Jedro

Breme navajanja trditev in predlaganja dokazov, na katerih gradi svoj tožbeni zahtevek, je na tožeči stranki, ki mora z zadostno stopnjo skrbnosti poskrbeti za dokazno gradivo. Zgolj to, da tožeča stranka ni vedela, kakšen bo rezultat izvedenskega mnenja, ob zadostni skrbnosti ne more pomeniti njenega nekrivdnega ravnanja, zaradi katerega bi imela možnost predlagati dokaze po koncu prvega naroka Vožnja v križišču od udeležencev v prometu terja posebno pozornost; voznik, ki se približuje križišču, mora hitrost vožnje prilagoditi prometnim razmeram v križišču in voziti s tolikšno hitrostjo, da lahko ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence v cestnem prometu, ki imajo v križišču prednost.

Izrek

Pritožb

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni : v 1. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka v 15-ih dneh tožeči stranki plačati 1.373,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od - zneska 329.068,00 SIT od 14.11.2002 do 31.12.2006 - zneska 1.373,18 EUR od 01.01.2007 do plačila, v 2. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.355,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 179,09 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 588,50 EUR (141.029,10 SIT) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2002 do plačila in povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 960,07 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je sledilo oceni tožene stranke, ki je priznavala temelj v obsegu 30%. Opozarja, da je predložila izvedensko mnenje izvedenca Š., ki je prepričljivo opisal, zakaj poškodbe na obeh udeleženih vozilih dokazujejo, da je bil tožničin avtomobil v trenutku trčenja ustavljen in v tem delu njegovo mnenje citira. Sodišče se do tega mnenja ni opredelilo, pač pa je navedlo, da je v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca, postavljenega v postopku, dejansko pa ga ni upoštevalo, s čemer je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec K. je namreč ugotovil, da je povsem nepričakovano za povprečnega voznika, da bi predvideval možnost, da bo vozilo, ki je peljalo po pasu za zavijanje, nadaljevalo z vožnjo naravnost, kar dokazuje, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke. Izvedenec je tudi izpovedal, da je tehnično možna razlaga, da je voznik tovornjaka zadel stoječe vozilo tožnice, da pa v vsakem primeru vztraja, da je bilo njegovo ravnanje nepričakovano. Tudi sodišče je zaključilo, da če bi voznik tovornega vozila upošteval prometne predpise, do nesreče najverjetneje ne bi prišlo, kljub temu pa tožnici pripisalo 70% odgovornost. Stališče, da je imel voznik tovornjaka še vedno prednost, ki naj bi mu jo odvzela tožnica, je nesprejemljivo, saj ni mogoče pričakovati, da bi povprečen voznik predvideval vse kršitve udeležencev v prometu. Meni, da bi moralo sodišče album s fotografijami šteti kot pravočasen dokaz, saj za predložitev pred izvedeniškem mnenjem ni bilo potrebe, ker tožnica še ni vedela za stališče izvedenca. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora, da sta bili v prometni nesreči, ki se je dne 22.10.2001 zgodila na križišču Dečkove ulice s prednostno Kranjčevo ulico v Ljubljani, udeleženi dve motorni vozili. Tožnica je z osebnim vozilom pripeljala po neprednostni Dečkovi ulici in želela prepeljati prednostno Kranjčevo ulico, ko je z njene leve strani po pasu, ki je namenjen zavijanju levo na parkirišče pred Kranjčevo ulico 26, naravnost v smeri Vojkove ceste pripeljalo tovorno vozilo, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke V.B..

Pravna podlaga za ugotavljanje njune medsebojne odgovornosti je na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika določba 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po kateri se pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je ugotovljena obojestranska krivda, je namreč odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil (2. odstavek 178. člena ZOR) .

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta k nastanku prometne nesreče pripomogla oba udeleženca. Sodišče prve stopnje s tem, ko se ni posebej opredeljevalo do mnenja izvedenca Š., ni kršilo pravil postopka. To mnenje je bilo izdelano izven postopka, na pobudo tožnice, predložila ga je tožnica, zato predstavlja tožničino trditveno podlago (kar navaja tudi pritožba) in ni dokaz. Sodišču se zato do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Zadostuje, da se je opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenca K., ga ocenilo kot popolnega in ga v celoti sprejelo. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil pravdnega postopka niti s tem, da je zavrnilo dokazni predlog tožnice z vpogledom v album s fotografijami, podan po 1. naroku za glavno obravnavo. Breme navajanja trditev in predlaganja dokazov, na katerih gradi svoj tožbeni zahtevek, je na tožeči stranki, ki mora z zadostno stopnjo skrbnosti poskrbeti za dokazno gradivo (212. člen ZPP). Zgolj to, da tožeča stranka ni vedela, kakšen bo rezultat izvedenskega mnenja, ob zadostni skrbnosti ne more pomeniti njenega nekrivdnega ravnanja, zaradi katerega bi imela možnost predlagati dokaze po koncu prvega naroka (1. in 4. odstavek 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnici pripisati kar 70% odgovornost za prometno nesrečo. Ni mogoče pritrditi pritožnici, da je njeno vozilo stalo, ko je vanj trčilo tovorno vozilo. Izvedenec V.K. je ugotovil in zaslišan obrazložil, da je tehnično možen tudi tak potek dogodka, vendar pa bi bile v tem primeru poškodbe na tožničinem avtomobilu drugačne.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica iz Dečkove ulice zapeljala na desni prometni pas prednostne Krajnčeve ulice med stoječo kolono vozil, bila v fazi počasnega premikanja, njen pogled pa je bil usmerjen v desno, saj je čakala, da bo tudi ta prost in bo lahko Krajnčevo ulico v celoti prevozila. Hkrati je bila premalo pozorna na dogajanje na levem prometnem pasu. Glede na ugotovljeno hitrost tovornega vozila (51 km/h), bi tožnica, če bi pogled usmerila tudi v levo stran in tovorno vozilo opazila, lahko sklepala, da tovorno vozilo nima namena zaviti levo, počakala s svojim premikom preko prednostne Kranjčeve ulice in tako preprečila nesrečo. Tožnica je s svojim neprevidnim ravnanjem prekršila določbo 41. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP; Ur. l. RS, št. 30/1998 s spremembami). Vožnja v križišču od udeležencev v prometu terja posebno pozornost; voznik, ki se približuje križišču, mora hitrost vožnje prilagoditi prometnim razmeram v križišču in voziti s tolikšno hitrostjo, da lahko ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence v cestnem prometu, ki imajo v križišču prednost (3. odstavek 41. člena ZVCP). Ker tožnica zaradi svoje neprevidnosti ni opazila tovornega vozila, ga tudi ni mogla pustiti mimo, čeprav se je to nahajalo na prednostni cesti. Svoje odgovornosti pa se ne more v celoti razbremeniti s tem, ko trdi, da je že zapeljala v križišče, ko je pripeljalo tovorno vozilo, saj voznik prednosti drugemu vozilu, ne more odvzeti tako, da zapelje pred njega.

Vendar pa gre primarni vzrok za nevarno situacijo pripisati zavarovancu tožene stranke. S tem, ko je po prometnem pasu, namenjenemu zavijanju levo, peljal naravnost, je prekršil določbo 2. odstavka 41. člena ZVCP, ki vozniku nalaga, da se mora na zadostni razdalji pred križiščem z vozilom postaviti v položaj na tistem prometnem pasu, po katerem namerava voziti skozi križišče. Tožnico varuje načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec v prometu pričakovati, da bodo udeleženci v cestnem prometu spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa (1. odstavek 2. člena ZVCP). Če bi tovorno vozilo zavilo levo, kot bi glede na svoj položaj na cesti moralo, do prometne nesreče ne bi prišlo, saj tožnica ni zapeljala več kot 0,5 m na podaljšek pasu, na katerem se je nahajalo. Iz navedenega sledi zaključek, da za prometno nesrečo pretežno, v višini 70%, odgovarja zavarovanec tožene stranke. Preostalih 30% odgovornosti pa nosi tožnica, saj ni bila dovolj pazljiva pri vožnji preko prednostne ceste.

Glede na tako razmerje odgovornosti gre tožnici povračilo 70% škode, ki ji je po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožnica ne nasprotuje, nastala v višini 1.961,68 EUR. Tožnica je upravičena do plačila 1.373,18 EUR (329.068,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2002. Ker je sodišče prve stopnje na osnovi pravilno ugotovljenih dejstev nepravilno presodilo delež odgovornosti udeležencev, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 1.373,18 EUR (329.068,00 SIT) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2002 dalje (358. člen ZPP). V preostalem pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena, saj, kot že povedano, del odgovornosti za prometno nesrečo, v višini 30%, nosi tudi tožnica sama. Zato je pritožbeno sodišče v preostanku njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Zaradi spremenjene odločitve je moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeči stranki se prizna 1.681,95 EUR stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje (razvidnih iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tožničin uspeh v postopku je 83,5 % (70% po temelju in 97% po višini) in je zato upravičena do povračila 1.404,43 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Toženi stranki se za postopek pred sodiščem prve stopnje prizna 295,81 EUR stroškov, razvidnih iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi 16,5 % uspeha ji gre povračilo v višini 48,80 EUR teh stroškov. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka v 15-ih dneh dolžna tožeči stranki povrniti 1.355,63 EUR pravdnih stroškov. Pri presoji uporabe materialnega prava, na pravilnost katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o teku zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov pravdnega postopka. Kadar sodišče v sodbi naloži kakšno dajatev, določiti tudi rok, v katerem se mora izpolniti (1. odstavek 313. člena ZPP). To pa je istočasno tudi rok, ki opredeljuje zapadlost terjatve (1. odstavek 299. člena OZ). Zamuda nastopi šele po preteku preteku 15 dnevnega paricijskega roka, in šele takrat začnejo teči zamudne obresti. Ker se je pritožila zgolj tožeča stranka, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni moglo poseči in je odločilo tako, kot izhaja iz 2. alinee 1. točke izreka te sodbe (359. člen ZPP).

Ker je tožnica s pritožbo deloma uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi del potrebnih stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP). Tožeči stranki se glede na izpodbijano vrednost 1.435,77 EUR prizna 375 točk po Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe in 7,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti 0,459 EUR za točko, ob 20% DDV, skupaj s sodno takso za pritožbo v višini 114,94 EUR, znaša 325,62 EUR. Ne prizna pa se posebna nagrada za poročilo stranki, saj je nagrada za to opravilo zajeta v priznani nagradi za sestavo pritožbe. Ob približno 55% uspehu je tožena stranka pritožnici dolžna povrniti 179,09 EUR stroškov pritožbenega postopka. Če jih ne bo poravnala v 15-ih dneh od prejema te sodbe, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.