Jedro

Za pojem „stanovanja“ oziroma drugih tujih prostorov po 36. členu Ustave RS je odločilno, da gre za zaključeno celoto prostorov, ki jih določena oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrita področja svojega življenja. To so prostori, v katerih se pričakuje zasebnost in ki jih je mogoče preiskati le na način, predpisan v procesnem zakonu.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.5.2005 obsojenega B.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ ter mu izreklo kazen 9 let zapora. Po prvem odstavku 48. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ mu je izreklo enotno kazen 20 let zapora, ob upoštevanju kazni zapora 11 let in 3 mesecev iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.3.2003. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v enotno kazen vštelo čas, ki ga je prestal v priporu in čas prestajanja kazni od 12.11.2001 dalje. Po prvem odstavku 95. člena KZ mu je odvzelo premoženjsko korist v znesku 582.000 SIT. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter hkrati odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.12.2006 zavrnilo pritožbe obsojenca in njegovega zagovornika ter pooblaščenca obsojenčeve matere T.F. kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov pritožbenega postopka, izreklo pa tudi, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbo sodišča prve stopnje z dne 3.5.2005 in sodbo Višjega sodišča z dne 11.12.2006 in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču je bil ogled brez sodne odredbe o hišni preiskavi dovoljen, saj prostor, ki si ga je po dejanju policija ogledala, očitno ne ustreza opredelitvi stanovanja ali drugega prostora, v katerem se varuje zasebnost. Mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave ni nedovoljen dokaz, ostale navedbe zahteve pa pomenijo izpodbijanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah vložnikov zahteve sodbi sodišč prve in druge stopnje temeljita na dokazih, pridobljenih brez odredbe sodišča. Sodba sodišča prve stopnje se opira izključno na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo določb ZKP in s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 18. člena ZKP). Bistvo izvajanj zahteve je v stališču, da ni bilo podlage za vstop v hišo brez odredbe preiskovalnega sodnika. Precejšen dvom v resničnost ugotovljenih odločilnih dejstev pa po oceni vložnikov zahteve obstaja glede ugotovitve, da je obsojenec v času ropa nosil čelado in pod njo črno najlonsko nogavico, pri čemer ni pojasnjena možnost prenosa sline obsojenca na čelado. V zvezi s tem zahteva napada tudi odločitev, s katero je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič dr. K.D. in M.J. Zahteva graja tudi postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog, da se opravi ogled stanovanjske hiše v V. ter navaja razloge, ki so narekovali pridobitev odredbe sodišča za vstop v hišo. V nadaljevanju zahteva problematizira strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.1.1998, št. U-I-132/95, ter meni, da bi sodišče moralo postaviti neodvisnega izvedenca, ne pa opreti svoje odločitve na organ pregona, ki je že glede na svoj položaj „kontaminiran“ in pristranski. Zahteva napada tudi odločbo o kazni s poudarkom, da je potrebno presojati enotno kazen tudi z vidika sorazmernosti. Če se le-ta ne upošteva, se ustvari pravni položaj, ko enotna kazen ne ustreza več teži posamičnih kaznivih dejanj in njihovemu skupnemu obravnavanju.

Na podlagi podatkov kazenskega spisa, na katere se opira pravnomočna sodba, je sodišče sklepalo, da je bila v času storitve kaznivega dejanja stavba v V. zapuščena zgradba in da zato ni bilo podlage za odreditev hišne preiskave. Dostop do prostora, v katerem sta obsojenca odložila predmete, uporabljene pri kaznivem dejanju, pa je bil mogoč skozi odprtino v steni, iz tega prostora pa se ni dalo priti v druge prostore hiše. Po stališčih ustavne (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-430/00 z dne 3.4.2003) in tudi sodne prakse je za pojem „stanovanja“ oziroma drugih tujih prostorov po 36. členu Ustave RS odločilno, da gre za zaključeno celoto prostorov, ki jih določena oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrita področja svojega življenja. To so prostori, v katerih se pričakuje zasebnost in ki jih je mogoče preiskati le na način, predpisan v procesnem zakonu. Glede na zapuščenost prostorov, ki je nenazadnje razvidna tudi iz spisu priloženih fotografij, ni mogoče sklepati, da je v njih bilo utemeljeno pričakovati zasebnost. V takem položaju tudi ni odločilna okoliščina, da so vhodna vrata v stavbo sicer bila zaklenjena s ključavnico obešanko. Zato je policija smela opraviti ogled po določbah drugega odstavka 164. člena in 245. člena ZKP ter na tak način zavarovati predmete in sledove kaznivega dejanja, sodišče pa je tudi smelo opreti sodbo na dokaze, ki so bili pri tem pridobljeni. Iz teh razlogov ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V obsegu, v katerem se zahteva sklicuje na obstoj precejšnjega dvoma v zvezi z ugotovitvijo, da je obsojenec v času ropa nosil čelado in pod njo črno najlonsko nogavico, na kateri je bila najdena obsojenčeva biološka sled ter da ni pojasnjena možnost prenosa njegove sline na čelado, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič K.D. in M.J. z utemeljitvijo, da izvedba tega dokaza ne bi z ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve, ker iz strokovnega mnenja jasno izhaja, na podlagi katerih metod in postopkov je bilo izdelano. Zavzelo je tudi stališče do pomislekov obrambe v zvezi z odvzemom, shranjevanjem in transportom odvzetih vzorcev. Pri tem se je oprlo na izpovedbo kriminalista S.P., ki je opisal način zavarovanja dokazov. Presodilo je tudi obsojenčev zagovor, v katerem je navajal, da so do rezultatov preiskave lahko prišli, ker so v evidenci DNK že imeli njegove podatke in tudi obrazložilo, zakaj izključuje takšno možnost. Slednje je treba povezati z ugotovitvijo, da je obsojenec imel pod čelado nadeto še temno nogavico, na kateri je bila najdena ugotovljena sled sline. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, ter poudarilo, da iz strokovnega mnenja Centra za kriminalistično-tehnične preiskave sledi, da so bili vsi predmeti, ki so bili najdeni pri obeh pregledih, zavarovani in označeni s številkami ter opozorilo tudi na izpovedbo kriminalista S.P. Glede na postopek, ki so ga v zvezi z zavarovanjem dokazov opravili policisti, je ocenilo, da so bili dokazi pravilno zavarovani, označeni in poslani Centru za kriminalistično-tehnične preiskave. Na podlagi podatkov pribavljenega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani je ob upoštevanju ugotovitev, ki jih vsebuje strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave, zavrnilo obsojenčevo trditev, da so bili najdeni biološki sledovi podtaknjeni. Zato zahteva z navedbami, s katerimi utemeljuje predlagana dokaza, ni izkazala takšne stopnje verjetnosti, ki bi vzbudila dvom glede ugotovljenih odločilnih dejstev.

Po navedbah zahteve je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se opravi ogled stanovanjske hiše v V. Samo z ogledom bi bilo mogoče nesporno ugotoviti, ali prostor, v katerem so bili najdeni dokazi, ni bil povezan s preostalim objektom. Če bi se izkazalo, da je bil zaklenjen del stavbe povezan s tem prostorom, bi se dokazi šteli za nedovoljene in na njih ne bi smela temeljiti sodba. Glede na razlago pojma stanovanja in drugih prostorov, navedena okoliščina ni odločilna, ker ni nobenega dvoma, da se prostor (kot tudi celotna stavba) ni uporabljal za bivanje, glede na fotografske posnetke za kaj takega tudi ni bil usposobljen. Za presojo vprašanja, ali je policija smela stopiti v ta prostor in ga preiskati brez odredbe o hišni preiskavi, navedeno dejstvo ni odločilnega pomena. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

V sodni praksi je bilo glede narave strokovnega mnenja Centra za kriminalistično-tehnične preiskave že večkrat zavzeto stališče (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.9.2003, opr. št. I Ips 367/2002), da gre za dokaz, ki ga sodišče ocenjuje kot vsak drug dokaz po načelu proste presoje. Slednje pomeni, da strokovno mnenje, ki sicer ni izvedensko mnenje, ni nedovoljen dokaz po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšno stališče tudi ni v nasprotju z ustavno prakso, na katero se sklicuje zahteva. V vsakem posameznem primeru sodišče presodi ali je treba ob tem izvedenem dokazu odrediti še izvedenstvo. Če v takem položaju sodišče ni odredilo izvedenstva, ker je kot verodostojno ocenilo strokovno mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, mu ni mogoče očitati, da je postopalo nezakonito.

Odločbo o kazni je mogoče izpodbijati le s pritožbo zaradi nepravilne odmere kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša in zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi, odpustitvi kazni, o pogojni obsodbi ali o sodnem opominu ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili podani zakonski pogoji (prvi odstavek 374. člena ZKP), z zahtevo za varstvo zakonitosti pa le, če je sodišče prekoračilo zakonske pravice (5. točka 372. člena ZKP). Ker je sodišče obsojencu odmerilo kazen v zakonskih mejah, ni podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Z navajanjem okoliščin, ki po oceni zahteve kažejo, da je izrečena kazen glede na težo dejanj nesorazmerna in bi morala biti enotna kazen nižja, uveljavlja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega B.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot nižji sodišči, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).