Jedro

Pravni interes za udeležbo v postopku ni odvisen od ugovorov osebe, s katerimi nasprotuje gradnji, ampak od tega, ali v konkretnem upravnem postopku sploh lahko varuje kakšne svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Žalec št. 351-617/2012-30 z dne 4. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnikov zoper gradbeno dovoljenje istega organa št. 351-617/2012-17 z dne 15. 1. 2013. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bilo omenjeno gradbeno dovoljenje izdano investitorju A. d.o.o.,(v tem upravnem sporu prizadeti stranki) za gradnjo večstanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 101/17 k.o. ... Tožniki niso upravičene osebe za vložitev pritožbe zoper to gradbeno dovoljenje, saj v postopku njegove izdaje niso nastopali kot stranski udeleženci.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Strinja se z izpodbijano odločitvijo, ne pa tudi z razlogi, ki jih je navedel prvostopenjski organ. Pritožbo lahko namreč vloži tudi oseba, ki v postopku na prvi stopnji ni sodelovala, pri čemer se sklicuje na 229. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker so tožniki pritožbo vložili pravočasno, je treba pred njeno vsebinsko obravnavo, s katero bi bil pritožnikom konkludentno priznan status stranskih udeležencev, ugotoviti, ali izkazujejo pravni interes za priznanje tega statusa (43. člen ZUP). V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj tožniki s pritožbenimi navedbami o nedopustni gradnji, ki da je v nasprotju s prostorskim aktom, o pomanjkanju soglasja za izdajo gradbenega dovoljenja iz tretjega odstavka 56. člena ZGO-1 in o napačno vodenem postopku brez razpisa ustne obravnave, ne izkazujejo konkretnih osebnih koristi, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin v bližini lokacije načrtovane gradnje in ki bi temeljile na zakonu ali podzakonskemu aktu in. Ne pojasnijo, kako naj bi domnevno nedopustna gradnja na predmetni lokaciji negativno vplivala na njihove nepremičnine v bližini gradnje, upoštevaje, da umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje, njena komunalna opremljenost, skladnost projekta z drugimi pogoji prostorskih aktov ipd. ni posebej vezana na lastništvo nepremičnin v bližini nameravanega posega. Tudi izkaz pravice graditi ne pomeni pravnega interesa pritožnikov, pri čemer se pogodba o sklenitvi služnosti tiče zgolj lastnika zemljišča parc. št. 1018/11 k.o. ... in ne njih.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da so lastniki nepremičnin parc. št. 1018/9, 1018/10, 1018/16 in 1018/13, vse k.o. ... Navedene nepremičnine ležijo na območju, za katerega velja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za Občino Tabor (Uradni list RS, št. 118/2003 in 82/2012, v nadaljevanju PUP), v ureditvenem območju K6, morfološka enota Z17. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano za gradnjo večstanovanjske stavbe na parc. št. 1018/17, čeprav ta v omenjeni morfološki enoti, kjer je dovoljena le gradnja enodružinskih hiš, ni dopustna. Menijo, da so izkazali svoj pravni interes, saj vsaka gradnja, ki je v nasprotju s prostorskimi akti, predstavlja kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), kršitev zagotovljenega načina uživanja lastnine (prvi odstavek 67. člena), posebnega varstva kmetijskih zemljišč (71. člen) in pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člen). Njihov pravni interes je, da se v njihovo neposredno bližino ne umesti gradnja, ki zato, ker je nedopustna, nedvomno ogroža njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja. Ker niso bili stranke v postopku, tudi niso mogli konkretizirati direktnih vplivov te gradnje, saj niso imeli vpogleda v projektno dokumentacijo. Poudarjajo, da so že v letu 2011 opozorili na nezakonito nameravano gradnjo, pa kljub temu niso bili pozvani v postopek, pri čemer je skoraj polovica objekta namenjena hotelu, ob tem zemljišču pa je predvidenih tudi 16 parkirnih mest. Upravni organ bi zato moral njihovo pritožbo obravnavati vsebinsko.

Predlagajo, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni in gradbeno dovoljenje odpravi, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo, pri čemer naj se tožnikom prizna status stranskih udeležencev. Zahtevajo povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da so tožniki, ki v postopku na prvi stopnji niso sodelovali, vložili pritožbo zoper gradbeno dovoljenje za gradnjo večstanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 1018/17 k.o. ... Iz izreka gradbenega dovoljenja, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, je razvidno, da je stavba v enem delu klasificirana kot tri- in večstanovanjska stavba, v drugem delu pa kot stavba za kratkotrajno nastanitev (torej kot nestanovanjska stavba iz priloge 1 Uredbe o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena – op. sodišča).

Pravilno je stališče pritožbenega organa, da je bilo ob dejstvu, da se tožniki postopka na prvi stopnji niso udeleževali kot stranski udeleženci, treba najprej preizkusiti, ali so tožbo vložili kot upravičene osebe, torej kot osebe, ki bi jim tak status šel. Vprašanje, ali je pritožbo vložila upravičena oseba, je namreč del njenega predhodnega preizkusa (prvi odstavek 240. člena ZUP) – pritožbo neupravičene osebe organ zavrže (drugi odstavek istega člena).

Oseba, ki v postopku na prvi stopnji ni sodelovala, lahko v pritožbi uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je podana, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena (to je, da je vedela za postopek in bi lahko pravočasno zahtevala udeležbo že na prvi stopnji po 142. členu ZUP – op. sodišča). Na navedeno kršitev pritožbeni organ pazi po uradni dolžnosti, nanjo pa so se tožniki sklicevali tudi v pritožbi (da jih organ ni pozval v postopek). Zato je v obravnavanem primeru predpostavka za pravico tožnikov, da vložijo pritožbo zoper izdano gradbeno dovoljenje, vezana na presojo, ali bi tožniki lahko bili stranski udeleženci v postopku njegove izdaje (sodišče se s tem ne opredeljuje do tega, ali bi lahko zahtevali vstop v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja že v času njegovega trajanja na prvi stopnji, v katerem je bila zahteva za gradbeno dovoljenje vložena 7. 12. 2012).

Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranki udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Iz navedenega izhaja, da je za udeležbo v postopku kot pravno pomembna priznana le osebna korist, ki je utemeljena v materialnem predpisu, s čimer postane tudi pravna korist. Materialni predpis je torej tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Položaj stranskega udeleženca v postopku ima zato oseba, ki ji tak status materialni predpis izrecno priznava, pa tudi tista, glede katere iz predpisa izhaja, da ima v konkretni upravni zadevi kakšno pravico ali pravni interes. Povedano drugače: za udeležbo v postopku ne zadostuje vsakršna pravna korist, ampak le tista, ki jo je v konkretnem upravnem postopku sploh mogoče varovati.

Ker je torej v materialnem predpisu določeno, kakšne pravice in pravne koristi ima oseba, je treba pravni interes tožnikov za sodelovanje v postopku in s tem za vložitev pritožbe presoditi z vidika predpisov, ki jih je bil organ dolžan upoštevati pri izdaji konkretnega gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru je zato relevantna presoja, ali bi tožniki kot lastniki nepremičnin v neposredni bližini nameravane gradnje lahko varovali lastninsko in z njo povezane druge pravice (npr. kot lastniki sosednje nepremičnine v zvezi z zagotavljanjem odmikov, ki jih predpisuje PUP, zaradi morebitnih vplivov načrtovane gradnje na njihove nepremičnine, ki jih je bil organ dolžan preveriti ipd.). V nasprotnem primeru imajo lastniki nepremičnin zagotovljeno varstvo v civilnem sodnem postopku. Tako je npr. iz izreka gradbenega dovoljenja razvidno, da določa tudi odmike (ti so predpisani v 17. členu PUP) spornega objekta od sosednjih zemljišč, kar pomeni, da daje taka določba prostorskega akta podlago za udeležbo lastnikov sosednjih nepremičnin v obravnavanem postopku zaradi zagotovitve zadostnega odmika načrtovanega objekta od svoje parcelne meje. To pa tudi pomeni, da ni nujno, da je v obravnavani zadevi položaj vseh pritožnikov oziroma tožnikov enak, zaradi česar je treba tudi njihov pravni interes presojati za vsakega posebej z vidika lastninske pravice na konkretnem zemljišču. Glede na navedeno je upravni organ nepravilno presojal pravni interes tožnikov na podlagi vsebinske presoje njihovih pritožbenih očitkov in jih zavrnil, ker da z njimi varujejo javni in ne svoj interes. Taka presoja bi bila lahko podlaga le za zavrnitev njihove pritožbe, ker bi bilo ugotovljeno, da s temi ugovori ne varujejo več svojih pravic ali pravnih koristi, zaradi varstva katerih jim je bila omogočena udeležba v tujem postopku. Ali drugače: pravni interes za udeležbo v postopku ni odvisen od ugovorov osebe, s katerimi nasprotuje gradnji, ampak od tega, ali v konkretnem upravnem postopku sploh lahko varuje kakšne svoje pravice in pravne koristi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijani sklep odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek po vloženi pritožbi tožnikov.

Tožniki so upravičeni do povračila stroškov tega postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopala odvetnica, so v skladu z drugim odstavkom 3. člena pravilnika upravičeni do povračila 285,00 EUR, kar skupaj z zahtevanim 20 % DDV znaša 342,00 EUR. Plačana sodna taksa v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).