Jedro

Zmotno pa pritožnik meni, da bi bilo prvostopenjsko sodišče upravičeno obravnavati tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi le v primeru, če bi izdalo poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Tak sklep mora sodišče izdati le v primeru, če se tožena stranka upira objektivni spremembi tožbe. Le tedaj sodišče na avtoritaren način, upoštevaje kriterij iz 1. odst. 185. člena ZPP (smotrnost dopustitve spremembe tožbe za dokončno ureditev razmerja med strankama) odloči, ali bo spremembo tožbe dopustilo. Če se tožena stranka spremembi tožbe ne upira, pa ni razloga za sodno intervencijo. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da bi sodišče tako moralo intervenirati, ker tožena stranka ni izrecno privolila v spremembo tožbe. Po 2. odst. 185. člena ZPP se privolitev tožene stranke v spremembo tožbe presumira, če se tožena stranka spusti v obravnavanje tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 6. točka izreka sodbe spremeni tako, da glasi:

"Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 30.508,70 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2004 dalje do plačila, v 15 dneh".

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom:

1. Zaradi umika tožbe za 449,04 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo v tem delu izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Domažalah, opr. št. Ig 99/00848 z dne 8.10.1999 v 1. točki izreka in postopek ustavilo,

2. navedeni izvršilni sklep razveljavilo tudi v preostalem delu v 1. in 3. točki izreka in postopek nadaljevalo s tožbo,

3. toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati

1.666.481,65 SIT in zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila,

4. zaradi umika tožbe za 74.504,17 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavilo,

5. tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska

69.409,65 SIT za čas od 29.9.1999 do 3.11.1999 zavrnilo in

6. toženi stranki naložilo povračilo izvršilnih stroškov tožeče stranke v znesku 35.203,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

8.10.1999 do plačila in nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku

17.410,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena stožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni jasno opredelil obsega izpodbijanja prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. odst. 350. člena ZPP štelo, da jo izpodbija v tistem delu, v katerem pritožnik v prvostopenjskem postopku ni uspel (torej v 3. in 6. točki izreka). Zavrnilni del sodbe v 5. točki izreka za toženo stranko ni neugoden in si boljšega izida v pritožbenem postopku tožena stranka ne more obetati, zato zoper ta del odločitve pravnega interesa za pritožbo niti nima.

Pritožnik pravilno opozarja, da je tožeča stranka prvotno vložila menični izvršilni predlog, nato pa po ugovoru tožene stranke že v pravdnem postopku spremenila dejansko podlago tožbe. Pritrditi je tudi pritožniku, da gre v tem primeru za objektivno spremembo tožbe (primerjaj 2. odst. 184. člena ZPP). Zmotno pa pritožnik meni, da bi bilo prvostopenjsko sodišče upravičeno obravnavati tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi le v primeru, če bi izdalo poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Tak sklep mora sodišče izdati le v primeru, če se tožena stranka upira objektivni spremembi tožbe. Le tedaj sodišče na avtoritaren način, upoštevaje kriterij iz 1. odst. 185. člena ZPP (smotrnost dopustitve spremembe tožbe za dokončno ureditev razmerja med strankama) odloči, ali bo spremembo tožbe dopustilo. Če se tožena stranka spremembi tožbe ne upira, pa ni razloga za sodno intervencijo. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da bi sodišče tako moralo intervenirati, ker tožena stranka ni izrecno privolila v spremembo tožbe. Po 2. odst. 185. člena ZPP se privolitev tožene stranke v spremembo tožbe presumira, če se tožena stranka spusti v obravnavanje tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, pa se je tožena stranka potem, ko je prejela vlogo tožeče stranke, s katero je spremenila pravno in dejansko podlago tožbe, spustila s svojo pripravljalno vlogo z dne 5.10.2001 (list. št. 20 - 21) v obravnavanje zahtevka po spremenjeni tožbi, ne da bi se slednji upirala. Tako se izkaže, da za izdajo sklepa o dovolitvi spremembe tožbe prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage v zgoraj citiranih določilih ZPP in zato tudi ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, ker takega sklepa ni izdalo.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožeča stranka nobenega obrestnega zahtevka ni izkazala. V kolikšnem obsegu je tožeča stranka dolžna dokazovati utemeljenost tožbenega zahtevka, je odvisno od tega, na čem gradi svojo obrambo tožena stranka. Iz bremepisov - obračunov obresti (priloge A23 - A26) je jasno razvidno, za katere račune je tožeča stranka obračunala zamudne obresti, kdaj so ti računi zapadli in kdaj so bili plačani oziroma do kdaj je zamudne obresti tožeča stranka obračunala. Na toženi stranki je bilo zato trditveno breme, da se izjasni, za katere račune je tožeča stranka napačno obračunala zamudne obresti, bodisi zaradi drugačnega dneva zapadlosti računa, bodisi zaradi drugačnega dneva plačila. Šele ob tako konkretiziranem izpodbijanju tožbenega zahtevka bi bila tožeča stranka dolžna dokazovati pravilnost obračunov obresti z dokazili o zapadlosti in plačilih. Le v tistem delu, v katerem je tožena stranka obrazloženo izpodbijala obračune obresti, je omogočila tudi preizkus tožbenega zahtevka. Glede na trditveno breme tožene stranke zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da terjatev tožene stranke po vtoževanih in prisojenih obračunih obresti ni izkazana.

Pritožnica tudi zmotno vidi v odločitvi o stroških izvršilnega postopka bistveno postopkovno kršitev, ker naj bi sodišče izvršilni sklep razveljavilo tudi v 3. točki izreka, torej tudi za izvršilne stroške, kot to izhaja iz 2. točke izreka prvostopenjske odločbe, nato pa je sodišče priznalo tožeči stranki z odločitvijo v 6. točki izreka tudi izvršilne stroške. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za očitano bistveno postopkovno kršitev, ker naj bi bil izrek odločitve sam s sabo v nasprotju. S tem, ko je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku spremenila identiteto zahtevka, je smiselno umaknila prejšnji zahtevek. Glede na specifičnost meničnega izvršilnega predloga in tudi meničnega izvršilnega sklepa, v katerem je paricijski rok za izvršitev kondemnatornega dela izvršilnega sklepa krajši (3 dni, namesto 8 dni - 1. odst. 41. člena ZIZ), je sodišče prve stopnje moralo izvršilni sklep v celoti razveljaviti (tudi v 1. in 3. točki izreka) in tožbeni zahtevek obravnavati po tožbi in ne po izvršilnem predlogu.

Drugo pa je vprašanje utemeljenosti priznanja tožnikovih izvršilnih stroškov, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo v 6. točki izreka izpodbijane odločbe. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje pritožniku, da z meničnim izvršilnim predlogom tožeča stranka (tedaj upnik) v nadaljevanju postopka po ugovoru tožene stranke zoper izvršilni sklep, ni uspela, saj je dejansko podlago tožbe povsem spremenila (iz zatrjevane menične obveznosti tožene stranke je prešla na obveznost iz osnovnega kupoprodajnega razmerja). Tožeči stranki je zato prvostopenjsko sodišče neutemeljeno priznalo izvršilne stroške.

Tožena stranka pa je z ugovorom zoper menični izvršilni sklep uspela.

Njeni stroški ugovora so bili torej potrebni (155. člen ZPP), zato ji je treba le-te priznati. Pritožbeno sodišče pa jih je odmerilo v višini 100 točk za sestavo ugovora - po tar. št. 21/5 (prva alinea) OT, upoštevaje veljavno vrednost odvetniške točke 110,00 SIT in 19% DDV, skupno 13.090,00 SIT ter sodno takso za ugovor v znesku

34.828,70 SIT. Sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašene nagrade za konferenco s stranko, ker je ta nagrada že vključena v nagrado za sestavo ugovora. Ob uporabi 1. odst. 154. člena ZPP in glede na to, da je v pravdnem postopku tožeča stranka skoraj v celoti uspela, ji gredo priglašeni pravdni stroški sodne takse za sodbo v znesku 17.410,00 SIT. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank pa je tožeča stranka dolžna toženi plačati 30.508,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2004 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je zato odločitev prvostopnega sodišča o povračilu stroškov prvostopenjskega postopka spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke dispozitiva te sodbe (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (3. točka izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede odločitve o povračilu stroškov postopka.

Glede tega dela pa ji posebni stroški niso nastali. V preostalem delu pa s pritožbo ni uspela, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da mora sama nositi svoje pritožbene stroške.