Jedro

Urad imetništva določene pravice ne more spreminjati zgolj na podlagi vedenja, da o določeni registrirani pravici teče pravda. Tožeča stranka zato svojega predloga za obnovo postopka ne more opirati na nepravnomočno in neizvršljivo sodbo, ki nima pravnih učinkov.

Prekiniti je torej mogoče samo postopek, ki že teče, kar pa v tej zadevi ni primer, saj je urad zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo dokončno končanega postopka in se tako postopek sploh še ni začel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (urad) zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka odpovedi pravice iz modela št. .... Iz obrazložitve je razvidno, da je urad na podlagi pisne izjave imetnika modela A.A.A. d.d., B., o odpovedi pravice z dne 14. 11. 2007 v skladu s 77. členom Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) izdal odločbo št. ... z dne 30. 1. 2008, s katero je ugotovil, da je sporni model dne 15. 12. 2007 prenehal veljati. Tožeča stranka je kot obnovitvene razloge navedla 1., 5. in 9. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki jih je utemeljevala s sodbo Okrožnega sodišča v C. opr. št. IV Pg ... z dne 18. 12. 2007, s katero je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka imetnik pravice spornega modela. Urad je ugotovil, da sodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, še ni pravnomočna, saj jo je Višje sodišče v C. s sklepom z dne 10. 4. 2008 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V skladu s 1. odstavkom 261. člena ZUP je lahko upravičena oseba le stranka v postopku. V postopku odločanja o odpovedi pravici iz modela je bila edina stranka imetnik modela A.A.A. d.d. iz B. Tožeča stranka meni, da bi morala biti stranka v postopku odpovedi pravice do modela, saj je bilo z navedeno sodbo odločeno, da je prava imetnica modela. Vendar pa navedeno okoliščino utemeljuje s sodbo, ki je bila odpravljena in zato njen pravni interes ni verjetno izkazan. Tako tožeča stranka ni verjetno izkazala, da bi bila v času odločanja o odpovedi pravici modela prava imetnica modela in da bi bile prizadete njene pravne koristi, zato tudi ne more biti upravičena do vložitve predloga za obnovo postopka. Ker niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 267. člena ZUP, je urad predlog za obnovo postopka zavrgel. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je že v letu 2003 vložila zahtevo za intervencijo v isti zadevi. Po petih letih pravdanja in po izdani sodbi v njeno korist, se je družba A.A.A. d.d., ki je v register vpisana kot imetnica modela, odpovedala pravici do modela, s čimer je prizadela njene interese. Tožena stranka na zahtevo za intervencijo iz leta 2003 ni odgovorila, v vsakem primeru pa velja, da je že od začetka vedela, da je sprožena pravda za imetništvo modela in je vedela, da je predmet sodne presoje, kdo je imetnik pravice iz navedenega modela. Obnovo je tožena stranka zavrgla, saj naj bi tožeča stranka svoj interes izkazovala s sodbo, ki je bila v vmesnem času odpravljena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da bi bil pravni interes izkazan, če v času odločanja o odpovedi pravici sodba še ne bi bila odpravljena. Pri razlogih o pravnem interesu se zdi, da je tožena stranka spregledala določbo 43. člena ZUP, ki ga citira. Imetništvo modela je pravna korist, še toliko bolj, ker ga tožeča stranka uveljavlja v pravdi, sodba sodišča prve stopnje pa je bila odpravljena ravno zaradi obstoja sporne odločitve tožene stranke, katerega obnovo postopka zahteva tožeča stranka. Tožena stranka ni mogla predpostaviti, da bo sodišče tožbo zavrnilo; kako bo sodišče ravnalo, bo pokazala pravnomočna sodba, zaenkrat pa edina sodba, pa čeprav odpravljena, kaže v korist tožeče stranke. Tako ne more držati, da svojega pravnega interesa ni izkazala, kot tudi ne, da ni stranka v postopku. Tožena stranka je ravnala v nasprotju z določbami ZUP, ko postopka ni prekinila na podlagi 147. člena ZUP. Tožeča stranka je v zahtevi za obnovo postopka izrecno zahtevala prekinitev postopka, če zadeva še ni zrela za reševanje. Vprašanje imetništva modela je samostojna pravna celota, za katerega reševanje je pristojno sodišče. Tožena stranka bi morala bodisi sama rešiti to vprašanje, bodisi počakati na pravnomočno sodbo sodišča, nikakor pa ne zavreči zahteve, še zlasti zato, ker je tožena stranka vedela, da postopek še ni pravnomočno končan. Sklepno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne v ponovni postopek, pri čemer naj toženi stranki naloži stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka ne more uspešno sklicevati na obnovitveni razlog in pri tem navajati sodne odločbe, ki še ni pravnomočna. Ko bo odločeno s pravnomočno sodno odločbo, da je imetnik modela tožeča stranka, bo le-ta lahko predlagala obnovo postopka. Prav tako tudi urad ni spregledal določbe 43. člena ZUP, ki ureja položaj stranke z interesom. Tožeča stranka namreč nikoli ni vložila zahteve za vstop v postopek in ni zahtevala, da se ji na podlagi 43. člena ZUP prizna položaj stranke z interesom. Poleg tega je iz dokumentacije razvidno, da je tožeča stranka proti volji imetnika pravice obnovila model in tako onemogočila sedanjemu imetniku uveljavljanje pravice, ki je želel prenehanje pravice iz modela. Tožena stranka meni, da je odločila pravilno in zakonito, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 267. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 in 126/07) mora organ, ko prejme zahtevo za obnovo postopka, preveriti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Urad je ugotovil, da predlog tožeče stranke ne izpolnjuje procesnih predpostavk za obnovo postopka, zato ga je z izpodbijanim sklepom zavrgel, s takšno odločitvijo pa se tožeča stranka ne strinja. Ni sporno, da se je tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložila iz razlogov po 1., 5. in 9. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, sklicevala na sodbo Okrožnega sodišča v C. opr. št. IV Pg ... z dne 18. 12. 2007, v kateri je sodišče tožečo stranko sprva razglasilo za imetnico pravice iz spornega modela. V času odločanja o predlogu za obnovo postopka navedena sodba še ni bila pravnomočna, saj jo je Višje sodišče v C. s sklepom z dne 10. 4. 2008 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tudi po presoji sodišča je urad na podlagi navedenega pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni formalni pogoji za uvedbo obnove postopka, saj tožeča stranka obnovitvenega razloga, ki se nanaša na sporno imetništvo modela, ni niti verjetno izkazala. Tako tožeča stranka ni izkazala, da je imetnica pravice modela in v posledici ni izkazala pravnega interesa za vstop v postopek. Urad je namreč v skladu z določbami poglavja „Registri in vzdrževanje pravic“ v ZIL-1 vezan na uradne podatke, ki izhajajo iz registra pravic. Do drugačne odločitve sodišča v zvezi s spornim imetništvom modela se torej šteje, da je imetnica modela družba A.A.A. d.d., ki je v registru vpisana kot imetnica pravice modela (oziroma se je tej pravici odpovedala). Urad imetništva določene pravice ne more spreminjati zgolj na podlagi vedenja, da o določeni registrirani pravici teče pravda. Tožeča stranka zato svojega predloga za obnovo postopka ne more opirati na nepravnomočno in neizvršljivo sodbo, ki nima pravnih učinkov. Tako urad ni spregledal določil 43. člena ZUP, ki določa, da pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, pri čemer je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V tej zadevi ne more biti dvoma o tem, da tožeča stranka v času odločanja o obnovi postopka ni bila vpisana v register kot imetnica spornega modela, prav tako ni razpolagala s pravnomočno sodno odločbo, s katero bi dokazovala svoje imetništvo. Glede na to, da ravno o tej okoliščini teče spor pred Okrožnim sodiščem v C., bi tožeča stranka predlog za obnovo postopka verjetno izkazala le s pravnomočno sodno odločbo, na podlagi katere bi ji bil v predmetnem postopku tudi priznan položaj stranke. Ker je zgolj od ugotovitve te okoliščine odvisno, ali gre tožeči stranki položaj stranke v postopku, je urad pravilno ugotovil, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja okoliščine, na katero opira svoj predlog za obnovo postopka.

Po presoji sodišča tudi ni bilo pogojev za prekinitev postopka v skladu z določili 147. člena ZUP. Pri prekinitvi postopka iz 147. člena ZUP je določeno, da mora organ prekiniti postopek, če med postopkom naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Prekiniti je torej mogoče samo postopek, ki že teče, kar pa v tej zadevi ni primer, saj je urad zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo dokončno končanega postopka in se tako postopek sploh še ni začel. Glede ugovora, da je tožeča stranka že leta 2003 zahtevala intervencijo v postopku, sodišče ugotavlja, da je nejasen, saj ne pove določno, na katero vlogo se nanaša. Če se nanaša na njeno vlogo z dne 30. 6. 2003 za izdajo odločbe na prepoved razpolaganja z modelom in na zahtevo za izdajo začasne odredbe, potem je urad obe vlogi zavrgel s sklepoma št. ... z dne 27. 1. 2004 in št. ... z dne 26. 2. 2004, zoper katera pa tožeča stranka, glede na podatke upravnih spisov ni vložila pravnih sredstev.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče tožbo zavrnilo je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.