Jedro

Dejstvo, da so bile kazenske točke, ki jih je storilcu izrekel prekrškovni organ in kazenske točke, ki jih je storilcu za prekršek izreklo sodišče, izrečene zaradi prekrškov, ki sta bila storjena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Glede na določbo šestega odstavka 26. čl. ZP-1, sme namreč sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, le za prekršek, o katerem odloča, da je mogoče sankcijo omiliti le na 17 kazenskih točk, če je za prekršek sicer predpisana sankcija v številu 18 kazenskih točk. Zato s pritožbeno navedbo, v kateri pritožnik opozarja, da mu je sodišče s sodbo PR 1 izreklo omiljeno število kazenskih točk, ne more uspeti. Dejstvo je namreč, tega pa pritožnik ne izpodbija, da mu je bilo za dva prekrška skupaj izrečenih 23 kazenskih točk, to pa je število kazenskih točk, ki presega zakonsko določeno število kazenskih točk, pri katerem se vozniku izreče sankcija prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje je glede trenutka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kršilo materialno določbo zakona (ZP-1), ko je sklenilo, da storilcu vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sklepa. Sedmi odstavek 22. čl. ZP-1, ki je imel takšno določbo, je namreč prenehal veljati (glej 110. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1c). Izvršitev stranske sankcije kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja pa ureja 130. čl. v zvezi s 124. čl. ZIKS-1. Slednji določa, da se izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši 30. dan po pravnomočnosti sodbe oziroma 30. dan po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero je izrečeno prenehanje veljavnosti, obsojencu. Z zakonom torej ni več določen trenutek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pač pa izvršitev, ki se opravi z vpisom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj.

Izrek

Pritožba storilca B. S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Storilec mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom storilcu B. S., imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega pri Upravni enoti K., ki je v obdobju od 3. junija 2008 do 23. decembra 2008 po Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) kot voznik motornega vozila kategorije B dosegel oziroma presegel 18 kazenskih točk, izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je dne 24. maja 2008 storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Sklenilo je še, da storilcu vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sklepa, in še, da bo storilcu kot zavezancu za plačilo sodne takse, le-ta odmerjena po pravnomočnosti sklepa s posebnim plačilnim nalogom.

Proti takšnemu sklepu je pritožbo vložil storilčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 202a čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sodišče izda sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk. Tako je ravnalo sodišče prve stopnje tudi v obravnavani zadevi na podlagi obvestila Ministrstva za pravosodje, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, iz katerega je razvidno, da je imel storilec na navedeni dan v skupni evidenci izrečenih kazenskih točk vpisanih skupaj 23 kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je pred izdajo izpodbijanega sklepa preverilo pravnomočnost sodbe oziroma plačilnega naloga, s katerima je bilo storilcu izrečeno navedeno število kazenskih točk in pravilno ugotovilo, da za izdajo izpodbijanega sklepa ni zakonskih ovir. Samo dejstvo, da so bile kazenske točke, ki jih je storilcu izrekel prekrškovni organ in kazenske točke, ki jih je storilcu za prekršek izreklo sodišče, izrečene zaradi prekrškov, ki sta bila storjena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Glede na določbo šestega odstavka 26. čl. ZP-1, sme namreč sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, le za prekršek, o katerem odloča. Povedati je tudi treba, da je mogoče sankcijo omiliti le na 17 kazenskih točk, če je za prekršek sicer predpisana sankcija v številu 18 kazenskih točk. Zato s pritožbeno navedbo, v kateri pritožnik opozarja, da mu je sodišče s sodbo PR 1 izreklo omiljeno število kazenskih točk, ne more uspeti. Dejstvo je namreč, tega pa pritožnik ne izpodbija, da mu je bilo za dva prekrška skupaj izrečenih 23 kazenskih točk, to pa je število kazenskih točk, ki presega zakonsko določeno število kazenskih točk, pri katerem se vozniku izreče sankcija prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Razlogi, ki jih v pritožbi še navaja, to je, da po navedenem datumu ni storil novih prekrškov, niso takšni, ki bi lahko vplivali na pravilnost odločitve sodišča o izreku sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Pač pa je višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v skladu z določbo 159. čl. ZP-1 po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede trenutka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kršilo materialno določbo zakona (ZP-1), ko je sklenilo, da storilcu vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sklepa. Sedmi odstavek 22. čl. ZP-1, ki je imel takšno določbo, je namreč prenehal veljati (glej 110. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1c – Uradni list Republike Slovenije, št. 76/2008 z dne 25.7.2008; velja od 1. novembra 2008). Izvršitev stranske sankcije kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja pa ureja 130. čl. v zvezi s 124. čl. ZIKS-1. Slednji določa, da se izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši 30. dan po pravnomočnosti sodbe oziroma 30. dan po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero je izrečeno prenehanje veljavnosti, obsojencu. Z zakonom torej ni več določen trenutek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pač pa izvršitev, ki se opravi z vpisom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Ker pa se je zoper odločbo pritožil zgolj storilec in se odločitev o pritožbi ne sme spremeniti v njegovo škodo (168. čl. v zvezi z desetim odstavkom 163. čl. ZP-1), višje sodišče v tako odločitev ni posegalo. Odločitev sodišča prve stopnje, da storilcu preneha veljati vozniško dovoljenje s pravnomočnostjo sklepa (v tem primeru z datumom odločitve višjega sodišča o pritožbi) je namreč storilcu v korist, saj mu že od tega trenutka dalje teče rok po katerem bo lahko vozniško dovoljenje pridobil ponovno (148. čl. ZVCP-1).

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in na podlagi 168. čl., v zvezi s tretjim odstavkom 163. čl. ZP-1 potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 mora storilec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifni št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).