Jedro

Ker gre za oceno vrednosti, ki jo opravi sodišče v skladu z določbami ZIP, v materialnem pravu ni podlage za odločitev sodišča, po kateri se vrednost določi v protivrednosti tuje valute.

Izrek

: Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se vrednost kioska določi na 12.717,09 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sklepa in je ta znesek skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila dolžnik dolžan plačati upniku v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je dolžnik dolžan upniku povrniti njegove nadaljnje izvršilne stroške. Sodišče prve stopnje je sklep izdalo na podlagi 214. člena Zakona o izvršilnem postopku - ZIP, potem ko je ugotovilo, da je glede na vse okoliščine verjetno, da kioska pri dolžniku ni več. Proti sklepu se pritožuje dolžnik in navaja: Nikoli ni bil dolžnik gospod. On je samo odstranil barako, odstranitev pa je naročila Krajevna skupnost. Barako je prodal tretji osebi. S cenitvijo se nikoli ni strinjal. Cenitev je izdelal poslovni partner. Ni dolžnik. Če je kaj storil, je to storil za krajevno skupnost. Razmerje med njim in krajevno skupnostjo ni jasno. Prepričan je v popolno nedolžnost v tej zadevi. Pritožba je utemeljena. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (glej člen 365/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 14. ZIP) je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje napačna, v zvezi s tem, pa dejansko stanje v celoti ugotovljeno. Same pritožbene trditve pa niso upoštevne. Pretežni del pritožbenih trditev se nanaša na izvršilni naslov. Pritožba ta izvršilni naslov izpodbija. Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, se izvršilno sodišče ne more spuščati v pravilnost izvršilnega naslova, kajti po 16. členu ZIP sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, med drugim pa je izvršilni naslov izvršljiva sodna odločba. Taka sodna odločba je bila izdana. Zaradi tega je torej nepotrebno odgovarjati na vse tiste pritožbene trditve, ki izpodbijajo izvršilni naslov. Same po sebi bi tudi trditve v zvezi s cenitvijo ne bile upoštevne. Dolžnik je namreč prejel sklep, s katerim je bil inženir postavljen za izvedenca (red.št. 19). Zoper sklep se ni pritožil in tudi zoper izvedensko mnenje ni ugovarjal, čeprav ga je dobil. Vendar pa je izvedenec cenitev opravil v DEM, sodišče pa je izpodbijani sklep izdalo tako, da je vrednost določilo v tolarski protivrednosti določenega zneska v nemških markah. Taka odločitev pa v materialnem pravu nima podlage. Plačilno sredstvo v Sloveniji je tolar. Izrek, za kakršnega se je sodišče odločilo, sicer ni izključen, vendar velja to le za primer, kadar je med strankama tako izrecno dogovorjeno. Tu pa ne gre za tako situacijo, ampak za oceno vrednosti, ki jo opravi sodišče v skladu z določbami členov 214. ZIP in ob uprabi 80. člena istega zakona. Glede na povedano bo torej moralo sodišče prve stopnje o stvari ponovno odločiti. Če bo dolžnik v določenem roku pripravljen založiti stroške za novo cenitev, naj se ta opravi (glej člen 80/4 ZIP v zvezi s členom 214. istega zakona), sicer pa bo o stvari treba odločiti na podlagi podatkov, s katerimi sodišče razpolaga. Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu člena 370/1 ZPP v zvezi s členom 380. točka 3. in členom 381. istega zakona in v zvezi s členom 14. ZIP.