Jedro

Splošno pravilo odškodninskega prava je, da lahko oškodovanci zahtevajo plačilo odškodnine v prvi vrsti od odgovornih oseb. Določba 965. člena OZ pa je izjema, po kateri je možna direktna tožba proti zavarovalnici. Ta določba je v korist oškodovanca le v tem, da omogoča pospešitev postopka povrnitve škode. Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, če bi oškodovanec od njega uveljavljal odškodnino za povzročeno škodo. To pa pomeni, da je vsebina in obseg obveznosti zavarovalnice tudi v razmerju do oškodovanca odvisna od zavarovalne pogodbe, čeprav oškodovanec ni bil njena pogodbena stranka.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 7. 2014 dalje do plačila ter ji povrne pravdne stroške v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka) in tožeči stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti 1.319,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pritožbenih stroškov tožnika. Tožnik v pritožbi najprej na kratko povzame odločitev sodišča prve stopnje, nato pa navaja, da je na ugovor tožene stranke, podan v pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2016, da naj ne bi odgovarjala za ravnanje zavarovanca, ki ga ni opustil, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico, odgovoril na prvem naroku za glavno obravnavo v smislu, da se ta ugovor nanaša zgolj na notranje razmerje med toženo stranko in njenim zavarovancem ter da obstoj malomarnega ravnanja zavarovanca tožene stranke slednje njene odškodninske odgovornosti ne ekskulpira. Sodišču prve stopnje očita, da je, ko je sledilo ugovoru tožene stranke, zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko je menilo, da bi navedeno določilo eventualno, če bi tožnik ponudil ustrezno trditveno podlago, lahko bilo nično, sodišče prve stopnje ni upoštevalo zgoraj navedenega ugovora tožnika, ki je utemeljen v praksi višjih sodišč (VSL I Cpg 210/2013, VDSS Pdp 129/2015). Tožnik ob tem še dodaja, da ugovora v smislu 2. odstavka 121. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ni podal zato, ker lahko ničnost pogodbenih določil, kot izhaja tudi iz besedila navedenega člena, uveljavlja zgolj pogodbena stranka. Oškodovanec kot tretja oseba niti ne more izgubiti pravice iz pogodbe, ker je odškodninska odgovornost zavarovalnice v razmerju do oškodovanca nepogodbena. Izključitev odgovornosti, kot jo določajo Posebni pogoji za zavarovanje stanovanjske opreme tožene stranke OPREMA - 07/11, se nanašajo na pogodbeno razmerje med toženo stranko in njenim zavarovancem, ne pa na razmerje med toženo stranko kot zavarovalnico in tožnikom kot oškodovancem. V primeru izključitve odgovornosti gre za pogodbeno razmerje zavarovanja pred odgovornostjo, kjer se pogodbeni stranki prosto dogovarjata o obsegu zavarovanja in morebitnih izključitev odgovornosti, vendar to na razmerje med tožnikom in toženo stranko, kot že rečeno, ne vpliva. Tožnik nadalje sodišču prve stopnje še očita, da se zmotno opira na 1. odstavek 953. člena OZ, ker slednji govori o izključitvi jamstva glede določene škode, ne pa, kot zmotno ugotavlja sodišče, glede določenega ravnanja (ali opustitve slednjega) zavarovanca, torej tudi glede izključitve zavarovalnega kritja za škodo, povzročeno iz velike (hude) malomarnosti. To še posebej velja za primer zavarovanja pred odgovornostjo, ki je posebej urejeno v posebnem odseku drugega oddelka (Premoženjsko zavarovanje) XXVI. poglavja (Zavarovalna pogodba) 2. knjige (Posebni del) Obligacijskega zakonika - 964. in 965. člen OZ. Ta določila pomenijo odmik od splošnega pravila o učinkih pogodbe le med pogodbenikoma. Gre za posebno vrsto premoženjskega zavarovanja, kjer je poleg varstva zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki pomembna tudi zaščita oškodovanca. Obveznost zavarovalnice do oškodovanca nastane le, če oškodovanec zahteva odškodnino, pri tem pa je njena odgovornost do oškodovanca omejena le z zavarovalno vsoto (964. člen OZ). Glede na določbo 1. odstavka 965. člena OZ pa je zavarovalnica oškodovancu dolžna povrniti vsako škodo, tudi tisto, ki je povzročena iz v pogodbi izključene oblike krivde - velike malomarnosti. To je posledica tega, da je tako zavarovanje primarno institut v korist oškodovanca, tako varstvo pa mora biti predvsem učinkovito, še zlasti zato, ker oškodovanec ni pogodbena stranka. Glede na navedeno je tako zavarovalnica dolžna oškodovancu povrniti vsako škodo, za katero odgovarja zavarovanec, morebitne izključitve jamstva pa zavarovalnica lahko uveljavlja le v razmerju do svojega zavarovanca. V razmerju do oškodovanca (tožnika) je za škodo, v skladu s trditvami tožeče stranke, odgovoren zavarovanec tožene stranke. Zaradi posebnih določb glede zavarovanja pred odgovornostjo (1. odstavek 965. člena OZ) mora zavarovalnica to škodo oškodovancu tudi povrniti, morebitne izključitve jamstva pa v tem razmerju ne more uveljavljati. To pa nadalje pomeni, da je tožena stranka (ob predpostavki, da so podane vse predpostavke civilne odškodninske odgovornosti, kijih sodišče zaradi odločitve o neobstoju zavarovalnega kritja ni ugotavljalo) dolžna tožniku plačati vtoževani znesek, morebitne povračilne zahtevke zaradi izključitve jamstva pa lahko uveljavlja le do svojega zavarovanca in se to razmerje oškodovanca ne tiče in ne vpliva na njegove pravice.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 23. 2. 2013 okoli 18.00 ure, ko je bil na obisku pri zavarovancu tožene stranke M. Š., ki je imel v času škodnega dogodka svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Do škodnega dogodka je prišlo, ko mu je spodrsnilo in je padel na poledenelem in posledično spolzkem parkirnem prostoru. Trdil je, da je zavarovanec tožene stranke M. Š. kakšno uro pred tožnikovim padcem čistil svoj avtomobil, zato so bila tla pred hišo na parkirnem prostoru poledenela, ker je voda, ki jo je uporabljal za čiščenje, zmrznila. Tega tožnik ni mogel vedeti, niti ga zavarovanec tožene stranke M. Š. na to ni opozoril. Zavarovancu tožene stranke tožnik zaradi hude malomarnosti očita krivdno odškodninsko odgovornost za škodo, ki mu je nastala v tem škodnem dogodku, saj bi moral, ker je vedel, da se bo tožnik okoli 18.00 ure oglasil pri njemu, poskrbeti, da po čiščenju avtomobila tla pred njegovo hišo ne bi bila spolzka, tako da bi jih posipal s soljo ali peskom oziroma bi moral tožnika opozoriti na nevarnost. 7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je glede na tožnikove očitke glede odgovornosti zavarovanca tožene stranke M. Š., in sicer, da je približno eno uro pred tožnikovim napovedanim obiskom za okrog 18.00 ure na dvorišču pred stanovanjsko hišo čistil avtomobil kljub temu, da je so bile razmere zimske (hladen dan, temperature okoli ničle) in se je zavedal oziroma bi se moral zavedati, da bo površina parkirišča poledenela, na takšno stanje parkirišča pa tožnika pred njegovim prihodom ni opozoril, v tem konkretnem primeru škoda, ki je nastala tožniku, posledica ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki ga ni opustil, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico (pranje vozila v zimskih razmerah z možnostjo poledice na parkirišču pred hišo pred napovedanim obiskom). Takšno ravnanje pa predstavlja primer iz 2. točke 2. odstavka 21. člena Posebnih pogojev za zavarovanje hiše HIŠA-07/11 (v nadaljevanju: Posebni pogoji HIŠA-07/11) oziroma 2. točke 5. odstavka 20. člena Posebnih pogojev za zavarovanje stanovanjske opreme OPREMA-07/11 (v nadaljevanju: Posebni pogoji OPREMA-07/11), za katerega pa ni podano zavarovalno kritje. V točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še zaključilo, da tožena stranka na podlagi zavarovalne pogodbe ni dolžna tožniku povrniti škodo, ki jo zahteva, saj je glede te škode takšna njena obveznost izrecno izključena, zato je tožnikov tožbeni zahtevek, kot je to obrazložilo v točki 14. izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljenega.

8. Pravno zmotno je stališče tožnika, ki ga v svoji pritožbi tudi zelo obširno utemeljuje, da se izključitev odgovornosti (oz. pravilneje zavarovalnega kritja za določene škode), kot jo določajo Posebni pogoji HIŠA-07/11 in Posebni pogoji OPREMA-07/11, nanaša le na notranje pogodbeno razmerje med toženo stranko in njenim zavarovancem, ne pa na razmerje med toženo stranko kot zavarovalnico in tožnikom, da izključitev zavarovalnega kritja na razmerje med tožnikom in toženo stranko ne vpliva, da je pomembna tudi zaščita oškodovanca, da je zavarovalnica dolžna oškodovancu povrniti vsako škodo, tudi tisto, ki je povzročena iz v pogodbi izključene oblike krivde - velike malomarnosti, da je dolžna zavarovalnica povrniti oškodovancu vsako škodo, za katero odgovarja zavarovanec, morebitne izključitve jamstva pa lahko uveljavlja le v razmerju do svojega zavarovanca. Tožnik je v tej zadevi zahteval plačilo odškodnine od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel v času škodnega dogodka zavarovano svojo odgovornost povzročitelj škode M. Š. v okviru sicer sklenjenega premoženjskega zavarovanja. Gre torej za prostovoljno, neobvezno zavarovanje pred odgovornostjo. Splošno pravilo odškodninskega prava je, da lahko oškodovanci zahtevajo plačilo odškodnine v prvi vrsti od odgovornih oseb. Določba 965. člena OZ pa je izjema, po kateri je možna direktna tožba proti zavarovalnici. Ta določba je v korist oškodovanca le v tem, da omogoča pospešitev postopka povrnitve škode. V skladu z večinsko sodno prakso2 zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, če bi oškodovanec od njega uveljavljal odškodnino za povzročeno škodo. To pa pomeni, da je vsebina in obseg obveznosti zavarovalnice tudi v razmerju do oškodovanca odvisna od zavarovalne pogodbe, čeprav oškodovanec ni bil njena pogodbena stranka. Zavarovanje pred odgovornostjo varuje interes zavarovanca in ne oškodovanca, čeprav je v njegovo korist. To še posebej velja za prostovoljno zavarovanje. Odločitev o zavarovanju in o njegovi vsebini je v popolni diskreciji pogodbenic zavarovalne pogodbe. Stranki zavarovalne pogodbe lahko tako v pogodbi določita tako najvišje zavarovalne vsote (limite), za katere zavarovalnica jamči, kot tudi druge omejitve in izključitve pri izplačilu zavarovalnine ali odškodnine, za katere glede na načelo avtonomije strank pri urejanju pogodbenih razmerij (3. člen OZ) ne veljajo posebne omejitve. Višina in ostale predpostavke zavarovalničine obveznosti so tako (v primeru, ki ga izrecno zajema 965. člen OZ, in v primerih, ki jih je izoblikovala zavarovalniška praksa) lahko odvisne od vsebine pogodbe. V primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih je jamstvo zavarovalnice omejeno ali celo izključeno, pa lahko oškodovanec zahteva presežek ali celotno odškodnino od povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v tem konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo (t.j. 965. člen OZ), ko je tudi v razmerju med tožnikom kot oškodovancem, ki ni bil sklenitelj zavarovalne pogodbe in toženo stranko kot zavarovalnico, pri kateri je imel sklenjeno prostovoljno zavarovanje pred odgovornostjo povzročitelj škode, pri ugotavljanju obveznosti tožene stranke za plačilo odškodnine upoštevalo vsebino zavarovalne pogodbe in v njej dogovorjeno (v 2. točki 5. odstavka 20. člena Posebnih pogojev OPREMA-07/11 in v 2. točki 2. odstavka 21. člena Posebnih pogojev HIŠA-07/11) izključitev zavarovalnega kritja za škode zaradi ravnanja, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico, saj izključitev zavarovalnega kritja s takšno vsebino tudi ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in morali, prav tako pa tudi ne nasprotuje in ne onemogoča uporabe 965. člena OZ.

9. Tožnik se v svoji pritožbi sklicuje na sodno prakso višjih sodišč, ki naj bi pritrjevala njegovemu materialno pravnemu stališču, da so morebitne izključitve zavarovalnega kritja le stvar notranjega razmerja med zavarovalnico in njenim zavarovancem in sicer na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 210/2013 in Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 129/2015, vendar takšno stališče ni niti večinsko stališče sodne prakse, še manj pa enotno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Večinsko stališče sodne prakse, ki ga sprejema tudi vrhovno sodišče3 , je namreč takšno, kot ga je v tej sodbi v prejšnji točki obrazložitve zavzelo tudi pritožbeno sodišče. 10. Tožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niti ne uveljavlja). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo za odločitev v tej zadevi naslednja pravno odločilna dejstva: - da je zavarovanec tožene stranke M. Š. na dan škodnega dogodka (23. 2. 2013) približno eno uro pred tožnikovim napovedanim obiskom za okrog 18.00 ure na dvorišču pred stanovanjsko hišo čistil avtomobil. - da je avtomobil zavarovanec tožene stranke čistil kljub temu, da je so bile razmere zimske (hladen dan, temperature okoli ničle), - da se je zavarovanec tožene stranke zavedal oziroma bi se moral zavedati, da bo površina parkirišča poledenela, - pa na takšno stanje parkirišča zavarovanec tožene stranke tožnika pred njegovim prihodom ni opozoril. 11. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi trditve tožnika, da so bila vzrok za njegov padec in posledično poškodbo poledenela tla, ta pa so bila poledenela zato, ker je voda, ki jo je zavarovanec tožene stranke uporabljal za čiščenje avtomobila, zmrznila, pravilno uporabilo materialno pravo (965. člen OZ v povezavi z 2. točko 5. odstavka 20. člena Posebnih pogojev OPREMA-07/11 in 2. točko 2. odstavka 21. člena Posebnih pogojev HIŠA-07/11), ko je zaključilo, da takšno ravnanje zavarovanca tožene stranke predstavlja primer izključitve zavarovalnega kritja iz 2. točke 5. odstavka 20. člena Posebnih pogojev OPREMA-07/11 in 2. točke 2. odstavka 21. člena Posebnih pogojev HIŠA-07/11, torej ravnanje zavarovanca, ki ga ni opustil, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico (pranje vozila v zimskih razmerah z možnostjo poledice na parkirišču pred hišo pred napovedanim obiskom). Posledično je sodišče prve stopnje pravilno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je ugotovilo, da je obveznost zavarovalnice za povrnitev škode tožnika v tem konkretnem primeru izključena.

12. Ker je tožnik odločitev o stroških pravdnega postopka izpodbijal le zato, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari zmotna, ne nasprotuje pa obsegu in višini odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke, je glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, neutemeljena tudi njegova pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

13. Pritožba tožnika se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sam.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 167/2007 z dne 10. 9. 2009, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 403/2014 z dne 7. 5. 2014, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1247/2014 z dne 24. 9. 2014, sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 528/2014 z dne 5. 3. 2015 in sodbo in sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 806/2015 z dne 9. 5. 2016. 3 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 167/2007 z dne 10. 9. 2009.