Jedro

Predpravdno izvedensko mnenje je treba skladno z ustaljeno sodno prakso šteti kot del strankine trditvene podlage in prav nobenega razloga ni, da (vsaj) iste kakovosti ne bi pripisali tudi izvedenskemu mnenju iz drugega sodnega postopka. Če bi nasprotna stranka namreč soglašala, bi bilo tako izvedensko mnenje lahko celo dokaz v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo pravdni postopek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se poravnava z 10. 10. 2012 razveljavi. Njen zahtevek za plačilo 18.619,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) je sicer zavrnilo in ji naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev izvedenca prometne stroke. Zmotno je presodilo, da predmetni dokazni predlog ni substanciran ter da je bila s podajanjem navedb, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja dr. Č., prekludirana. Meni, da bi moralo sodišče izvedensko mnenje dr. Č. upoštevati kot del trditvene podlage, s katero je utemeljevala krivdo toženca za povzročitev prometne nesreče. Za dokazovanje takšnih navedb, del katerih je predmetno izvedensko mnenje, je predlagala postavitev izvedenca prometne stroke, ki bi podal izvid in mnenje o vzroku nastanka prometne nesreče. Navaja še, da glede trditev, vsebovanih v izvedenskem mnenju dr. Č., ni bila prekludirana, saj so bile slednje vsebovane že v prvi pripravljalni vlogi ter v vseh nadaljnjih, ne pa šele v četrti, kot je to napačno ocenilo sodišče. Predlaga razveljavitev sodbe.

3. Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka gradi dajatveni zahtevek na določbi poravnave, sklenjene med pravdnima strankama, s katero se je toženec zavezal povrniti prejeto odškodnino, če bi se naknadno ugotovila njegova (so)krivda za povzročitev zavarovalnega primera. Na podlagi predmetne poravnave je namreč tožeča stranka tožencu izplačala odškodnino za poravnavo škode, ki je tožencu nastala v prometni nesreči, saj je na podlagi policijskega zapisnika izhajalo, da je za povzročitev nesreče odgovorna zavarovanka tožeče stranke. Tožeča stranka v postopku utemeljuje, da se je naknadno, torej po sklenitvi poravnave, izkazalo, da je za predmetno nesrečo kriv toženec in ne njena zavarovanka. Odgovornost toženca naj bi po mnenju tožeče stranke izhajala iz izvedenskega mnenja dr. Č., ki je bilo pridobljeno v predkazenskem postopku, ki se je vodil proti zavarovanki tožeče stranke in ki je bil prav zaradi teh ugotovitev izvedenca tudi ustavljen. Za dokazovanje krivde toženca je tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca prometne stroke.

6. Pritožbeno sodišče ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da dokazni predlog tožeče stranke za postavitvi izvedenca prometne stroke ni (bil) substanciran. Tožeča stranka se je namreč že v prvi pripravljalni vlogi sklicevala na izvedensko mnenje dr. Č. Predpravdno izvedensko mnenje je treba skladno z ustaljeno sodno prakso šteti kot del strankine trditvene podlage1 in prav nobenega razloga ni, da (vsaj) iste kakovosti2 ne bi pripisali tudi izvedenskemu mnenju iz drugega sodnega postopka. Trditve tožeče stranke tako zajemajo navedbe, da je toženec kriv oziroma da je povzročitelj predmetne nesreče, prav tako pa je tožeča stranka s sklicevanjem na navedeno mnenje ponudila še natančen opis nastanka nesreče. Takšna trditvena podlaga je obstajala ves čas, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka glede predstavljenih trditev prekludirana, saj se je na izvedensko mnenje dr. Č.3 sklicevala ves čas postopka.

7. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je tožeča stranka podala zadostno in pravočasno trditveno podlago, s katero je utemeljevala krivdo toženca za nastanek prometne nesreče, za dokazovanje svojih trditev pa je predlagala postavitev izvedenca prometne stroke v tem postopku, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi zmotnega izhodišča, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev.

8. Z opisanim ravnanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Izhodišča za nadaljnje ravnanje sodišča prve stopnje so razvidna iz gornje obrazložitve.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Glej npr. odločbo VS RS II Ips 780/2006). 2 Če bi nasprotna stranka soglašala, bi bilo tako mnenje v tem postopku mogoče uporabiti celo kot dokaz. 3 Tožeča stranka ga v petem odstavku prve pripravljalne vloge tudi povzame in se nanj sklicuje. Pritožbeno sodišče pripominja, da je po njegovi oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka trditveni podlagi zadostila tudi že z golim navajanjem izsledkov predmetnega mnenja v prvi pripravljalni vlogi