Jedro

Izvršitelj je dolžan opraviti neposredna dejanja izvršbe, ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače. Sodni izvršitelj po seznanitvi, da je sklep o izvršbi pravnomočen, in ob odsotnosti obvestila sodišča, da obstajajo zadržki za opravo rubeža, tožnikovih ugovorov ni smel upoštevati.

Odstranitev pritožnikovih stvari iz poslovnega prostora ne predstavlja nedopustnega ravnanja izvršilnega organa, četudi pritožnik ni bil dolžnik v izvršilnem postopku. Odstranitvena dejanja se namreč nanašajo tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v motenjski pravdi, na podlagi katere naj bi toženi stranki, izvršitelju, naložilo, da v roku treh dni od prejema sodbe v poslovnem prostoru, ki je predmet tega postopka, vzpostavi prejšnje posestno stanje, ki je obstajalo pred začetkom deložacije.

2. Odločitev sodišča izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podrejeno, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Ne strinja se z zaključkom, da ravnanje toženca, ki je izvršitelj, ni bilo samovoljno in protipravno, kljub temu, da je postopek deložacije potekal na podlagi pravnomočnega sklepa in se je nanašal na izpraznitev poslovnega prostora. Pritožba vztraja, da toženi kot sodni izvršitelj ni deloval v skladu s sklepi izvršilnega sodišča, ker ni upošteval, kdo je v sklepu naveden kot dolžnik. V sklepu o izvršbi je bil kot dolžnik označen A. A. Sklep o izvršbi se na tožečo stranko, ki je prevzela posest od A. A., ni glasil. V sklepu o izvršbi tudi ni bilo dikcije, ki bi zajemala tretje osebe, zato je bilo ravnanje sodnega izvršitelja samovoljno in protipravno. Ker je prišlo do spremembe dolžnika, bi o tem moralo odločiti izvršilno sodišče, ne pa izvršitelj sam, in bi moral zato deložacijo preklicati in o ugotovljenem dejanskem stanju obvestiti izvršilno sodišče. Šele ko bi bil izdan sklep, da se izvršba nadaljuje zoper tožečo stranko, kot novo dolžnico, bi sodni izvršitelj lahko zakonito opravil deložacijo prostora, ki je predmet te pravde.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom pod opr. št. 814 In 2408/2014 z dne 26. 11. 2014 na podlagi naloga za izpraznitev poslovnih prostorov dovolilo izvršbo zoper A. A., ker dolžnik do 11. 11. 2014 ni prostovoljno izpraznil poslovnega prostora in ga prostega oseb in stvari izročil najemodajalcu. Zoper izdani sklep je dolžnik A. A. ugovarjal. Ugovor je bil zavrnjen, z zavrnitvijo pritožbe pa je postala odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi izvršbe pravnomočna.

5. Upnik v izvršilnem postopku je druga tožena stranka, prva tožena stranka pa je sodni izvršitelj. Slednji je pred opravo rubeža z dopisom z dne 31. 8. 2016 obvestil sodišče, da bo 5. 9. 2016, pod opr. št. In 2408/2014, zoper dolžnika A. A., na predlog upnika B. B., zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine v posest upniku, opravil deložacijo in prosil za odgovor, ali v zvezi s tem obstajajo zadržki.

6. V pritožbenem postopku ni sporno, da sodišče sodnega izvršitelja ni pozvalo, naj z deložacijo počaka, oziroma ga ni obvestilo o morebitnih zadržkih, ki bi preprečevali deložacijo. Po določilu prvega odstavka 39. člena Pravilnika mora izvršitelj izvršilna dejanja opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na način, s katerim se najhitreje in najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika, oziroma izvršitev ali zavarovanje dolžnikove obveznosti. Po določilu prvega odstavka 49. člena ZIZ in tretjega odstavka 39. člena Pravilnika je izvršitelj dolžan opraviti neposredna dejanja izvršbe, ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače. Glede na zgoraj navedeno sodni izvršitelj po seznanitvi, da je sklep o izvršbi pravnomočen, in ob odsotnosti obvestila sodišča, da obstajajo zadržki za opravo rubeža, tožnikovih ugovorov ni smel upoštevati.

7. V konkretnem primeru je šlo za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine po 16. poglavju ZIZ. Slednja se opravi tako, kot je predlagal upnik v izvršilnem predlogu, ki je temeljil na pravnomočnem nalogu za izpraznitev poslovnih prostorov, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, po tem, ko iz nje odstrani stvari in osebe (prvi odstavek 221. člena ZIZ). Zato odstranitev pritožnikovih stvari iz poslovnega prostora ne predstavlja nedopustnega ravnanja izvršilnega organa, četudi pritožnik ni bil dolžnik v izvršilnem postopku. Odstranitvena dejanja se namreč nanašajo tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem postopku.

8. Ker dejanje ni bilo protipravno in samovoljno, manjka ena od kumulativnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da je mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku v motenjski pravdi. Protipravnost je objektivni element motenja posesti in je odločilnega pomena, saj motenje z dejanji, ki niso protipravna in imajo podlago v zakonu, ni mogoče. Cilj posestnega varstva je namreč preprečevanje in omejevanje ter sankcioniranje samovoljnega in nasilnega uveljavljanja pravic, kar pa ravnanje sodnega izvršitelja, ki je v konkretnem primeru ravnal na podlagi zakona, podzakonskega akta in sklepa sodišča, nikakor ni. Ker tožba na motenje posesti v tej fazi postopka ni verjetno utemeljena, tudi ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo kot neutemeljeni in ker v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo napak, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pridrži do končne odločbe (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).