Jedro

Kogentne določbe 18. do 23. člena ZKZ se nanašajo na promet s kmetijskimi zemljišči. V konkretnem primeru pa ne gre za pravno-poslovno, pač pa za originarno (torej na zakonu temelječo) pridobitev. Prej citirane določbe ZKZ zato niso relevantne. Veljavnost pravnega posla namreč ni predpostavka dobrovernosti posesti lastniškega posestnika: dobroverna lastniška posest lahko temelji tudi na izpodbojnem ali ničnem pravnem poslu. Priposestvovanje izpodbojnost in ničnost pravnega posla sanira.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo: ugotovilo je, da je tožnik A. A. na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na parc. št. 451/8, 451/14 in 451/52 k.o. ...

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in zamudno sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe četrtega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi zatrjevanega razpolaganja strank v nasprotju s prisilnimi predpisi. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: zamudna sodba naj bi bila izdana v nasprotju z 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 318. člena in z drugim odstavkom 7. člena ZPP, ker sodišče ni ocenilo, ali pravno razmerje, kot ga je uredilo z zamudno sodbo, nasprotuje prisilnim predpisom. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti je, da je mogoče zamudno sodbo izdati le, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; po določbi tretjega odstavka 3. člena ZPP sodišče ne sme priznati razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in moralnim pravilom, zato mora sodišče pred izdajo zamudne sodbe oceniti, ali razmerje, kot bi bilo urejeno z zamudno sodbo, ne krši navedene procesne predpostavke. Če iz tožbenega gradiva izhaja, da pravne posledice tožbenih navedb ustvarjajo razmerja, ki so urejena s prisilnimi predpisi, ni pa navedenih dovolj dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je razmerje urejeno v skladu s temi predpisi, je treba opraviti poizvedovalni postopek po drugem odstavku 318. člena ZPP, ki ga omogočajo preiskovalna pooblastila sodišča iz drugega odstavka 7. člena ZPP. Pred izdajo zamudne sodbe se mora torej sodišče o teh okoliščinah prepričati. Poizvedovalni postopek je namreč namenjen prav ugotavljanju dejstev, od katerih je odvisna presoja procesnih predpostavk za izdajo zamudne sodbe, med drugim tudi spoštovanje določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP. Omejitev prostega razpolaganja z zahtevki strankam prepreči, da bi s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. In po materialnem pravu je zaradi varstva splošnega interesa z določbami kogentne narave omejen postopek pravnega prometa z določenimi kategorijami zemljišč. Pravilna uporaba določb 318. člena ZPP bi zato pri razpolaganjih s tožbenimi zahtevki za ugotovitev lastninske pravice na zemljiščih na podlagi priposestvovanja terjala, da sodišče opravi poizvedovalni postopek in priskrbi podatke iz ustreznih evidenc o dejanski rabi oziroma namembnosti spornih zemljišč. Prav to je bilo v obravnavanem primeru opuščeno: tožeča stranka je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na zemljiščih na podlagi priposestvovanja, tožbeno gradivo pa ne izključuje možnosti, da gre za kmetijska zemljišča, saj tožnik trdi in dokazuje, da je imel s toženo stranko za sporne parcele sklenjeno zakupno pogodbo in dovoljenje za postavitev lesenega hleva za konje. Zato bi šele ugotovitev dejanske rabe oziroma namembnosti zemljišč sodišču omogočila, ob pravilni uporabi kogentnih določb 18. do 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) presojo obstoja pogojev za izdajo zamudne sodbe ter (ne)dobrovernost pravdnih strank.

4. Tožeča stranka je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila. Vrhovnemu sodišču je obrazloženo predlagala, naj jo zavrne. Meni, da je očitek, da sodišče ni ocenilo, ali obstojijo pogoji za izdajo zamudne sodbe, neutemeljen: v sedmem odstavku obrazložitve zamudne sodbe je pojasnjeno, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP. Poudarja, da ni postavila tožbenega zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe oziroma za ugotovitev, da je bila prodajna pogodba sklenjena, pač pa zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Temu ustrezne so bile njene tožbene trditve, da sta pravdni stranki v letu 2002 sklenili prodajno pogodbo, da je zaradi tega tožena stranka dvema zakupnikoma odpovedala zakupne pogodbe za tisti del nepremičnin v zakupu, ki je bil prodan tožeči stranki in da je imela kupljene nepremičnine v dobroverni lastniški posesti več kot 10 let. Zahtevek temelji na določbi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato je zakonit in ne nasprotuje materialnim predpisom. Le, če bi tožnik zahteval ugotovitev, da je bila prodajna pogodba sklenjena ali če bi zahteval sklenitev pogodbe, bi moralo sodišče ugotavljati, ali so bile upoštevane določbe 18. do 23. člena ZKZ. Sklicuje se na stališče sodne praske, da priposestvovanje kot nesamostojni - originarni način pridobitve lastninske pravice (ker lahko temelji le na lastniški posesti, največkrat na neuspeli pravno poslovni pridobitvi) sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla (zadeva II Ips 359/2010).

5. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovor podala tudi tožena stranka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ZKZ, ki je veljal ob sklenitvi prodajne pogodbe (5. 11. 2002) v prvem odstavku 19. člena določal, da je pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in s pravnimi posli za primer smrti na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji možna le z odobritvijo upravne enote, pri čemer je bilo v sedmem odstavku 20. člena določeno, da so nični pravni posli, sklenjeni brez odobritve oziroma potrdila ali v nasprotju z njimi. Z odločbo Ustavnega sodišče U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 je bilo sicer III. poglavje navedenega zakona razveljavljeno, vendar je odločba stopila v veljavo šele z odložnim rokom enega leta od objave v Uradnem listu, torej 28. 3. 2003. Zato je bila pogodba nična, na podlagi ničnega pravnega posla pa tožeča stranka ni mogla biti dobroverna. Z zamudno sodbo je bil zato izigran prisilni predpis.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Tožnik je v tožbi trdil: - tožena stranka je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica parcel št. 451/8, 14 in 52 k. o. ...; - tožnik je od 5. 11. 2002 dalje nepremičnine užival na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene s toženo stranko in sicer dobroverno, kot svoje; - ravno zato, ker je tožena stranka navedene nepremičnine prodala tožeči stranki, je odpovedala zakupno pogodbo B. B. in C. C. in sicer z dopisom z dne 5. 11. 2002, v katerem je kot razlog odpovedi zakupa navedla prodajo kupcu A. A.; - tožnik je plačal celotno kupnino in sicer 7. 11. 2002 2.500,00 EUR na roke D. D., o čemer je imenovani izdal potrdilo, preostanek kupnine pa je bil plačan naknadno, kar je razvidno iz potrdila z dne 28. 11. 2003 za znesek 5.000,00 EUR, 6. 1. 2004 pa sta bila zneska 4.929,48 EUR in 2.957,69 EUR nakazana na transakcijski račun tožene stranke - skupno je bilo torej plačanih 15.387,17 EUR (tedaj v tolarjih); - tožeča stranka je nepremičnine dobroverno uživala in jih imela v lasti in posesti do prejema tožbe, vložene pri sodišču prve stopnje 30. 1. 2013 pod opr. št. P 50/2013(1) zato je tožnik preveril zemljiškoknjižno stanje in ugotovil, da je kot lastnica spornih nepremičnin še vedno vpisana tožena stranka; - pred sklenitvijo prodajne pogodbe je tožnik s toženo stranko 28. 11. 2001 sklenil zakupno pogodbo za parceli št. 451/7 (ta ni predmet konkretne pravde) in 458/8 za 20 let, 5. 6. 2002 pa je tožena stranka tožeči izdala soglasje za postavitev lesene zgradbe, ki bo služila kot hlev za konje na parc. št. 451/7 k. o. .. - ; objekt je bil postavljen, stoji še danes in se uporablja za bivanje oziroma oskrbo tožnikovih konj; - v zadnji točki tožbe tožnik navede, da gre za spor o stvarni pravici na nepremičninah, vendar se ta navedba navezuje na vprašanje krajevne pristojnosti sodišča. Ni pa v tožbi navedb o katastrski kulturi ali namenski rabi zemljišč oziroma kakršnihkoli podatkov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre za kmetijsko zemljišče(2) v tožbi priloženih izpiskih iz zemljiške knjige je pri vseh spornih nepremičninah v rubriki „tip nepremičnine“ navedeno le „zemljiška parcela“.

8. Zamudne sodbe ni mogoče izdati, če gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP). Zahteva za varstvo zakonitosti je osredinjena na stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru iz tožbi priloženih listinskih dokazov posumiti, da se zahtevek morebiti nanaša na kmetijsko zemljišče, glede katerega veljajo kogentna pravila ZKZ, zaradi česar bi moralo pred izdajo zamudne sodbe status zemljišč preveriti v poizvedovalnem postopku, predpisanem v drugem odstavku 318. člena ZPP.

9. Kogentne določbe 18. do 23. člena ZKZ se nanašajo na promet s kmetijskimi zemljišči; urejajo torej pogoje, pod katerimi lahko kupec s pogodbo veljavno pridobi lastninsko pravico na kmetijskem zemljišču na pravnoposloven način (s pogodbo). V konkretnem primeru pa ne gre za pravno-poslovno, pač pa za originarno (torej na zakonu temelječo) pridobitev. Prej citirane določbe ZKZ zato niso relevantne. Tudi če bi se izkazalo, da je bila prodajna pogodba, ki je bila sklenjena 2002, nična, priposestvovanje po sodni praksi in teoriji ne bi bilo izključeno. Veljavnost pravnega posla namreč ni predpostavka dobrovernosti posesti lastniškega posestnika: dobroverna lastniška posest lahko temelji tudi na izpodbojnem ali ničnem pravnem poslu. Priposestvovanje izpodbojnost in ničnost pravnega posla sanira. Obširno sta teorija in sodna praksa o tem vprašanju povzeti prav v zadevi II Ips 359/2010, na katero se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti sklicuje tožnik.

10. Na vprašanje, ali bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedovalni postopek glede statusa zemljišča v primeru, če bi se zahtevala sklenitev zavezovalnega posla ali ugotovitev, da je bil zavezovalni posel že sklenjen, v tej zadevi ni treba odgovoriti.

11. Neutemeljeno zahtevo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

12. Obe pravdni stranki sta zahtevali povrnitev stroškov, ki sta jih utrpeli z vložitvijo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. V zakonu ni določb, ki bi omogočale prevalitev stroškovnega bremena postopka z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom katerekoli od pravdnih strank na nasprotno pravdno stranko.(3) Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške.

Op. št. (1): Za kakšno tožbo gre v zadevi P 50/2013, v tu obravnavani zadevi tožba ne pojasni, procesno gradivo pa dopušča sklepanje, da je zemljiškoknjižni lastnik od Nihada Garića zahteval izročitev, opustitev posesti ali podobno, na kar se je Nihad Garić odzval (branil) z nasprotno tožbo za ugotovitev svoje lastninske pravice.

Op. št. (2): V tožbi priloženih izpiskih iz zemljiške knjige je pri vseh spornih nepremičninah v rubriki „tip nepremičnine“ navedeno le „zemljiška parcela“.

Op. št. (3): Primerjaj odločbi II Ips 19/2012 in II Ips 148/2014.