Jedro

Tožnikova pokojninska doba v Republiki Sloveniji znaša štiri leta in štiriindvajset dni, skupna pokojninska doba (z upoštevanjem te dobe v Bosni in Hercegovini in Hrvaški) pa osemintrideset let in osem dni. To ob tožnikovi starosti enainšestdeset let glede na določbo 36. člena ZPIZ-1 ne zadošča za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Brez sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni zakonske podlage, da bi bilo tožniku mogoče priznati sorazmerni del pokojnine.

Uveljavljeni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji (pred tem tudi v okviru SFRJ) ne omogoča vračanja pravilno plačanih prispevkov iz naslova obveznega zavarovanja delavcev v delovnem razmerju (izjema za vračilo prispevkov je določena le v 230 b. členu ZPIZ-1) in s tem v zvezi uporabo instituta neupravičene obogatitve tožene stranke, kot je urejen v obligacijski zakonodaji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 6. 4. 2004 in 14. 5. 2004 ter se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine oziroma do sorazmernega dela te pokojnine glede na delovno dobo, ki jo je dosegel v Republiki Sloveniji. Zavrnilo je podrejeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 3,494.547,60 tolarjev (14.582,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je Federalni zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Bosne in Hercegovine tožniku z začasno odločbo z dne 9. 12. 2003 priznal pravico do predčasne starostne pokojnine od 8. 6. 2003 dalje. Ta pokojnina mu je bila priznana tudi z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, v trajanju štiri leta in štiriindvajset dni. Ker tožnik ni državljan Republike Slovenije, se v skladu z drugim odstavkom 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 106/99 in nadalj.) šteje v zavarovalno dobo le čas, dopolnjen v zavarovanju pri toženi stranki. Upoštevajoč njegovo starost enainšestdeset let tožnik po 36. členu ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Glede na sistemsko ureditev obveznega pokojninskega zavarovanja ni pravne podlage za vrnitev že plačanih prispevkov za to zavarovanje, kar je tožnik uveljavljal s podrejenim zahtevkom. Pri presoji o tem zahtevku ni mogoče uporabiti določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj., ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

4. Sprejelo je dejanske ugotovitve in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni sporazuma o socialnem zavarovanju in da brez tega sporazuma ni podlage za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožniku v sorazmernem delu. Tožnik po ZPIZ-1 ne izpolnjuje minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sistemska ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja načeloma ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, če zavarovanec kasneje ne more izkoristiti pravice na podlagi plačila prispevkov.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge. Navaja, da mu delovna doba v Republiki Sloveniji ni bila obračunana v osnovo za odmero pokojnine, zaradi česar je oškodovan. Zakonito in moralno je, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela te pokojnine glede na delovno dobo, ki jo je dosegel v Republiki Sloveniji (v razmerju s celotno pokojninsko dobo, na podlagi katere bi mu morala biti odmerjena pokojnina). Akontacija pokojnine v Bosni in Hercegovini mu je bila odmerjena le glede na pokojninsko dobo v tej državi. Nasproten zaključek sodišč druge in prve stopnje ni pravilen. Temelj podrejenega zahtevka je neupravičena obogatitev. Stališče sodišč druge in prve stopnje, da ni mogoče upoštevati določb ZOR-a, je v nasprotju z osnovnim načelom pravičnosti.

6. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Revident se uvodoma sklicuje na vse revizijske razloge, vendar v nadaljevanju ne opredeli nobene od bistvenih kršitev določb postopka. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki jih revident ne prereka, tudi sicer pa niso revizijski razlog, izhaja, da ni izpolnil niti minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Njegova pokojninska doba v Republiki Sloveniji znaša štiri leta in štiriindvajset dni, skupna pokojninska doba (z upoštevanjem te dobe v Bosni in Hercegovini in Hrvaški) pa osemintrideset let in osem dni. To ob tožnikovi starosti enainšestdeset let glede na določbo 36. člena ZPIZ-1 ne zadošča za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

12. Vendar pa mu tudi v primeru, če bi izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine v R Sloveniji, ta pravica ne bi pripadala po 177. členu ZPIZ-1, saj je kot tuj državljan že pridobil pravico do predčasne starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini, upoštevajoč pogoje za pridobitev te pokojnine po Zakonu o penzijskom in invalidskom osiguranju (Uradni list BIH, št. 29/98). Po določbi 137. člena tega zakona je bila za priznanje te pravice upoštevana tudi tožnikova pokojninska doba v Republiki Sloveniji. Pogoj za pridobitev te pravice je po tej določbi namreč starost šestdeset let in pokojninska doba petintrideset let, torej pokojninska doba, ki jo ni pridobil le v Bosni in Hercegovini.

13. Revizijsko sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da brez sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni zakonske podlage, da bi bilo tožniku mogoče priznati sorazmerni del pokojnine - upoštevajoč le pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji. Takšen sporazum v času izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni bil sklenjen. Kasnejšega Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med državama (Uradni list Republike Slovenije, št. 37/2008, MP, št. 10/2008), ki je bil objavljen dne 15. 4. 2008 in velja od 1. 7. 2008 dalje (obvestilo MZZ v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 71/2008, MP, št. 14/2008) za odločanje v tej zadevi ni mogoče upoštevati.

14. Neutemeljeno je tudi revidentovo zavzemanje za vračilo plačanih prispevkov za obdobje njegovega zavarovanja iz delovnega razmerja v Republiki Sloveniji, ki jih je zanj vplačal takratni delodajalec (v obdobju 6. 4. 1970 do 4. 5. 1978, z vmesnimi prekinitvami). Uveljavljeni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji (pred tem tudi v okviru SFRJ) ne omogoča vračanja pravilno plačanih prispevkov iz naslova obveznega zavarovanja delavcev v delovnem razmerju (izjema za vračilo prispevkov je določena le v 230 b. členu ZPIZ-1) in s tem v zvezi uporabo instituta neupravičene obogatitve tožene stranke, kot je urejen v obligacijski zakonodaji. Nasprotno zavzemanje revidenta zgreši izhodišča in osnovna načela ureditve oziroma delovanja pokojninskega sistema v naši državi, kar sta ustrezno pojasnili že sodišči druge in prve stopnje, in kar ne zahteva širše obrazložitve.

15. Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.