Jedro

Tožena stranka je ob obravnavi ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka (5 dni) na drugi stopnji prekvalificirala očitek izostankov na delo v disciplinsko kršitev zlorabe bolniškega staleža. Zlorabe predhodno v disciplinskem postopku ni obravnavala. Zato tudi vabilo na drugostopenjsko obravnavo ne more pomeniti vabljenje na obravnavo glede disciplinske kršitve, za katero je potreben poseben postopek v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pravilnikom o disciplinski odgovornosti. Postopek glede odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov, ki ni disciplinski postopek, se na drugi stopnji ne more spremeniti v disciplinski postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Z izpodbijano sodbo in sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani razsodilo, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 21.2.2000 in 5.4.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Tožena stranka pa je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas od 1.2.2000 dalje izplačati plačo oziroma nadomestilo plače za čas bolniškega staleža z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, vse zmanjšano za izplačane zneske zajamčenih mesečnih plač za čas od 1.4.2000 dalje ter za tožnika plačati od bruto plač oziroma nadomestil vse davke in prispevke za čas od 1.2.2000 dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo za čas od 7.4.2000 dalje, v 8 dneh pod izvršbo; z dnem pravnomočnosti se odpravi začasna odredba z dne 31.3.2000; naložilo je tudi toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 105.493,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper izpodbijano sodbo in izrek o stroških v sklepu se pritožuje tožena stranka izrecno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, bistveno pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni prejela predloga za uvedbo disciplinskega postopka oziroma vabila na obravnavo disciplinskega prekrška in da je bil zato onemogočen zagovor. Uveljavlja, da je iz listin, priloženih odgovoru na tožbo, in sicer iz točke 2 tožbenega odgovora razvidno, da je bila tožeča stranka na obravnavo povabljena z dopisom z dne 23.3.2000, hkrati pa ji je bil dostavljen dopis o njenih kršitvah delovnih obveznosti. Tožeča stranka je predlog za uvedbo disciplinskega postopka hkrati z vabilom za obravnavo prejela dne 25.3.2000, kar je potrdila s podpisom na povratnici, vendar se obravnave ni udeležila. Iz sklepa tožene stranke z dne 5.4.2000, s katerim je odločila o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke je razvidno, da je tožeča stranka kršila njen Pravilnik o delovnih razmerjih in o disciplinski odgovornosti v družbi in da je bila tožeči stranki dana možnost, da se izreče o predlogu za uvedbo postopka in v samem postopku tudi sodeluje. Pritožba navaja, da kljub bolniškemu staležu tožnika večkrat ni bilo mogoče najti na domačem naslovu.

Teh dejstev sodišče ni preverjalo, zato tožena stranka meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bi bilo treba zaslišati predlagane priče, predvsem direktorja tožene stranke in tudi pričo dr. D. D. K. - lečečo zdravnico tožeče stranke. Tožečo stranko je večkrat pozivala, da naj se zglasi nazaj na delo, vendar je ni bilo mogoče najti. Razen tega meni, da tožeči stranki iz tega razloga ni dolžna poravnati kakršnihkoli zamudnih obresti, saj je vse zamude povzročila sama tožeča stranka po svoji krivdi. Tudi se ne strinja s trditvijo sodišča, da ni izkazala, da naj bi za tožečo stranko od 1.2.2000 dalje na račun nadomestil in prispevkov ne plačala ničesar. Iz listin v spisu je razvidno, da so dajatve bile za vse zaposlene, ki so delali pri toženi stranki, poravnane, tudi vključno z dajatvami in prispevki za tožečo stranko. V dvomu bi lahko sodišče pribavilo mnenje ZPIZ oziroma ZZZS o zatrjevanih plačilih. Kot je že predlagala tožena stranka, tožeči stranki teh podatkov organi namreč niso hoteli dati, sodišče pa si mnenja o izvršenih plačilih tožene stranke ni zagotovilo. Nadalje se ne strinja, da bi morala poravnati tožeči stranki plačo oziroma nadomestilo plače za čas trajanja bolniškega staleža, saj je nesporno, da je tožeča stranka za to obdobje nadomestilo plače prejemala do 7.5.2000 in bi šlo v tem primeru za njeno neupravičeno obogatenje.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je sklep toženca z dne 21.2.2000 nanašal na očitane neupravičene izostanke z dela več kot pet delovnih dni in je na podlagi tega tožena stranka izrekla delavcu prenehanje delovnega razmerja z dnem dokončnosti. Na ugovor tožeče stranke je tožena stranka dne 5.4.2000 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku s tem, da je ugovoru le delno ugodila in spremenila očitek neupravičenih izostankov v disciplinsko kršitev hujše kršitve delovnih obveznostih, določene v 8. alinei 6. čl. tč. c Pravilnika o delovnih razmerjih in o disciplinski odgovornosti z 21.11.1996 in sicer zlorabe pravic do bolniškega dopusta, ki se kaže v tem, da delavec namenoma podaljšuje zdravljenje oziroma bolniški dopust. Sicer je v preostalem ugovor zavrnilo.

Skratka, pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka na drugi stopnji obravnave v nedisciplinskem postopku prekvalificirala očitek izostankov na delo v disciplinsko kršitev zlorabe bolniškega staleža. Zlorabe ni najprej obravnavala, kot bi morala, na disciplinskem organu prve stopnje. Zato tudi vabilo na obravnavo na reševanje ugovora, to je na drugostopenjsko obravnavo, ne more pomeniti vabljenje na obravnavo glede disciplinske kršitve, za katero je potreben poseben postopek v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pravilnikom o disciplinski odgovornosti. Disciplinski postopek bi se moral začeti znova. Ne more pa se postopek glede odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov, ki ni disciplinski postopek, na drugi stopnji spremeniti v disciplinski postopek na drugi stopnji.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo tako postopkovno kot materialno pravo, ko je razveljavilo izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke tožniku. Zato niso odločilne pritožbene navedbe, da bi bilo treba preizkusiti obstoj ali neobstoj očitane disciplinske kršitve zlorabe bolniškega staleža, ker je že iz navedenih procesnih razlogov bilo treba ugoditi tožbi za razveljavitev izpodbijanih sklepov. Neutemeljeni so tudi pritožbeni predlogi o zaslišanju prič glede obstoja hujše kršitve zlorabe položaja oziroma zlorabe bolniškega staleža. V pritožbi navedeni razlog ni odločilen, da bi bila tožena stranka oproščena plačati zamudne obresti, saj so le-te posledica razveljavitve izpodbijanih sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja; tedaj ima delavec pravico do plačila plače oziroma nadomestila plače oziroma prikrajšanja, ki ga je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja utrpel. Glede reparacijskega izreka oziroma pritožbe v tem delu pritožbeno sodišče pripominja, da tožnik ni postavil zahtevka za posamične mesečne zneske, zato se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno spuščati v to. Pritožbeno uveljavljanje prejemanja nadomestila s strani ZPIZ oziroma ZZZS ni odločilno, saj v kolikor ne bo prišlo do rešitve spornega razmerja z ustrezno izvršitvijo izreka po 3. tč. izpodbijane sodbe, bo pač toženec v morebitnem sodnem varstvu uveljavljal prejete zneske, vendar pritožbeno sodišče pripominja, da bi v tem primeru, če pride do dvojnega plačila oziroma neupravičene obogatitve, imela ZPIZ oziroma Zavod za zdravstveno varstvo Republike Slovenije pravico zahtevati vrnitev zneskov od tožnika, kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo. Zato tudi niso upoštevni dokazni predlogi v tem sporu, kakšna plačila je tožena stranka že plačala za tožnika iz naslova njegovega zavarovanja oziroma katera nadomestila je tožeča stranka prejela.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je prijavila stroške pritožbe, tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožba. Zaradi zavrnitve pritožbe v glavni stvari je bilo treba potrditi tudi izpodbijani izrek o stroških in odločiti, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka in sicer tožena stranka stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožbo, ker ni bil potreben.