Jedro

To, da je obsojenec neugotovljeni osebi (sostorilcu) vnaprej obljubil, da bo v RS prevzel preko državne meje ilegalno spravljene tujce in jih odpeljal v L., je odločilno prispevalo k temu, da so ostali sostorilci kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ izvršili tako, kot nam kaže obravnavan življenjski primer. Ostali sostorilci namreč zagotovo ne bi ponoči preko zelene meje iz Republike Hrvaške v RS spravili 20 državljanov Ljudske republike Kitajske, ne da bi imeli vnaprej zagotovljen prevzem teh ilegalcev na slovenski strani meje in njihov prevoz iz obmejnega pasu v notranjost RS, zato ne drži trditev, da obsojenca ni mogoče šteti za sostorilca, ker ni podan objektivni pogoj sostorilstva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil M.K. (obsojenec) spoznan za krivega, da je v sostorilstvu (25. člen KZ) s soobsojenim D.H. in neugotovljenimi osebami storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen eno leto in šest mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 27.2.2001, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov (1. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). V nadaljevanju zahteve pa izrecno uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in smiselno kršitev 25. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP), meni, da zahteva ni utemeljena. Tožilec navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje glede udeležbe obsojenca in njegove koristoljubnosti v tej fazi postopka ni več mogoče spreminjati ter da je sostorilstvo v 2. odstavku 6. strani sodbe utemeljeno in opisano, tako da kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je obsojenec kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ v sostorilstvu (25. člen KZ) s soobsojenim D.H. in neugotovljenimi osebami storil s tem, da je v noči z 21. na 22.9.2000 v bližini kraja P. v Republiki Sloveniji, na počivališču ob hitri cesti L. - Z., v skladu s predhodnim dogovorom in po navodilih neugotovljene osebe, ki mu je navodila dajala po mobilnem telefonu, v kombi prevzel 20 državljanov Ljudske republike Kitajske, ki sta jih tja peš preko reke B. iz Republike Hrvaške prepeljala D.H. in neugotovljena oseba po imenu B., in jih odpeljal v smeri L., kjer bi jih skupaj s kombijem predal neugotovljenim osebam, ki bi jih ilegalno spravile v Italijo, za kar bi od neznanih oseb v L. dobil najmanj 200 DEM za stroške, znesek 500 DEM pa bi neznanec z imenom G. odbil od njegovega dolga.

Zagovornik meni, da je zaključek sodišča, da je obsojenec storil dejanje v sostorilstvu, pravno nevzdržen.

Kot je Vrhovno sodišče poudarilo v svoji sodbi pod opr. št. I Ips 217/2000, je po zakonu (25. člena KZ) osebo mogoče šteti za sostorilca le, če sta izpolnjena oba elementa sostorilstva.

Subjektivni element, ki terja, da se za sostorilca šteje le oseba, ki se je odločila, da skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje in je štela to kaznivo dejanje za svoje (njen naklep obsega celotno kaznivo dejanje, nanaša se tako na njen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja, kakor tudi na prispevke ostalih sostorilcev). Ter objektivni element, ki zahteva, da se za sostorilca šteje le oseba, ki je skupaj z vsaj še eno osebo storila kaznivo dejanje na enega od dveh zakonsko določenih načinov. Ali tako, da je sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja (torej če je uresničila vsaj enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja) ali pa tako, da je s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevala k njegovi izvršitvi (torej če je njeno dejanje, ki ne predstavlja uresničitve nobenega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, odločilno prispevalo k temu, da so zakonske znake kaznivega dejanja uresničili ostali sostorilci na tak način, kot nam kaže obravnavan življenjski primer, torej tako, kot so jih uresničili v okviru dejanskih okoliščin, ki so bile dane v času izvrševanja kaznivega dejanja). Oba elementa sostorilstva morata biti seveda v opisu dejanja tudi ustrezno konkretizirana z dejstvi, saj lahko nekoga opredelimo za sostorilca le tedaj, ko je iz opisa njegovega ravnanja v povezavi z ravnanji drugih oseb, ki so bile udeležene pri kaznivem dejanju, izhajata tako objektivni kot tudi subjektivni element sostorilstva.

Obsojenčev zagovornik navaja, da sta dejanje obsojenca in vloga, ki jo je imel, takšna, da ni mogoče govoriti o sostorilstvu. Iz karte Republike Slovenije (RS), ki jo je izdal Geodetski zavod leta 1983, izhaja, da je zračna razdalja med vasjo P. in državno mejo med RS in Hrvaško najmanj 12 kilometrov. Obsojenec je tako opravil samo transportiranje Kitajcev po ozemlju RS, drugih storitev ni opravil in jih tudi ni zaznati v predmetnem kazenskem spisu. Nikogar torej ni spravil čez mejo, niti ni organiziral spravljanje ljudi čez mejo. Bil je le prevoznik, nepomemben pri organizatorjih, kar je obsojenec izkazoval tudi s svojim zagovorom, da bi v primeru uspeha dobil za transportne stroške 200 DEM, 500 DEM pa bi G. odbil od njegovega dolga. Obsojenčevo ravnanje - sprejem ilegalcev v vozilo in njihovo transportiranje v notranjosti RS po zagovornikovem mnenju tako ni sostorilsko ravnanje po objektivno - subjektivnem kriteriju.

Čeprav zagovornik obsojenca izrecno trdi, da obsojenec po objektivno - subjektivnem kriteriju ne more biti sostorilec, obrazlaga le, da obsojenca ni mogoče šteti za sostorilca, ker ni podan objektivni pogoj sostorilstva. To pa ne drži. To, da je obsojenec neugotovljeni osebi (sostorilcu) vnaprej obljubil, da bo v RS prevzel preko državne meje ilegalno spravljene tujce in jih odpeljal v L., je odločilno prispevalo k temu, da so ostali sostorilci kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ izvršili tako, kot nam kaže obravnavan življenjski primer (povedano drugače: tako, kot je razvidno iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje). Ostali sostorilci namreč zagotovo ne bi ponoči preko zelene meje iz Republike Hrvaške v RS spravili 20 državljanov Ljudske republike Kitajske, ne da bi imeli vnaprej zagotovljen prevzem teh ilegalcev na slovenski strani meje in njihov prevoz iz obmejnega pasu v notranjost RS. Ta zagovornikov očitek torej ni utemeljen. Ali je glede obsojenca poleg objektivnega elementa sostorilstva izpolnjen tudi njegov subjektivni element, oziroma ali je le-ta v opisu dejanja obsojenca v zadostni meri konkretiziran, pa Vrhovno sodišče ni preizkušalo, saj očitek zahteve, da obsojenec ni sostorilec, z vidika subjektivnega elementa sostorilstva sploh ni obrazložen. Vrhovno sodišče pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (povedano drugače: jih konkretizira in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Nadalje zagovornik navaja, da obsojenec za transportiranje ni prejel nobenega denarja, bil pa mu je obljubljen. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da je obsojenec zasledoval premoženjsko korist, kar je nevzdržno. Ker je sodišče ugotovilo, da obsojenec plačila ni dobil, po zagovornikovem mnenju ni mogoč očitek, da je dejanje storil iz koristoljubnosti, saj premoženjska korist ni dokazana. S temi navedbami zagovornik izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), saj ne sprejema pravnomočno ugotovljenega dejstva, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z namenom pridobiti si premoženjsko korist. Ker iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), zahteva v tem delu ni mogla uspeti.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik navaja tudi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Tudi te zatrjevane kršitve Vrhovno sodišče ni preizkušalo, saj bi s tem, glede na to, da vložnik zahteve ne obrazloži, v čem sodišče obtožbe glede obsojenca ni rešilo, v nasprotju z zakonom (1. odstavek 424. člena ZKP) postopalo po uradni dolžnosti.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju obsojenčevega zagovornika podana, ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in v sodbi ni pojasnjeno, katera so obsojenčeva ravnanja sostorilstva. Po presoji Vrhovnega sodišča so v izpodbijani pravnomočni sodbi navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvi tudi o obsojenčevem ravnanju. Očitka, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, pa ni bilo moč preizkušati, saj zagovornik zatrjevanega nasprotja ne konkretizira, Vrhovno sodišče samo (po uradni dolžnosti) pa tega, kot že obrazloženo, ne more ugotavljati (1. odstavek 424. člena ZKP).

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane in je zahteva deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP), to je povprečnino (3. odstavek 92. člena ZKP), pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenca, kot so razvidne iz kazenskega spisa.