Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če ima stranka pooblaščenca, katerega je pooblastila za vsa pravdna dejanja, njena smrt ni razlog za prekinitev postopka.
Sodišče nadaljuje postopek z zapustnikovimi dediči, ne da bi čakalo sklep zapuščinskega postopka, ki je zgolj deklaratorne narave. Sodba, ki se glasi na (čeprav poimensko nedoločene) dediče, je tako povsem pravilna.
Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik dela stanovanjske hiše na L. – tj. sobe v izmeri cca 20,00 m2 in cisterne za 5000 litrov kurilnega olja (I. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo v plačilo 609,00 EUR pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka sodbe).
Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožnik in predlaga spremembo sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku. Poudarja, da so razlogi in zaključki sodbe povsem protispisni. Nesporno je namreč dejstvo, da je tožnik v rojstni hiši od leta 1960 dalje neprekinjeno uporabljal in ima še danes v izključni lasti sobo v kletnem prostoru. Prav tako ima v izključni lasti cisterno, ki se nahaja v delu zadevne nepremičnine, saj v njej hrani kurilno olje. Tožnik je živel v dobri veri, da je njegova mati, na podlagi darilne pogodbe z dne 17. 1. 1962, tudi dejansko izvršila prepis izročenih nepremičnin v zemljiški knjigi. Tožnik je nepremičnino priposestvoval že za časa življenja matere, torej še preden je nepremičnino pridobil v last toženec. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik nadalje pojasnjuje, da je toženec dne 9. 5. 2013 umrl. Sodišče je postopek nadaljevalo protipravno, saj ga ni prekinilo in je opravilo narok ter izdalo sodbo za osebo, ki ne obstaja več, saj dediči tožene stranke še niso znani. Tožnik v nadaljevanju prilaga predlog za izločitev sodnice, iz katerega naj bi bilo razvidno napačno postopanje sodnice v zadevi.
Ločeno pritožbo je pravočasno vložil tudi odvetnik tožnika. V njej navaja, da je sodišče izdalo sodbo preuranjeno. Ob smrti toženca bi moralo v postopek povabiti njegove dediče, kar pa sodišče ni naredilo. Zato je na strani tožene stranke imenovana nedoločena stranka, kar onemogoča pridobitev izvršilnega naslova in opredelitev subjektivnih mej sodne odločbe. Zato sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v nov postopek pred prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.
Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera, kršitev določb postopka ni storilo in sprejelo pravilne materialnopravne zaključke.
Neutemeljena je pritožbena graja o kršitvi pravil pravdnega postopka, ki naj bi bila v nadaljevanju postopka po smrti toženca. Iz določila 100. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izhaja, da procesno pooblastilo s smrtjo stranke ne preneha. To pravilo je podlaga določbi 1. točke 205. člena ZPP, po kateri se postopek prekine, če med postopkom umre stranka, ki je ne zastopa pooblaščenec. Če ima torej stranka pooblaščenca, katerega je pooblastila za vsa pravdna dejanja, njena smrt ni razlog za prekinitev postopka. V konkretnem primeru je imel toženec postavljenega pooblaščenca (odvetnika), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek nadaljevalo brez prekinitve.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da pravnomočni sklep o dedovanju ni procesna predpostavka za nadaljevanje pravdnega postopka. Dediči tako vstopijo na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu (132. člen Zakona o dedovanju, ZD). Sodišče zato nadaljuje postopek z zapustnikovimi dediči, ne da bi čakalo sklep zapuščinskega postopka, ki je zgolj deklaratorne narave. Sodba, ki se glasi na (čeprav poimensko nedoločene) dediče, je tako povsem pravilna.(1) Tožnikova pritožba nadalje graja dejanske ugotovitve in materialnopravne zaključke izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se po ponovni presoji zadeve strinja z razlogi prvostopenjske sodbe o tem, da tožnik ni izkazal niti dobre vere, niti dalj časa trajajoče posesti, zaradi česar ni mogel pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Pritožbena argumentacija o tem, da je tožnik nepremičnino priposestvoval že za časa lastnice F. D., saj je živel v dobri veri, da je mati izvršila prepis izročenih nepremičnin v zemljiški knjigi, ne zdrži presoje pritožbenega sodišča. Namreč, tudi če bi to bilo res, takšna nevpisana lastninska pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne bi mogla imeti prednosti pred vpisano lastninsko pravico tožene stranke. Drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.(2) Glede na okoliščine primera, iz katerih nedvomno izhaja, da je tožnik vedel za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini na toženo stranko in je v dednem postopku celo priznal veljavnost izročilne pogodbe, na podlagi katere je toženec postal lastnik, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ni prišlo. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožeča stranka lastninske posesti ni izvrševala, temveč je šlo kvečjemu za prekarij.
Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da je zahtevek na priposestvovanje cisterne nesklepčen, saj tožnik posesti glede cisterne sploh ni zatrjeval. Nadaljnja nesklepčnost zahtevka na ugotovitev lastninske pravice pa je v tem, da tožnik ni upošteval Zakona o evidentiranju nepremičnin in ni predlagal izvedbe elaborata, ki bi omogočal tudi vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.
Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).
(1) Več o tem Galič, A. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 324. (2) Enako določbo je pred uveljavitvijo SPZ vsebovalo pravilo § 1500 ODZ.