Jedro

Ker je predlagateljica predlog proti dosedanji nasprotni udeleženki umaknila in "razširila" predlog zoper povsem druge nasprotne udeležence, ki so tudi lastniki povsem drugih parcel, po katerih naj bi potekala nujna pot, gre dejansko za subjektivno spremembo tožbe (predloga) v smislu 187. člena ZPP in je zato za njihov vstop v postopek potrebna njihova privolitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se zato odločitev sodišča v II točki izreka sklepa v delu, kolikor se nanaša na dovolitev „razširitve“ predloga za določitev nujne poti na nove nasprotne udeležence R.K., I.K. in J.K. (solastnike parcel št. 239/3, 237/3, 239/2 in 239/4 vse k.o. ...), ki naj bi s tem postali novi nasprotni udeleženci v postopku, razveljavi.

II. Predlagateljica postopka je dolžna v petnajstih dneh povrniti R.K., I.K. in J.K. 101,84 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pod točko I vzelo na znanje umik predloga za določitev nujne poti zoper nasprotno udeleženko občino in postopek zoper njo ustavilo. Pod točko II pa je dovolilo razširitev predloga za določitev nujne poti proti nasprotnim udeležencem H.S., N.S., K.K., M.M., M.L., R.K., I.K. in J.K., za katere je odločilo, da postanejo s pravnomočnostjo sklepa novi nasprotni udeleženci v uvodoma navedeni nepravdni zadevi.

2. Proti sklepu se pritožujejo zadnji trije navedeni nasprotni udeleženci po pooblaščenki. Zatrjujejo, da je izpodbijani sklep nezakonit. Pritožba najprej opozarja, da je potrebno, ker Zakon o nepravdnem postopku nima posebnih določb o subjektivni spremembi predloga, do katere je prišlo tudi v obravnavanem primeru, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V nadaljevanju povzema 191. člen ZPP, ki določa, kdaj lahko več oseb toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo in še posebej drugi in tretji odstavek navedenega člena o pogojih razširitve tožbe na novega toženca in vsebino 187. člena ZPP, ki določa tudi, da je za spremembo tožbe potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo. Zatrjuje, da je stališče sodišča, da za vstop v postopek ni bilo potrebno soglasje novih nasprotnih udeležencev, napačno. Določba zakona, da mora stranka, na katero se tožba razširi, prevzeti pravdo v stanju, v kakršnem je, je razlog, da je za razširitev tožbe na novo stranko potrebno njeno soglasje. Sodišče je v 6. točki obrazložitve navedlo, da morajo R.K., I.K. in J.K. prevzeti postopek v stanju, v kakršnem je v trenutku izdaje sklepa. A ta zadeva ni primerljiva s sodno prakso, na katero se je pri taki obrazložitvi sklicevalo sodišče. Predlagajoča stranka je namesto dosedanje nasprotne udeleženke vložila predlog zoper povsem druge nasprotne udeležence, kar pomeni, da gre za situacijo iz 187. člena ZPP. S svojo odločitvijo je sodišče nasprotnim udeležencem odvzelo pravico do sodnega varstva, saj niso imeli nobene možnosti, da bi vplivali na potek postopka in podajali dokazne predloge, pač pa so postavljeni praktično v končno fazo postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba pravilno opozarja da Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP)1, nima posebnih določb o subjektivni spremembi tožbe, zato je potrebno v tej zadevi smiselno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (37. člen ZNP), kar pomeni uporabo 187. člena ZPP. Ta določa, da lahko tožeča stranka vse do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tudi tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega, da je v takem primeru potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto tožene stranke in da mora tisti, ki v pravdo vstopi, prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. V obravnavanem primeru je predlagateljica postopka umaknila predlog proti prvotni nasprotni udeleženki občini, zaradi česar je sodišče proti njej nepravdni postopek ustavilo. Zaradi „razširitve“ (dejansko pa nadomestitve) predloga z novimi udeleženci, bi moralo upoštevati drugi odstavek 187. člena ZPP, ki določa, da je za takšno subjektivno spremembo tožbe potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto dosedanje stranke. Tega ni storilo, ker se je postavilo na stališče, da njihova privolitev ni potrebna, ker morajo v postopku dovolitve nujne poti obvezno sodelovati vsi lastniki nepremičnin, preko katerih se predlaga ustanovitev nujne poti. Pri tem pa je prezrlo, da je v obravnavanem primeru predlagateljica predlog proti dosedanji nasprotni udeleženki občini umaknila in vložila predlog zoper povsem druge nasprotne udeležence, ki so tudi lastniki povsem drugih parcel, po katerih naj bi potekala nujna pot. Zadevi II Ips 347/1996 in II Ips 56/1995, na kateri se sodišče sklicuje, nista primerljivi z obravnavano, saj je šlo v navedenih zadevah za specifično situacijo razširitve predloga v denacionalizacijskih postopkih, v kateri je bil po eni strani pomemben rok za vložitev predloga, po drugi strani pa je šlo za vključitev dodatnega (in ne nadomestnega) udeleženca v postopek. Zato drži tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pritožnikom, s tem ko je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno zapisalo, da morajo sprejeti postopek v stanju, v katerem je in se lahko le z vpogledom v spis seznanijo z dosedanjim potekom postopka, odvzelo pravico do sodnega varstva, ker jih je postavilo v položaj, ko na določena procesna dejanja v postopku ne morejo (več) vplivati.

5. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (ne da bi zadevo v razveljavljenem delu vrnilo v novo odločanje - 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

6. Ker so pritožniki s pritožbo uspeli jim mora predlagateljica postopka povrniti pritožbene stroške v višini 101,84 EUR (sestava pritožbe 60,00 EUR – 100 odvetniških točk po 2. alineji 3. točke tarifne številke 23, 20% zastopanje dodatnih dveh strank, DDV 22% in 14,00 EUR sodne takse).

1 Ker je bil ta postopek začet pred uveljavitvijo ZNP-1, za odločanje pritožbenega sodišča veljajo določbe dosedanjega predpisa (216. člen ZNP-1).