Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč je v izpodbijani odločbi svojo odločitev utemeljil na verjetnosti izgleda za uspeh le glede temelja postavljenega odškodninskega zahtevka, ni pa se ukvarjal z njegovo utemeljenostjo po obsegu in višini. Vprašanje obsega in višine nastale škode je najprej dejansko vprašanje, katerega bo treba razjasniti in ugotoviti v dokaznem postopku, nato pa glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabiti materialno pravo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, št. Bpp 54/2014-2 z dne 7. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 141/2014 z dne 4. 2. 2014 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik, ki je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1141/2014 z dne 4. 2. 2014, nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je ob uporabi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Pri tem se sklicuje na 14. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Organ za brezplačno pravno pomoč je sledil ugotovitvam sodbe Okrajnega sodišča v Trbovljah, št. I K 92886/2010 z dne 10. 3. 2011, s katero je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) na škodo tožnice in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV K 12686/2011 z dne 5. 7. 2011, s katero je bil prosilec spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Iz ugotovitev kazenskih sodb izhaja, da je tožnik v obdobju od 23. 10. 2010 do 6. 3. 2011 v družinski skupnosti s tožnico grdo in ponižujoče ravnal, jo zmerjal in grozil, da jo bo ubil ter jo z nasilnim ravnanjem spravljal v podrejeni položaj, jo dne 9. 7. 2010 klofnil in ji grozil, da jo bo ubil in tako ni nobenega dvoma o obstoju protipravnega ravnanja prosilca kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti. Po mnenju organa za brezplačno pravno pomoč tudi ni dvoma, da je tožnica utrpela škodo in je zato podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem prosilca in nastalo škodo. Organ za brezplačno pravno pomoč je tudi sledil oceni, da je izkustveno sprejemljivo, da so v kazenski sodbi ugotovljena ravnanja prosilca pri tožnici povzročila strah, telesne in duševne bolečine in ker je podan obstoj vseh treh predpostavk odškodninske odgovornosti, tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v navedenem postopku.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Meni, da samo zaradi kazenskih sodb še ni mogoče napraviti zaključka, da nima nobenih izgledov za uspeh v postopku za plačilo odškodnine. Meni, da lahko zahtevku nasprotuje vsaj glede višine odškodnine in tako vtoževani znesek zniža, to pa je lahko 50 % uspeha. Pri tem lahko zahtevek izpodbija tudi glede obsega škode, ki jo mora tožnica šele dokazati s sodnim izvedencem. V pravdni zadevi nastopa kot tožena stranka in se je zato prisiljen braniti, to pa lahko počne le s strokovno obrambo. Meni, da so bile z napadeno odločbo kršene določbe zakona in njegove temeljne ustavne pravice, zato predlaga, da upravno sodišče njegovi odločbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga, da ga sodišče oprosti tudi plačila sodnih taks.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je utemeljena.

Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo finančnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Ta pravi, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med ostalim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Presoja upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči torej vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačno pravno pomoč, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja, ki jo organu nalaga navedena določba in jo je organ dolžan izvesti, pa ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 404/2012).

Tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu, v katerem izpodbija odločbo organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil z obrazložitvijo, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh.

Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS je svojo odločitev utemeljil s sklicevanjem na 14. člen ZPP in z zaključkom, da tožnik, ki je bil za storjeno kaznivo dejanje pravnomočno obsojen, nima verjetnih izgledov za uspeh kot tožena stranka v pravdnem postopku za plačilo odškodnine. Pravdno sodišče je res, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, a le, kot pravi 14. člen ZPP, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pa še ne daje odgovora na vprašanje ali je tožbeni zahtevek utemeljen po vseh postavkah in po višini. V navedeni pravdni zadevi je bila vložena tožba zaradi plačila odškodnine v višini 3.000,00 € in sicer 200,00 € za telesne bolečine, 500,00 € za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, 300,00 € za duševne bolečina zaradi okrnitve svobode in drugih osebnostih pravic, 1.000,00 € za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti in 1.000,00 € za pretrpljeni strah. Organ za brezplačno pravno pomoč je v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi svojo odločitev utemeljil na verjetnosti izgleda za uspeh glede temelja postavljenega odškodninskega zahtevka, ni pa se ukvarjal z njegovo utemeljenostjo po obsegu in višini. Vprašanje obsega in višine nastale škode je najprej dejansko vprašanje, katerega bo treba razjasniti in ugotoviti v dokaznem postopku, nato pa glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabiti materialno pravo.

Iz 24. člena ZBPP izhaja, da je podlaga za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, če je zadeva očitno nerazumna. Očitno pomeni, da je spoznavno na prvi pogled, organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 357/2013).

Ker je bila pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljena določba 24. člena ZBPP, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, saj tožeči stranki v tem postopku taksna obveznost ni nastala (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1).