Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožeča stranka, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.
I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, št. 06182-826/2021-6 z dne 16. 4. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.
Uvodno o upravnem postopku
1.Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali organ prve stopnje), je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), odločilo, da mora A., d. o. o. (v nadaljevanju zavezanec ali tožeča stranka) v roku 30 dni od vročitve odločbe pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov Javno podjetje B., d. o. o. na lokaciji Zbirni center B., zagotoviti prevzem 14,41 ton odpadne embalaže (številka odpadka 15 01 06), ki jo je ta izvajalec javne službe zbral od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 in jo predhodno skladišči na lokaciji Zbirni center B. (1. točka izreka). Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja še, da mora tožeča stranka takoj po odpravi nepravilnosti o tem pisno obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil na podlagi obvestila Javnega podjetja B., d. o. o. o zbrani komunalni odpadni embalaži 23. 2. 2021 po uradni dolžnosti opravljen inšpekcijski pregled v zvezi z rednim prevzemanjem mešane komunalne odpadne embalaže (v nadaljevanju MKOE). Ugotovljeno je bilo, da bi moral zavezanec kot družba za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju DROE) glede na Sklep Vlade RS o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe (v nadaljevanju IJS) za leto 2020 v obdobju od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 pri navedenem izvajalcu javne službe od skupaj zbranih 119,05 ton prevzeti 14,41 ton odpadne embalaže s številko odpadka 15 01 06, kar predstavlja 21,34 % delež zbrane embalaže. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je zavezanec v tem obdobju prevzel 11,00 ton te embalaže s številko odpadka 15 01 06, kar pomeni, da bi moral v navedenem obdobju prevzeti še 14,41 ton te odpadne embalaže.
3.Ker zavezanec ni ravnal v skladu z obveznostmi, je s tem po presoji prvostopenjskega organa kršil določila Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju Uredba) in ZVO-1, ki DROE nalagajo dolžnost, da od IJS najmanj enkrat mesečno prevzemajo odpadno embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija v zbiralnicah ločenih frakcij in zbirnih centrih ter je izločena iz mešanih komunalnih odpadkov v centrih za obdelavo komunalnih odpadkov.
4.Prvostopenjski organ se je ob tem skliceval na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1J), ki se uporablja od 1. 1. 2021. Navajal je, da so z navedeno zakonsko novelo že na ravni samega zakona določene nekatere obveznosti proizvajalcev izdelkov glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljevanju PRO), in glede financiranja tega ravnanja. ZVO-1J določa tudi obveznost združenja proizvajalcev izdelkov ali druge gospodarske družbe, ki jo proizvajalci pooblastijo za izpolnitev obveznosti PRO, glede prevzemanja vseh odpadkov, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO. Organ prve stopnje se je skliceval na določbe 20. člena ZVO-1 in na določbe 2., 18., 19., 26. in 39. člena Uredbe.
5.Prvostopenjski organ je navajal, da je s pozivom št. 06182-826/2020-4 z dne 12. 3. 2021 zavezanca seznanil z zapisnikoma št. 06182-506/2021-1 z dne 23. 2. 2021 in št. 06182-821/2020-3 z dne 12. 3. 2021. Organ je ugotavljal, da je zavezanec izjavo vložil. Zavezanec se je skliceval na okoljevarstveno dovoljenje (v nadaljevanju OVD) št. 35477-116/2007-4 z dne 27. 5. 2008, spremenjeno z odločbami št. 35472-198/2012-2 z dne 20. 12. 2012, št. 35472-29/2014-1 z dne 17. 2. 2014, št. 35472-45/2017-2 z dne 13. 7. 2017, št. 35472-38/2019-2 z dne 6. 8. 2019 in št. 35472-7/2021-7 z dne 11. 2. 2021. Ugotavljal je, da zavezanec trdi, da je bilo OVD spremenjeno tako, da mora zavezanec ravnanje z odpadno embalažo zagotavljati v skladu z veljavnim ZVO-1 in Uredbo, saj je črtal 2. točko izreka, ki je določala obveznost prevzemanja odpadne embalaže (le) za tiste proizvajalce, s katerimi je zavezanec sklenil pogodbo o prevzemu odpadne embalaže. Organ prve stopnje ni soglašal s stališčem zavezanca, da OVD spreminja njegovo obveznost. Sklicevanje na OVD je štel za brezpredmetno, saj je z uveljavitvijo ZVO-1J obveznost DROE opredeljena v zakonu, ne le na ravni Uredbe. Za odpadno embalažo je od 1. 1. 2021 že s samim zakonom vzpostavljena obveznost zagotoviti predpisano ravnanje za vse odpadke iz izdelkov PRO na območju RS. S tem je zakon s 1. 1. 2021 vzpostavil jasno in nedvoumno zakonsko obveznost obstoječih proizvajalcev embalaže in obstoječih družb za ravnanje z odpadno embalažo.
6.Upravni organ se je opredelil tudi do zatrjevanj zavezanca, da bi bilo potrebno preveriti dokumentacijo, ki dokazuje zmogljivosti zbirnega centra oziroma skladišča odpadne embalaže, saj ima zavezanec obveznost izrednega prevzemanja odpadne embalaže, če njena količina presega 80 % količine odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe lahko skladišči glede na zmogljivost zbirnega centra. Skliceval se je na obvestilo IJS o zapolnjenosti skladiščnega prostora z dne 1. 2. 2021, iz katerega izhaja, da znašajo količine neprevzete MKOE za januar 2021 34,4 tone in da je zmogljivost predhodnega skladišča, ki jo zagotavlja IJS (15 ton), ustrezna, in so na dan 31. 1. 2021 presegale 80 %. Organ prve stopnje se je skliceval na izjavo predstavnika IJS, da je bilo na dan 23. 2. 2021 v zbirnem centru predhodno skladiščenih 93,5 ton MKOE, od tega 45 ton iz leta 2020, za katere je bil v teku javni razpis po določbah kovidnih predpisov. Organ prve stopnje je tako ugotavljal, da znaša količina predhodno skladiščene neprevzete MKOE, zbrane od 1. 1. 2021 do 23. 2. 2021, 48,5 ton. Skliceval se je še na izjavo predstavnika IJS, da je zmogljivost predhodnega skladišča predvidena tedenska zaloga zbrane MKOE okoli 15 ton.
7.Zavezanec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju organ druge stopnje ali tožena stranka) kot neutemeljeno zavrnilo sklicujoč se na razloge, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.
Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu
8.Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ni strinjala. V tožbi je navajala, da je v spornem obdobju delovala v skladu s takrat veljavnim OVD in prevzemala le toliko odpadne embalaže, kot jo dajejo na trg v Republiki Sloveniji zavezanci, s katerimi ima sklenjene pogodbe o prevzemu odpadne embalaže. OVD je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) po uradni dolžnosti spremenila šele z odločbo št. 35472-7/2021-7 z dne 11. 2. 2021, kar pomeni, da tožeča stranka v skladu z OVD, veljavnim pred spremembo, v mesecu januarju ni bila dolžna prevzeti embalaže v količini, kot ji je bila naložena v prevzem z izpodbijano odločbo, saj bi to pomenilo opravljanje dejavnosti v nasprotju z veljavnim OVD. Tožeča stranka je nadalje navajala, da je Ministrstvo za okolje in prostor 18. 5. 2021 z odločbo št. 35402-9/2021 odločbo o spremembi OVD št. 35472-7/2021-7 z dne 11. 2. 2021 odpravilo, kar pomeni, da ima tožeča stranka še vedno obveznost prevzemanja odpadne embalaže le za tiste proizvajalce, s katerimi je sklenila pogodbe o prevzemu odpadne embalaže. Tožeča stranka tako ni dolžna prevzeti 21,34 % delež od celotne količine zbrane odpadne embalaže, temveč le delež odpadne embalaže, ki so jo ustvarili njeni zavezanci. Tako je bila dolžna za mesec januar 2021 po podatkih njenih zavezancev ter IJS prevzeti 4 tone mešane odpadne embalaže, za mesec februar 2021 pa 7 ton mešane odpadne embalaže, kar dokazujejo tudi priloženi evidenčni listi. Z nalaganjem dodatnih obveznosti je prvostopenjski organ kršil prepoved retroaktivnosti in s tem ravnal v nasprotju z Ustavo.
9.Pri izdaji izpodbijane odločbe so bila po mnenju tožeče stranke kršena tudi pravila postopka. Prvostopenjski organ ni obrazložil, zakaj meni, da bi morala tožeča stranka svoje obveznosti pobiranja odpadne embalaže opravljati v nasprotju z veljavnim OVD. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti. Tožeča stranka se je pri tem sklicevala na pravico strank v postopku do izjave (22. člen Ustave) in pritožbe (25. člen Ustave), saj stranka, če je odločba neobrazložena, ne more podati izjave in učinkovito uporabiti pravice do pritožbe. Pravica do izjave je bila tožeči stranki kršena, ker prvostopenjski organ pred izdajo odločbe ni pregledal relevantne dokumentacije, določene v petem odstavku 18. člena Uredbe. Tožeča stranka je vztrajala, da bi IJS moral embalažo, ki jo skladišči v zbirnem centru, ločiti na embalažo, ki jo je pričel skladiščiti pred 11. 2. 2021 in na embalažo, ki jo je pričel skladiščiti po tem datumu, tako da bi tožeča stranka lahko prevzela le tisto embalažo, ki jo po OVD sme prevzeti. IJS bi moral ločeno skladiščiti tudi količine odpadne embalaže iz leta 2020, ki so predmet odvozov na podlagi interventnega zakona. Prvostopenjski organ bi zato moral od IJS pridobiti in pregledati dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno skladiščenje odpadne embalaže do 31. 12. 2020 in od 1. 1. 2021 do 11. 2. 2021 ter od 11. 2. 2021 dalje, pregledati pa bi moral tudi dokumentacijo, ki izkazuje skladiščne zmogljivosti zbirnega centra. Iz dokumentacije, ki je podlaga izpodbijane odločbe, ni razvidno, da bi prvostopenjski organ takšno dokumentacijo pridobil in pregledal.
10.Prvostopenjski organ bi o inšpekcijskem pregledu tudi moral sestaviti zapisnik, ki bi ga skupaj s pregledano dokumentacijo moral poslati tožeči stranki v izjasnitev. Ker je tožeča stranka prejela le skop opis ugotovljenega dejanskega stanja, se do navedb organa ni mogla ustrezno opredeliti ter učinkovito uresničiti pravico do izjave, ki ji jo priznavata 9. in 146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožeča stranka je zatrjevala, da je s tem storjena bistvena kršitev upravnega postopka.
11.Tožeča stranka je sodišču predlagala, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je tudi povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
12.Tožena stranka in prizadeta stranka, ki v tem upravnem sporu nastopa kot stranka z interesom po drugem odstavku 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na tožbo nista odgovorili. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis zadeve.
Odločanje brez glavne obravnave
13.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da lahko odloči le na podlagi listin, vse stranke pa so se strinjale, da se glavna obravnava ne opravi (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
K I. točki izreka
14.Tožba je utemeljena.
15.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožeči stranki za meseca januar in februar 2021 odredil prevzem (še neprevzetih količin) odpadne embalaže pri Javnem podjetju B., d. o. o. kot izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov. Prvostopenjski organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1,
ki je določal, da ima inšpektor pravico in dolžnost odrediti, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi, če pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru OVD ali okoljevarstvenega soglasja ali potrdila, izdanega na podlagi zakona.
16.Z uveljavitvijo ZVO-1J 1. 1. 2021 je bilo v devetem odstavku 20. člena ZVO-1 določeno, da morajo pravne ali fizične osebe, ki v okviru dejavnosti razvijajo, izdelujejo, predelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo izdelke PRO, za izdelke, za katere velja PRO, v skladu z ZVO-1 zagotavljati obveznosti PRO. V nadaljevanju te določbe je pojasnjeno, da obveznosti PRO pomenijo obveznost ravnanja z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, da se spodbujajo recikliranje in drugi postopki predelave odpadkov (2. točka) in delno ali celotno financiranje ravnanja z odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (3. točka).
17.ZVO-1J je še določil, da združenje proizvajalcev izdelkov ali druga gospodarska družba iz desetega odstavka 20. člena ZVO-1 zagotavlja v svojem imenu in za račun proizvajalcev prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1). Če proizvajalci izdelkov za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO pooblastijo več združenj proizvajalcev ali drugih gospodarskih družb, posamezno združenje proizvajalcev ali gospodarska družba zagotavlja ravnanje z odpadki za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji proizvajalci izdelkov, ki so za izpolnjevanje svojih obveznosti glede ravnanja z odpadki, nastalimi iz izdelkov PRO, pooblastili to združenje proizvajalcev ali gospodarsko družbo, in maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo obveznosti PRO (trinajsti odstavek 20. člena).
18.Sodišče po navedenem soglaša s toženo stranko, da je od uveljavitve ZVO-1J obveznost DROE, da ravnajo z odpadki iz izdelkov PRO in jih prevzemajo od IJS, določena z zakonom, sprememba OVD pa na obstoj te obveznosti po presoji sodišča nima vpliva, o čemer se bo sodišče izreklo še v nadaljevanju. Vendar pa tožeča stranka ugovarja, da ji taka ureditev nalaga ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero ga proizvajalci za ravnanje z njo niso pooblastili.
19.Direktiva (EU) 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. 5. 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih (v nadaljevanju Direktiva o odpadkih) v členu 8 določa, da lahko države članice za namene ponovne uporabe ter preprečevanja nastajanja, recikliranja in drugih načinov predelave odpadkov sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za vse fizične ali pravne osebe, ki poklicno razvijajo, proizvajajo, izdelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo proizvode in ravnajo z njimi (proizvajalec proizvoda), velja razširjena odgovornost proizvajalca. Po členu 3(21) "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca" pomeni sklop ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, da zagotovijo, da proizvajalci proizvodov nosijo finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda. Po tej direktivi torej države niso dolžne uvesti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadke.
Obveznost uvedbe razširjene odgovornosti proizvajalca pa določa člen 7(2) Direktive evropskega parlamenta in sveta 94/62/ES z dne 20. 12. 1994 o embalaži in odpadni embalaži,
po katerem morajo države članice zagotoviti, da se do 31. 12. 2024 vzpostavijo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za vso odpadno embalažo v skladu s členoma 8 in 8a Direktive o odpadkih.
20.Po členu 8 Direktive o odpadkih se v primeru, ko država vzpostavi sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, uporabljajo minimalne zahteve iz člena 8a. Ta določa, da morajo države članice, kadar so v skladu s členom 8(1) vzpostavljeni sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, med drugim zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov, brez nalaganja nesorazmernega upravnega bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, z majhnimi količinami proizvodov (člen 8a(1)(d) Direktive o odpadkih). Po členu 8a(4) Direktive o odpadkih države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca pokrijejo naslednje stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članici: - stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Unije glede ravnanja z odpadki, in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev iz točke (b) odstavka 1, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij, - stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov v skladu z odstavkom 2, - stroške zbiranja in sporočanja podatkov v skladu s točko (c) odstavka 1. Nadalje člen 8a(4)(c) določa, v katerih primerih lahko države članice odstopijo od finančne odgovornosti iz člena 8a(4)(a) tako, da proizvajalci krijejo (le) 80 ali 50 % potrebnih stroškov, pri čemer pa je pogoj, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov (to so tisti, katerih delovanje povzroča nastajanje odpadkov) ali distributerji. Enako izhaja tudi iz 14. in 15. člena Uredbe.
21.Države članice, ki uvedejo "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca", morajo torej zagotoviti, da finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda nosijo proizvajalci proizvodov. Koncept razširjene odgovornosti proizvajalca je izpeljan iz načela, da mora za obremenitev okolja plačati povzročitelj obremenitve. To načelo predstavlja po drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije eno temeljnih načel evropske okoljske politike, v skladu katerim naj breme ravnanja z odpadki (vključno z odpadno embalažo) nosijo njihovi dejanski povzročitelji, torej proizvajalci izdelkov, zaradi katerih v življenjskem ciklu izdelka nastaja odpadna embalaža. Obveznosti iz naslova ravnanja z odpadno embalažo tako ni mogoče naložiti drugim subjektom, bremena (finančnega in/ali organizacijskega) odstranjevanja embalaže pa tudi ni dolžan financirati javni proračun oziroma skupnost. Obveznost ravnanja z odpadki je torej po pravu Evropske unije (v nadaljevanju EU) obveznost proizvajalcev. Enako določata tudi deveti in deseti odstavek 20. člena ZVO-1.
22.Direktiva o odpadkih pa državam članicam ne prepoveduje, da sistem razširjene odgovornosti proizvajalca organizirajo tako, da proizvajalci svojo obveznost prenesejo na družbe, ki se profesionalno ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, niti ne prepoveduje, da bi bile te družbe po samem zakonu zavezane, da ravnajo z odpadki, vendar pa to lahko velja le za tiste odpadke, za katere so po pogodbi prevzele odgovornost od proizvajalcev. Zato je po presoji sodišča z Direktivo o odpadkih v skladu tudi določba ZVO-1, po kateri lahko proizvajalci svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov PRO, in financiranja tega ravnanja, izpolnjujejo skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov tako, da za to pooblastijo združenje proizvajalcev izdelkov ali drugo gospodarsko družbo (2. točka desetega odstavka 20. člena; t. i. skupno izpolnjevanje obveznosti PRO), ali to obveznost izpolnjujejo sami (1. točka desetega odstavka 20. člena; t. i. samostojno izpolnjevanje obveznosti PRO).
23.V obravnavani zadevi se postavlja predvsem vprašanje pravilne razlage in uporabe določbe dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki pa jo je po presoji sodišča, upoštevaje načelo lojalne razlage, treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato navedena določba z njimi v nasprotju, bi bilo sodišče v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom EU, ne uporabi, dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 odkloniti.
24.Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
25.Ker pa je zakonska določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 splošna, le na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z 9. in 10. členom ZVO-1 oziroma z zahtevami Direktive o odpadkih. Do nasprotja lahko pride pri izvedbi z zakonom določene PRO oziroma natančnejši določitvi njene vsebine, za kar je po enajstem odstavku 20. člena ZVO-1 pooblaščena Vlada RS. Ta tako predpiše izdelke PRO, proizvajalce takih izdelkov, obveznosti proizvajalcev in obveznosti DROE, ki se med drugim nanašajo tudi na način in pogoje za samostojno ter skupno izpolnjevanje obveznosti PRO in druge pogoje izpolnjevanja te obveznosti.
26.V obdobju, v katerem je bila odpadna embalaža, na katero se nanaša izpodbijana odločba, zbrana pri IJS, je veljala Uredba. Ta bi morala biti v skladu z zakonom in zagotavljati skladnost z zahtevami Direktive o odpadkih. To pa v primeru, ko zakon DROE nalaga, da ravnajo z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, in je določeno, da je embalaža izdelek PRO, pomeni, da bi morala zagotavljati ureditev, po kateri bi za ravnanje z odpadno embalažo veljala obveznost skupnega izpolnjevanja obveznosti PRO.
27.V 26. členu Uredbe je bilo določeno, da morajo proizvajalci (to je embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže) v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz 25. člena Uredbe, to je prevzemanjem odpadne embalaže od izvajalcev javne službe in plačilom stroškov prevzemanja odpadne embalaže, skleniti pogodbo z DROE. Če bi ta obveznost veljala brez izjeme za vse proizvajalce izdelkov PRO, iz katerih nastajajo predmetni odpadki, tudi obveznost DROE, da ravnajo z vso odpadno embalažo teh proizvajalcev, dano na trg v Republiki Sloveniji, ne bi mogla biti sporna. Vendar je Uredba določala izjeme, ko proizvajalci za ravnanje z odpadno embalažo niso bili dolžni skleniti pogodbe z DROE. Izjema je bila določena v 27. členu Uredbe, ki je pod tam določenimi pogoji dopuščala samostojno prevzemanje tiste odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za odpadno komunalno embalažo, ta izjema za obravnavano zadevo ni relevantna. Naslednja izjema je bila določena v prvem odstavku 36. člena Uredbe, po kateri osebam iz prvega odstavka 25. člena in končnemu uporabniku iz 34. člena Uredbe, ne glede na določbe od 25. do 34. člena Uredbe, ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če letna količina embalaže ne presega 15.000 kg.
28.Peti odstavek 19. člena Uredbe je določal, da če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več DROE, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za tekoče koledarsko leto določi Vlada RS s sklepom do 30. junija tekočega koledarskega leta po metodologiji iz priloge 2B, ki je sestavni del Uredbe. Sklep iz prejšnjega stavka se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz priloge 2B je razvidno, da se delež izračuna kot količnik med maso embalaže posameznega embalažnega materiala, za katero je posamezna DROE zagotavljala ravnanje, in skupno maso embalaže, za katero so zagotavljale ravnanje vse družbe z odpadno embalažo. Iz navedenega izhaja, da deleži, ki so določeni s sklepom Vlade RS, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže (to je tudi od tistih zavezancev, ki nimajo sklenjenih pogodb o prevzemu obveznosti ravnanja z odpadno embalažo), ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO. Tako izračunan delež ni v nasprotju niti z zakonom niti z Direktivo o odpadkih.
29.Iz opisanega izhaja, da v času veljavnosti Uredbe ni veljala obveznost PRO za vse proizvajalce v tej zadevi obravnavanih izdelkov PRO (embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže) oziroma iz njih nastalih odpadkov (odpadna embalaža), ker jo je Uredba izrecno izključila. To pomeni, da vsi proizvajalci niso bili dolžni pooblastiti DROE, da ravna z odpadki, nastalimi iz njihovih proizvodov. Posledično teh proizvajalcev niso bremenile organizacijske in finančne obveznosti ravnanja z odpadno embalažo. Hkrati pa je drugi odstavek 19. člena Uredbe določal, da mora DROE prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno. Prav tako je prvi odstavek 39. člena Uredbe določal, da mora DROE na celotnem območju Republike Slovenije zagotavljati predpisano ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane po uporabi embalaže iz 2. člena Uredbe, razen za tisto odpadno embalažo, za katero je zagotovljeno ravnanje v skladu s 27. členom in 2. točko prvega odstavka 34. člena Uredbe.
30.V sodni praksi se je ustalilo stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO. Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, to je povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a(1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO (izjema zaradi majhnih količin embalaže), nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis), kar pomeni, da DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca gospodarske javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.
31.Glede na navedeno je v obravnavani zadevi pomembno, ali je prvostopenjski organ obveznost tožeče stranke ugotovil upoštevaje odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, to je, ali je iz skupne količine pri IJS od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 zbrane odpadne embalaže, od katere mora tožeča stranka prevzeti 21,34 %, izključena zbrana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v obravnavanem obdobju, saj je v letu 2020, kot na to pravilno opozarja tožeča stranka, za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100.a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.
32.Sodišče ugotavlja, da je v času izpodbijane odločbe veljala Uredba o odpadkih, ki je v prvem odstavku 4. člena določala, da je seznam odpadkov določen v prilogi Odločbe Komisije z dne 3. 5. 2000 o nadomestitvi Odločbe 94/3/ES o oblikovanju seznama odpadkov skladno s členom 1(a) Direktive Sveta 75/442/EGS o odpadkih in Odločbe Sveta 94/904/ES o oblikovanju seznama nevarnih odpadkov skladno s členom 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS o nevarnih odpadkih (UL L št. 226 z dne 6. 9. 2000, str. 3; Odločba 2000/532/ES), zadnjič spremenjene s Sklepom Komisije z dne 18. decembra 2014 o spremembi Odločbe Komisije 2000/532/ES o seznamu odpadkov v skladu z Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 370 z dne 30. 12. 2014, str. 44; Sklep 2014/955/EU). Iz navedene priloge izhaja, da so različne vrste odpadkov določene s šestmestno številčno kodo za odpadek. Iz pregleda skupin odpadkov je razvidno, da so v poglavje 15 razvrščeni odpadna embalaža (koda 15 01) in absorbenti, čistilne krpe, filtrirna sredstva in zaščitna oblačila, ki niso navedena drugje (koda 15 02). Med odpadno embalažo s kodo 15 01 se uvrščajo različne vrste embalaž, kot so papirna in kartonska embalaža, plastična embalaža, lesena embalaža, kovinska embalaža, steklena embalaža idr. Sem sodi tudi mešana embalaža pod številčno kodo 15 01 06.
33.V konkretni zadevi organ prve stopnje na 2. strani izpodbijane odločbe najprej navede, da je ob inšpekcijskem pregledu ugotovil, da se v Zbirnem centru B. nahaja skupaj 93,50 ton MKOE, od tega 45 ton embalaže iz leta 2020, 48,50 ton pa je bilo neprevzete MKOE, zbrane med 1. 1. 2021 in 23. 2. 2021. Iz poročila o zbrani in oddani komunalni odpadni embalaži na dan 31. 1. 2021 izhaja, da z MKOE ni mišljena zgolj mešana embalaža s številčno kodo 15 01 06, saj so v to količino všteti tudi papirnata in kartonska embalaža ter steklena embalaža. Odpadna embalaža, ki je po določbi prvega odstavka 4. člena Uredbe o odpadkih opredeljena kot mešana embalaža s številčno kodo 15 01 06, je količinsko opredeljena v nadaljevanju obrazložitve na 2. strani odločbe. Organ prve stopnje ugotavlja, da je IJS med 1. 1. 2021 in 23. 2. 2021 zbral 106,95 ton odpadne embalaže s številko odpadka 15 01 06, med 1. 1. 2021 in 28. 2. 2021 pa 119,05 ton te embalaže. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je bila tožeča stranka v obdobju od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 dolžna prevzeti 25,41 ton odpadne embalaže, da je v tem obdobju prevzela le 11,00 ton te odpadne embalaže in da bi tako v tem obdobju morala prevzeti še 14,41 ton te odpadne embalaže. Po navedenem sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah odpadne embalaže s številčno kodo 15 01 06 za januar in februar 2021 pri navedenem IJS zgolj za odpadno embalažo, zbrano od 1. 1. 2021 dalje, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, ali pa je vsota 119,05 zbrane odpadne embalaže vključuje tudi embalažo, ki izvira od proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE.
34.Glede na opisano sodišče sodi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožeča stranka, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.
35.Tožeča stranka pravilno navaja, da ZVO-1 v 82. členu določa obveznost pridobitve OVD za opravljanje dejavnosti, če je s predpisi iz 17., 19. ali 20. člena tega zakona določena obveznost njegove pridobitve. Na podlagi določb 17., 19. in 20. člena ZVO-1 je sprejeta Uredba, ki OVD ureja v 40. in 41. členu. Ni sporno, da tožeča stranka z OVD za opravljanje dejavnosti z odpadno embalažo razpolaga in da je bilo le-to od njegove izdaje do izdaje izpodbijane odločbe večkrat spremenjeno, nazadnje 11. 2. 2021. Neutemeljen je očitek tožeče stranke, da izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve, zakaj organ prve stopnje meni, da bi morala tožeča stranka svoje obveznosti pobiranja odpadne embalaže opravljati v nasprotju z veljavnim OVD. Organ prve stopnje namreč v prvem odstavku 8. strani izpodbijane odločbe navede, da je ZVO-1J obveznosti DROE z uredbene prenesel na zakonsko raven, zato sklicevanje na OVD ni relevantno, saj so zanje zavezujoče zakonsko predpisane obveznosti. Nadalje sodišče ugotavlja, da tudi organ druge stopnje tožeči stranki poda jasen odgovor na njene očitke, da jo zavezuje spremenjeno OVD, in ji pojasni razmerje med zakonsko obveznostjo in OVD. Zatrjevanja tožeče stranke o neobrazloženosti izpodbijane odločbe glede tega očitka tako nimajo opore v njeni vsebini. Zatrjevana postopkovna kršitev v smislu neobrazloženosti tako v tem delu ni podana.
36.Sodišče le še pripominja, da je OVD urejeno v 2. podpoglavju IV. poglavja ZVO-1. 1. razdelek tega podpoglavja ureja OVD za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega. V 2. razdelku je urejeno OVD za druge naprave in dejavnosti. Prvi odstavek 82. člena ZVO-1 določa, da mora upravljalec pridobiti OVD za obratovanje druge naprave in opravljanje dejavnosti, če je s predpisi iz 17., 18. ali 20. člena ZVO-1 predpisana obveznost pridobitve OVD. OVD za obrat je predpisano v 3. razdelku, v členih od 86 do 91.c. Sodišče ugotavlja, da ima OVD tožeče stranke podlago v 82. členu ZVO-1, saj je izdano na podlagi 40. člena Uredbe kot predpisu iz tretjega odstavka 17. člena ZVO-1. 84. člen ZVO-1, ki je sicer naslovljen z "izdaja in vsebina OVD" pa konkretne vsebine OVD, izdanega po 82. členu ZVO-1 ne ureja, prav tako je ne ureja Uredba. Vsebina OVD iz preostalih dveh razdelkov je sicer natančneje urejena v 74. členu in 89. členu ZVO-1, podrobnejša vsebina OVD iz 68. člena ZVO-1 pa je bila v času izdaje izpodbijane odločbe določena tudi v Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega. Ne da bi sodišče presojalo vsebino konkretnega OVD, izdanega tožeči stranki, saj je štelo predlagan dokaz za nedovoljen, sodišče ugotavlja, da je po predpisih predmet OVD opis naprave oziroma dejavnosti, za katero se izdaja OVD, ukrepi za zagotavljanje varstva okolje kot celote in pogoji za delovanje naprave oziroma opravljanje dejavnosti s vidika okoljevarstvenih zahtev. Sodišče še ugotavlja, da ob uporabi nobene od citiranih določb ni mogoče zaključiti, da je sestavni del vsebine OVD konkretiziranje obveznosti DROE iz naslova ravnanja z odpadno embalažo. Sodišče zato soglaša z organoma prve in druge stopnje, da se konkretna obveznost tožeče stranke do prizadete stranke (ki izhaja iz dejavnosti, dovoljene z OVD) presoja glede na veljavne predpise in ne na podlagi vsebine OVD, ker noben predpis ne določa, da se konkretna obveznost iz dejavnosti, za katero je izdano OVD, določa v OVD. Zatrjevana sprememba OVD z dne 11. 2. 2021, ki je tožena stranka sicer ne prereka, zato za odločitev ni relevantna.
37.Tožeča stranka v tožbi na organ prve stopnje naslovi tudi očitek, da v upravnem postopku način ugotavljanja izpolnjevanja obveznosti izvajalca IJS in tožeče stranke ni potekal v skladu z določbo petega odstavka 18. člena Uredbe, ki določa listine in podatke, na podlagi katerih se obveznosti ugotavljajo. Splošno pravilo je, da se kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru (drugi odstavek 164. člen ZUP), razen če poseben predpis za posamezno zadevo ne določi, da se posamezna dejstva lahko dokazujejo samo z določenimi dokazi. Gre za t. i. formalna dokazna pravila in tako pravilo predstavlja določba petega odstavka 18. člena Uredbe. Sodišče meni, da ni nujno, da bi moral upravni organ pri ugotavljanju izpolnjevanja obveznosti IJS in DROE glede ravnanja z odpadno embalažo vselej izvesti dokaz z vsemi naštetimi listinami. Katero od naštetih listin bo uporabil kot dokazilo, je tudi v tem primeru odvisno od tega, katera dejstva so pomembna za odločitev v posamezni zadevi (prvi odstavek 138. člena ZUP) in ali so ta sporna. Z načelnega stališča tako ni podana kršitev dokaznega postopka, če organ ni pridobil vseh listin, naštetih v obravnavanem določilu. Vendar pa sodišče ocenjuje, da je upravni organ prenagljeno in v nasprotju z obravnavanim dokaznim pravilom sprejel dejanski zaključek o zmogljivosti objekta za skladiščenje odpadne embalaže, kar je pravno pomembno dejstvo. Tretji odstavek 18. člena Uredbe namreč določa, da če količina zbrane odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe predhodno skladišči v zbirnem centru, ali če količina odpadne embalaže, izločene iz mešanih komunalnih odpadkov, ki jo izvajalec javne službe skladišči v objektu za skladiščenje odpadne embalaže, presega 80 % količine odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe lahko hkrati predhodno skladišči glede na zmogljivost zbirnega centra ali hkrati skladišči glede na zmogljivost objekta za skladiščenje odpadne embalaže, mora o tem v treh delovnih dneh pisno ali elektronsko obvestiti družbo za ravnanje z odpadno embalažo in pristojnega inšpektorja.
38.Tožeča stranka je že v izjavi pred izdajo izpodbijane odločbe opozarjala na določilo petega odstavka 18. člena Uredbe in na nujnost vpogleda v upravne dokumente, ki dokazujejo zmogljivost zbirnega centra IJS oziroma skladišča odpadne embalaže. Kljub temu organ prve stopnje dejstva o zmogljivosti predhodnega skladišča opre le na izjavo predstavnika IJS, iz katere izhaja zgolj približna zmogljivost skladišča (cca 15 ton). Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da bi moral organ prve stopnje za ugotovitev tega dejstva pregledati ustrezno dokumentacijo, saj na to napotuje peti odstavek 18. člena Uredbe. Šele če v tem določilu našteta dokumentacija ne ponudi zanesljivega odgovora glede zmogljivosti zbirnega centra oziroma skladišča, se lahko organ opre na druga dokazila. Formaliziranje dokazovanja namreč ne sme poseči v pravice strank do poštenega postopka in mora biti v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, ki za dopustnost takih omejitev ali posegov določa tri pogoje: nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu. Kršitev tega dokaznega pravila pomeni bistveno kršitev postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj je neupoštevanje pravil dokazovanja lahko vplivalo na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejansko stanje in s tem na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.
39.Ugovor tožeče stranke, da je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti, ker ni izdan zapisnik o inšpekcijskem pregledu (ogledu) pri IJS in je bil tožeči stranki vročen le skop opis dejanskega stanja in se zato ni mogla učinkovito izjasniti, je neutemeljen. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 157. člena ZVO-1, po kateri inšpektor v primeru, da pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi kršitev zakona, drugega predpisa ali da naprava ali obrat ne deluje v okviru OVD ali soglasja ali potrdila, odredi določene ukrepe. ZVO-1 v poglavju o inšpekcijskem nadzorstvu ureja naloge in pooblastila inšpektorjev, ne vsebuje pa postopkovnih določb. Postopek inšpekcijskega nadzora ureja Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Na podlagi določbe drugega odstavka 3. člena ZIN se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena v tem zakonu ali s posebnim zakonom, ki ureja delovanje posameznih inšpekcij, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP, kar pa pomeni, da se v inšpekcijskih postopkih ZUP uporablja subsidiarno. Prvi odstavek 29. člena ZIN določa, da se inšpekcijski nadzor lahko predhodno najavi (ni pa nujno). Po določbi tretjega odstavka 29. člena ZIN lahko inšpektor opravi vsa dejanja v postopku in izvede vse dokaze, ne da bi bila pri tem potrebna navzočnost zakonitega zastopnika, statutarnega zastopnika ali pooblaščenca zavezanca. Če ne gre za nujne ali neodložljive ukrepe, četrti odstavek 29. člena ZIN nalaga inšpektorju, da v primeru iz prejšnjega odstavka pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah.
40.V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izpodbijano odločitev sprejel (tudi) na podlagi inšpekcijskega pregleda, ki je bil 23. 2. 2021 opravljen na kraju pri IJS v Zbirnem centru B. Trditve tožeče stranke, da o inšpekcijskem pregledu organ prve stopnje ni opravil zapisnika, nimajo opore v podatkih upravnega spisa in spisa predmetne zadeve. O inšpekcijskem pregledu je organ sestavil zapisnik z dne 23. 2. 2021, prav tako je sestavil zapisnik z dne 12. 3. 2021 o inšpekcijskem pregledu dokumentacije. Oba navedena zapisnika sta bila vročena tožeči stranki s pozivom z dne 12. 3. 2021, da se lahko o zapisnikih izjavi, kar je tožeča stranka v upravnem postopku tudi storila. Da je temu tako, je razvidno tudi iz dokazov tožeče stranke, predloženih v tem upravnem sporu, saj tožeča stranka sama predloži tako omenjen poziv, oba obravnavana zapisnika kakor tudi drugo zbrano dokumentacijo (priloga A9). Tožeča stranka je tako lahko (in dejansko je) pred izdajo izpodbijane odločbe učinkovito udejanila svojo pravico do izjave, zato zatrjevana kršitev ni podana.
41.Ker v postopku izdaje izpodbijane odločbe organ prve stopnje ni ugotavljal vseh za odločitev pomembnih dejstev in ker je določena dejstva ugotavljal mimo formalnega dokaznega pravila iz petega odstavka 18. člena Uredbe, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ bo moral pri odločanju v ponovljenem postopku, v katerem je vezan na stališča sodišča, ki izhajajo iz sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1), ugotoviti količine odpadne embalaže, ki je bila pri IJS zbrana v relevantnem obdobju in za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO ter nato izračunati količino odpadne komunalne embalaže, ki jo je bila v tem obdobju dolžna prevzeti tožeča stranka, upoštevaje Sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2020. Za odločitev pomembna dejstva bo moral organ primarno ugotavljati z dokazili iz petega odstavka 18. člena Uredbe.
K II. točki izreka
42.Tožeča stranka je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožeči stranki prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 15,00 EUR. Zadeva je bila namreč rešena po sodnici posameznici, tožeča stranka pa postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).
-------------------------------
1ZVO-1 je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 41/05. Z nadaljnimi spremembami in dopolnitvami je veljal od 7. 5. 2004 do 12. 4. 2022, uporabljal pa se je od 7. 5. 2004 do 31. 12. 2022.
2So pa dolžne sisteme, ki so bili vzpostavljeni pred 4. 7. 2018, uskladiti z določbo člena 8a Direktive o odpadkih do 5. 1. 2023 (člen 8a(7)).
3Spremenjena z Uredbo 1882/2003, Direktivo 2004/12/ES, Direktivo 2005/20/ES, Uredbo 219/2009, Direktivo komisije 2013/2/EU, Direktivo 2015/720 in Direktivo 2018/852.
4Načelo lojalne razlage od sodišča terja, da določbo nacionalnega prava, ki ni v skladu s pravom EU, razlaga v skladu z namenom oziroma ciljem (torej je v duhu) evropskega predpisa.
5Glej sodbe SEU v zadevah C-128/09 do C 131/09, C-664/15, tč. 55, 56, 57.
6Uredba je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 84/06. Z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami je veljala od 23. 8. 2006 do 23. 4. 2021, uporabljala pa se je od 23. 8. 2006 do 31. 12. 2022.
7UPRS sodba I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018.
8UPRS sodba I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, UPRS sodba I U 1522/2019 z dne 21. 11. 2019, UPRS sodba I U 41/2022 z dne 27. 3. 2024, UPRS II U 189/2021 z dne 27. 2. 2024, UPRS II U 195/2021 z dne 27. 3. 2024, UPRS sodba I U 126/2022 z dne 27. 3. 2024, UPRS sodba I U 1022/2021 z dne 6. 5. 2024 idr.
9Uredba o odpadkih je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 37/15. Z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami je veljala od 30. 5. 2015 do 14. 6. 2022, uporabljala se je do 14. 6. 2022, 25. in 26. člen pa se uporabljata do 31. 12. 2025.
10Navedena uredba je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 57/12. Veljala in uporabljala se je od 15. 8. 2015 do 27. 5. 2022.
11Tožeča stranka v upravnem postopku dokaza z odločbami, ki se nanašajo na OVD, ni predložila, čeprav je podala navedbe o vsebini OVD. V upravnem sporu svoje pasivnosti ni pojasnila, zato je sodišče v skladu z določbama tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1 štelo njene dokazne predloge v tem delu kot nedovoljene.
12Erik Kerševan in drugi, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 146 in 147.
Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 20, 20/12, 157, 157/1, 157/1-1
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) - člen 25, 26
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.