Jedro

Kot kraj storitve prekrška pravne osebe se šteje kraj, kjer je prekršek storil neposredni storilec.

Izrek

Za odločanje v tem postopku je pristojno Okrajno sodišče v Celju.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Slovenske Konjice je zoper storilko pravno osebo P., d. o. o. izdal odločbo o prekršku št. 5550079925207 z dne 28. 6. 2017 zaradi prekrška po devetem v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Pravna oseba je zoper odločbo o prekršku vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ skladno s sedmim odstavkom 63. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) posredoval v odločitev Okrajnemu sodišču v Celju.

2. Okrajno sodišče v Celju se je s sklepom ZSV 887/2017 z dne 12. 10. 2018 izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v tej zadevi in jo odstopilo Okrajnemu sodišču v Mariboru. Obrazložilo je, da je skladno z drugim odstavkom 80. člena ZP-1 za odločanje o prekrških, ki sta jih storili pravna in odgovorna oseba te pravne osebe pristojno sodišče, ki je pristojno za pravno osebo. Zaključilo je, da ima pravna oseba sedež v Mariboru, zato je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

3. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom ZSV 828/2018 z dne 9. 11. 2018, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 15. 11. 2018, sprožilo spor o pristojnosti. Iz sklepa izhaja, da je v določbah ZP-1 kot splošna navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti določen kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja. Skladno s sodno prakso je treba v primerih, ko prepovedana posledica kot element prekrška ni predpisana, za kraj storitve prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati1. Sodišče je zaključilo, da delovanja pravne osebe ni mogoče vezati na njen sedež, temveč na kraj, kjer je voznik kot neposredni storilec opustil dolžnost označiti skupino vozil, s katero je opravljal izredni prevoz ter s tem storil prekršek v imenu in za račun pravne osebe pri opravljanju njene dejavnosti. Iz opisa prekrška izhaja, da je voznik skupine vozil prekršek storil na avtocesti pri počivališču Lopata, ki se nahaja na območju Okrajnega sodišča v Celju.

B.

4. Po drugem odstavku 60. člena ZP-1 je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka. ZP-1 ureja krajevno pristojnost sodišča v členih od 77 do 80. Po prvem odstavku 80. člena ZP-1 je sodišče, ki je pristojno za storilca, pristojno tudi za udeležence. Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe KZ-1 o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica. KZ-1 torej glede kraja dejanja uveljavlja tako imenovano ubikvitetno teorijo. Glede na navedeno je potrebno za kraj storitve prekrška šteti tako kraj, kjer je storilec delal (storitveni prekrški) ali bi moral delati (opustitveni prekrški), kot tudi kraj nastanka prepovedane posledice.

5. Za obstoj kaznivega dejanja se zahteva nastanek prepovedane posledice v obliki poškodbe (poškodbena kazniva dejanja) ali ogrozitve kazenskopravno zavarovane dobrine (ogrozitvena kazniva dejanja), izjemo pa predstavljata kazniv poskus kaznivega dejanja in kaznivo pripravljalno dejanje, kadar sta inkriminirana. Za prekrške pa je za razliko od kaznivih dejanj značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme. Če za obstoj prekrška zadošča gola kršitev norme, ki od naslovnika zahteva določeno ravnanje ali mu prepoveduje na določen način ravnati, potem pojmovno ni mogoče govoriti o nastanku prepovedane posledice, saj ta kot element prekrška sploh ni predpisana. V takih primerih je za določitev kraja storitve prekrška potrebno uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.

6. Iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da je storilec Z. M. pri opravljanju registrirane dejavnosti pravne osebe storil prekršek v korist in s sredstvi pravne osebe, ko skupine vozil v lasti pravne osebe pri vožnji po avtocesti A1, odsek 640, v bližini kilometrske označbe 5.500, iz smeri Ljubljane proti Mariboru (počivališče Lopata), kjer je opravljal izredni prevoz v skladu z dovoljenjem za izredni prevoz, ni ustrezno označil s posebnimi opozorilnimi svetilkami in z ustreznim napisom na vozilu, s čemer je storil prekršek po sedmem v zvezi s prvim odstavkom 34. člena ZCes-1, za katerega je pravna oseba (pridružitveno) odgovorna po devetem odstavku 34. člena ZCes-1. 7. Glede na opis očitanega prekrška je jasno, da za njegov obstoj ni potreben nastanek prepovedane posledice in je potrebno za določitev kraja prekrška uporabiti delavnostno teorijo, torej kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati. V konkretnem primeru je bil prekršek storjen z opustitvijo voznika kot neposrednega storilca prekrška, pravna oseba pa je za obravnavani prekršek odgovorna na podlagi pridružitvene (akcesorne) odgovornosti (prvi odstavek 14. člena ZP-1). Navedeno pomeni, da se kot kraj storitve prekrška pravne osebe šteje kraj, kjer je prekršek storil neposredni storilec (prvi odstavek 80. člena ZP-1). Neposredni storilec je prekršek storil pri vožnji po avtocesti A1, odsek 640, v bližini kilometrske označbe 5.500, iz smeri Ljubljane proti Mariboru (počivališče Lopata), torej na območju Okrajnega sodišča v Celju.

C.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče odločilo, da je za postopek v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Celju.

1 Sklep VSRS I Kr 4/2016 z dne 18. 2. 2016.