Jedro

Neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, je resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 17.12.1996 in 31.1.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnice in da jo je zato tožena stranka dolžna pozvati na delo in jo ustrezno razporediti. S sklepom pa je zavrglo del tožbe, ki se je nanašal na sklep o razporeditvi tožnice na delovno mesto snažilke in v zvezi s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi, zaradi litispendence, oziroma zato, ker odločanje ni bilo v sodni pristojnosti.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče v izpodbijani sodbi ni uporabilo določbe 23. člena ZTPDR, ker tožnici ni bil vročen pisni sklep o njenih pravicah in odgovornostih na delovnem mestu snažilke. Pri razporeditvi pa tudi niso bile upoštevane "direktive sveta Evrope z dne 12.6.1998", v členih 5,6,8,9 in 10. Po teh mora delodajalec zagotoviti zdravje delavcev v zvezi z delom. Ker je tožnica kronični bolnik, bi morala ob premestitvi na mesto čistilke biti ugotovljena njena zdravstvena sposobnost za opravljanje tega dela. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je prišlo tudi do nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Pomembna okoliščina za odločitev je zato neupravičena odsotnost. O neupravičeni odsotnosti pa je mogoče govoriti, če delavec brez upravičenega razloga ni prihajal na delo.

Tožnici je bil vročen dokončen sklep o razporeditvi na delovno mesto snažilke. V sklepu je bilo določeno, da prične veljati z dnem dokončnosti, v sklepu o začasni razporeditvi pa je bila določba, da je delavka dolžna priti nazaj na delo takoj naslednji delovni dan po dokončnosti sklepa. Ker gre za določbe, iz katerih je jasno razvidno, kdaj se mora tožnica vrniti na delo, tudi revizijsko sodišče soglaša z zaključkom, da revidentkina odsotnost z dela od 11.12.1996 do 17.12.1996 ni bila upravičena.

Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Tudi glede na določbe konvencije je zato prenehanje delovnega razmerja bilo zakonito, saj je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka je za prenehanje delovnega razmerja tudi pravilno uporabila določbo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, kar sta že pravilno razsodili tudi obe nižji sodišči. V reviziji revidenkta, ki se sicer nanaša na spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, saj je glede razporeditve revidentke na delo snažilke voden drug spis, se revidentka kot na razlog, zakaj ni prišla na delo, sklicuje tudi na določbo 23. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in navaja, da ji ni bil vročen pisni sklep o njenih pravicah. Pri tem spregleda, da je že sklep o razporeditvi na delovno mesto snažilke vseboval nekaj določb o uresničevanju njenih pravic na novem delovnem mestu (razvrstitev v plačilni razred in delovni čas), v njem pa je tudi določba, da bo z njo sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, s katero bodo konkretizirali plačo in pravice in obveznosti delavke. S tem je tožena stranka v celoti zadostila zahtevam 23. člena ZTPDR in zaradi tega ni ugotoviti kršitev kakšne od pravic revidentke.

Tudi v delu, kjer revidentka v zvezi z uporabo materialnega prava navaja potrebo po uporabi evropskega prava, stališče revizije ni pravilno. Norme Direktiv Sveta, na katere se sklicuje revizija, Slovenije formalno še ne zavezujejo, ne predstavljajo niti splošnih načel mednarodnega prava niti nimajo statusa mednarodne pogodbe v smislu določil prvega odstavka 3. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99 in 28/2000). Zato jih sodišča pri sojenju niso dolžna uporabljati (navedba direktive v reviziji je nepopolna in napačna. Verjetno revizija misli na Direktivo Sveta 89/391/EEC z dne 21.6.1989 - ne 12.6.1998 - o izvajanju ukrepov za spodbujanje izboljševanja varnosti in zdravja pri delu - Council Direktive on the introduction of measures to encourage improvements in the safety and health of workers at work).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tisti del tožbe, kjer tožnica izpodbija sklep o razporeditvi in zahteva predložitev pogodbe o zaposlitvi. V prvem primeru je razporeditev predmet spora v drugi zadevi (drugi ostavek 288. člena ZPP-77), v drugem primeru ne gre za sodno pristojnost (prvi odstavek 282. člena ZPP-77).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).