt ministra) ne more določiti manj pravic kot Uredba (akt Vlade Republike Slovenije), očitno ob dejstvu, da formacija za obravnavani formacijski dolžnosti vtoževanega dodatka ne določa, zmotno uporabilo materialno pravo. Uredba namreč v 4. odstavku 20. člena določa, da delovna mesta, na katerih delavcem ta dodatek pripada, določi pristojni minister po predhodnem soglasju Komisije Vlade Republike Slovenije za administrativne in kadrovske zadeve. Do tega dodatka tako niso upravičeni zaposleni na vseh delovnih mestih z eksplozivnimi sredstvi in razstrelivi, ampak samo zaposleni na nekaterih bolj izpostavljenih delovnih mestih z eksplozivnimi sredstvi in razstrelivi, to je tistih delovnih mestih z eksplozivnimi sredstvi in razstrelivi, za katera pristojni minister ob predhodnem soglasju navedene komisije na podlagi izrecnega pooblastila Uredbe določi, da so do tega dodatka upravičeni. Določitev tistih delovnih mest z eksplozivnimi sredstvi in razstrelivi, na katerih so zaposleni upravičeni do tega dodatka, je torej v pristojnosti ministra (ob predhodnem soglasju omenjene komisije), ne pa sodišča, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi.

Za konkretni primer to pomeni, da je dodatek za posebno nevarnost in ogroženost iz 20. člena Uredbe mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katera je tako določil minister s formacijo. Niti za formacijsko dolžnost vzdrževalec v formaciji ... enota, na katero je tožnik imenovan, niti za formacijsko dolžnost letalski tehnik III-orožar v formaciji ... eskadrilja, ki jo tožnik dejansko opravlja, ni določen dodatek za posebno nevarnost in ogroženost iz 20. člena Uredbe, o čemer se je pritožbeno sodišče prepričalo z vpogledom v listine na prilogi B6, pri čemer je z navedenimi listinami ravnalo kot s tajnimi (stopnja interno).

Ker torej za navedeni formacijski dolžnosti pristojni minister po pooblastilu iz 4. odstavka 20. člena Uredbe tega dodatka ni določil, tožnik do njega ni upravičen kljub temu, da pri delu prihaja v stik z eksplozivnimi sredstvi, saj za to ni pravne podlage. Po 3. odstavku 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 63/2007 – ZJU-UPB3, 65/2008) namreč delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

Pritožbeno sodišče je sicer v zadevi opr. št. Pdp 858/2007 z dne 10. 4. 2008, ki se je prav tako nanašala na priznanje dodatka za posebno nevarnost in ogroženost po 20. členu Uredbe, in sicer zaposlenemu v P., zavzelo stališče, da pravica do tega dodatka ne more biti odvisna formalnega priznanja v aktu o sistemizaciji, temveč le od dejanskega dela oziroma dejanske izpostavljenosti nevarnosti in od dejanske ogroženosti. Drugačno odločitev v obravnavani zadevi pa je pritožbeno sodišče sprejelo upoštevaje kasnejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v zadevi opr. št. VIII Ipd 293/2007 z dne 19. 10. 2009, v kateri so tožniki vtoževali dodatek zaradi obveznosti izvolitve v naziv, zavzelo stališče, da ker je določitev delovnih mest, za katera je pogoj za njihovo zasedbo izvolitev v določen naziv (bibliotekar) na delodajalcu, ki teh delovnih mest ni določil, ni podlage za priznanje vtoževanih dodatkov. Tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 421/2007 z dne 15. 12. 2008 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi z dodatki za težje delovne pogoje po kolektivni pogodbi (zavarovalništvo) poudarilo, da je glede na določila Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 - ZDR) v pristojnosti delodajalca, da ovrednoti posamezna delovna mesta, zanje določi zahteve ter ustrezne plačne razrede in količnike za obračun plač. Pritožbeno sodišče tako v konkretni zadevi ocenjuje, da gre za identično pravno vprašanje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke I/1., I/2. in III. izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na priznanje dodatka v višini 0,20 % osnovne plače po 20. členu Uredbe in izplačilo razlike v plači med izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal z upoštevanjem dodatka v višini 0,20 % količnika osnovne plače po 20. členu Uredbe, vse od 7. 2. 2008 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, zavrnilo.

Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi (tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel) je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Skladno s 154. členom ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji in je toženi stranki dolžan povrniti njene pravdne stroške. Stroški zastopanja državnega pravobranilstva se po določilu 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, 94/2007 uradno prečiščeno besedilo, 77/2009 – ZDPra) v postopkih pred sodišči obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Toženi stranki je pritožbeno sodišče tako po določbah Odvetniške tarife (Ur. RS, št. 67/2003 - OT), ki se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št.67/2008 - ZOdvT), le-ta pa na podlagi Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93, 24/2001, 54/2008, 35/2009 – Zodv), priznalo naslednje stroške: za odgovor na tožbo 300 točk, za 1. narok za glavno obravnavo 300 točk, za 2. narok za glavno obravnavo 150 točk z urnino 50 točk, za materialne stroške 16 točk, skupaj 816 točk, kar znaša 374,54 EUR. Višje priglašenih stroškov (končno poročilo stranki) pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj so že zajeti v drugih priznanih postavkah.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbe. Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (1/5 tožbenega zahtevka oziroma 200 točk) pripada toženi stranki za pritožbo 250 točk in za materialne stroške 5 točk, skupaj torej 255 točk, kar znaša 117,04 EUR. Višje priglašenih stroškov pritožbenega postopka (končno poročilo stranki) pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj so že zajeti v drugih priznanih postavkah.