Jedro

Odločitev organa prve stopnje je oprta na ugotovitve, ki izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, zato je organ prve stopnje pravilno uporabil materialno določilo 2. odstavka 9. člena ZPCP, ki se uporablja na podlagi 1. odstavka 125. člena ZPCP-1. Tožnik tudi v tožbi ne izpodbija ugotovitve, da ni opravljal javnega prevoza oseb v linijskem cestnem prometu v skladu z voznim redom, zato je odločitev tožene stranke in tudi organa prve stopnje pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi inšpektorja za cestni promet št. ..z dne .... Organ prve stopnje je tožniku naložil uskladitev izvajanja linijskih prevozov potnikov v cestnem prometu z registriranimi voznimi redi: PRA 346502 Učakovci - Črnomelj - Lokve/Črnomelj - Vrtača pri Semiču, PRA 346505 Črnomelj - Vrtača pri Semiču, PRA 346509 Metlika - Vrtača pri Semiču, PRA 346504 Preloka - Adlešiči - Črnomelj h. Lahinja in PRA 346501 Črnomelj - Hajka. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je dejansko stanje ugotovljeno na podlagi inšpekcijskega ogleda z dne 1. 10. 2002 in zapisnik o tem ogledu je podpisal tudi tožnik, inšpektor pa je ugotovil kršitev 9. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZPCP) in odredil odpravo kršitev zakona. Tožena stranka navaja, da tožnik trdi, da je opravljal prevoze skladno s 1. odstavkom 34. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 59/01, v nadaljevanju: ZPCP-1). Tožnik je namreč sklenil pogodbo za opravljanje prevozov delavcev AAA d.d. na delo in iz dela. Tožena stranka je pridobila odločbo Direkcije RS za ceste št. ... z dne ..., s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priglasitev posebnega linijskega prevoza delavcev na delo in iz dela na relacijah: Učakovci - Črnomelj - Gradac - Iskra - Gradac - Črnomelj - Učakovci, Metlika - Črešnjevec - Iskra - Črešnjevec - Metlika, Hajka - Črnomelj - Lokve - Iskra - Lokve - Črnomelj - Hajka, Preloka - Črnomelj - Lokve - Iskra - Lokve - Črnomelj - Hajka, Preloka - Črnomelj - Lokve - Iskra - Lokve - Črnomelj - Preloka in Črmošnjice - Semič - Iskra - Semič - Črmošnjice. Te relacije sovpadajo z relacijami izpodbijane odločbe organa prve stopnje, relacije, ki pa niso zajete z odločbo Direkcije RS za ceste, pa prav tako niso priglašene za posebni linijski prevoz oseb in se torej ne smejo izvajati na podlagi 34. člena ZPCP-1. Ker je Direkcija RS za ceste zavrnila priglasitev posebnega linijskega prevoza po 3. odstavku 34. člena ZPCP-1, zato tožnik teh prevozov ni opravljal v skladu s citiranim določilom, ampak, kot je navedel organ prve stopnje v svoji odločbi, je kršil določilo 9. člena ZPCP. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno uporabil materialni predpis, pravilno opredelil kršitev tožnika in zato ni prišlo do napačne uporabe materialnega predpisa. V zvezi z ugovorom napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje izdal odločbo na podlagi inšpekcijskega ogleda, o katerem je bil sestavljen zapisnik in ga je tožnik podpisal, tako so bila ugotovljena vsa potrebna dejstva za odločitev.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da je Direkcija RS za promet po uradni dolžnosti prekvalificirala vlogo tožnika za dovoljenje za opravljanje prevozov po 4. odstavku 34. člena ZVCP-1, kar pa sploh ni bil predmet tožnikove vloge. Tožnik navaja, da to pomeni kršitev 2. odstavka 120. člena Ustave RS v povezavi s 4. odstavkom 153. člena, hkrati je to kršitev 126. in 128. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. To pa predstavlja tudi materialno kršitev, saj 34. člen ZPCP-1 za prevoze iz 1. odstavka ne zahteva nobenega dovoljenja niti priglasitve, temveč zgolj obvestilo. Tožnik navaja, da je res, da prevaža delavce iz delovišča, toda v skladu s 1. in 3. odstavkom 34. člena ZVCP-1, za kar so dobili obvestilo Direkcije RS za ceste 30. 9. 2002. Upravni organ ne more prekvalificirati prevoze v skladu 1. odstavkom 34. člena ZVCP-1. Tožnik je ne glede na to upošteval navodila iz odločbe organa prve stopnje in obvestil o svojih ukrepih Inšpektorat in je pri ponovnem pregledu dne 16. 10. 2002 inšpektor izdal ponovni plačilni nalog. Tožnik smatra, da so trditve po 1., 4. in 5. odstavku 36. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru neutemeljene, ker je bil inšpektorju vedno omogočen pregled dokumentacije in se je vsebina odločbe upoštevala in ni nikjer inšpektor navedel postopanja v skladu s 36. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Tožnik vztraja, da prevozi iz 1. odstavka 34. člena ZPCP-1 ne zahtevajo nobenega dovoljenja niti priglasitve, temveč zgolj obvestilo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik v svoji tožbi ugovarja odločbi Direkcije RS za ceste z dne 14. 10. 2002 in ne odločbi organa prve stopnje zoper katero je bila vložena pritožba tožnika in nato izdana odločba tožene stranke in je predmet upravnega spora. Zato se te tožbene navedbe ne nanašajo na izpodbijano odločbo in se ne morejo uveljavljati v tem upravnem sporu. Tožnik nadalje ugovarja, da zahteva 1. odstavek 34. člena ZPCP-1 samo priglasitev in ne dovoljenja. Tožena stranka odgovarja, da morajo biti izpolnjeni tudi pogoji iz 1. in 2. odstavka 34. člena ZPCP-1 in tožnik je opravljal prevoz delavcev med bivališčem in deloviščem, vendar dela niso bila sezonskega značaja, zato tožnik ni mogel opravljati prevozov skladno s 1. odstavkom 34. člena ZPCP-1. Tožnik bi lahko opravljal posebni linijski prevoz po 4. odstavku 34. člena ZPCP-1, vendar tožniku Direkcija RS za ceste ni izdala dovoljenja. Tožnik tudi ugovarja, da ni opravljal prevoza v skladu z 9. členom ZPCP, vendar tožena stranka odgovarja, da je imel tožnik registrirane vozne rede na spornih relacijah in jih ni opravljal v skladu z 2. odstavkom 9. člena ZPCP, to potrjuje uradni zaznamek z dne 1. 10. 2002 in tudi zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 1. 10. 2002. Organ prve stopnje mora ravnati po uradni dolžnosti, dolžan je odrediti odpravo kršitev zakonov v določenem roku in je pristojen dejanje pravno kvalificirati in pravilno uporabiti materialni predpis. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil opravljen inšpekcijski nadzor 1. 10. 2002 in tudi kontrola tega dne in je organ prve stopnje ugotovil, da so zamiki odhodov in prihodov avtobusov tožnika opravljeni pri vseh odhodih in prihodih v dopoldanskih in popoldanskih izmenah dela BBB d.o.o.. Direktor tožnika je 1. 10. 2002 potrdil, da voznih redov niso v celoti spoštovali zaradi večjega prilagajanja prevozov potrebam delavcev BBB d.o.o., ker so se tako obvezali s pogodbo o prevozu delavcev z naročnikom prevozov. Tega dejanskega stanja tožnik v tožbi ne izpodbija, ko pa navaja, da tožbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ne navaja in ne opisuje katero dejansko stanje bi naj bilo pravilno po njegovem in v zvezi s tem tudi ne navaja nobenih okoliščin in ne predlaga nobenih dokazov. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je bil direktor tožnika ob inšpekcijskem pregledu navzoč in je zapisnik tudi podpisal. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu je javna listina po 1. odstavku 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Javna listina, ki jo je izdal organ prve stopnje tako dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, tožnik v tožbi ne izpodbija ničesar v zvezi z ugotovitvami v zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 10. 10. 2002. Odločitev organa prve stopnje je oprta na ugotovitve, ki izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, zato je organ prve stopnje pravilno uporabil materialno določilo 2. odstavka 9. člena ZPCP, ki se uporablja na podlagi 1. odstavka 125. člena ZPCP-1. Tožnik tudi v tožbi ne izpodbija ugotovitve, da ni opravljal javnega prevoza oseb v linijskem cestnem prometu v skladu z voznim redom, zato je odločitev tožene stranke in tudi organa prve stopnje pravilna in zakonita.

Na pravilno odločitev organa prve stopnje in tožene stranke ne morejo vplivati tožbeni ugovori v zvezi s postopanjem Direkcije RS za ceste. Pravilno je stališče tožene stranke, da tožnik v tem upravnem postopku ne more izpodbijati odločbe Direkcije RS za ceste, ker s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke in odločba Direkcije RS za ceste ni predmet tega upravnega spora. Tožnik trdi, da opravlja prevoze delavcev v skladu s 1. odstavkom 34. člena ZVCP, vendar tožnik ponavlja s tem pritožbeni ugovor na katerega je že tožena stranka odgovorila pravilno. V izogib ponavljanju se sodišče pri tem sklicuje na razloge, ki jih je navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Pri tem pa je potrebno dodati, da tožnik z ničemer ne dokazuje, da je v času inšpekcijskega pregleda opravljal posebni linijski prevoz po 1. odstavku 34. člena ZPCP-1. Po presoji sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka pravilno uporabili materialni predpis glede na ugotovljeno dejansko stanje, zato ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da je prišlo do kršitev Ustave in določil ZUP. V kolikor pa se tožbeni očitki nanašajo na postopek pred Direkcijo RS za ceste pa jih sodišče ne more upoštevati, ker se ne nanašajo na upravni akt, ki se izpodbija v tem upravnem sporu.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.