Jedro

Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje njeno posojilo iz leta 1959 šteti kot prispevek, ki je ohranil materino premoženje. S posojilom je pritožnica pridobila obligacijsko terjatev, ki je ne more spremeniti v stvarnopravni delež na nepremičnini, če se ni tako dogovorila s posojilojemalko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica s pokojno za časa njenega življenja ni drugače uredila njunega premoženjskopravnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se iz zapuščine njene matere M.Č. izloči 1/2 nepremičnine, parc. št. 155, 713 in 714/4 k.o. XY, ki predstavlja premoženje tožnice. Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da so ji toženci dolžni plačati 139.047,24 EUR. Obrazložilo je, da niso izpolnjeni pogoji za izločitev iz zapuščine po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker tožnica ni živela skupaj z zapustnico. Obligacijski zahtevki so zastarali. Ni uveljavljala povračila potrebnih izdatkov za preživljanje matere po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Za vlaganja v nepremičnino ni imela soglasja ostalih solastnikov. Vrednosti vlaganj in povečanja vrednosti nepremičnine ni določila ter ni predlagala dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi bil nujen.

2. Tožnica je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je s posojilom 140.000,00 DIN v letu 1959 omogočila materi, da je izplačala njene sodediče, s čemer je prispevala k ohranitvi materinega premoženja, ki ga sedaj izloča. Vrednost vlaganj v nepremičnino bi sodišče prve stopnje moralo oceniti po načelu pravičnosti in po prostem preudarku, ne le z izvedencem. Ker ni obrazložilo, zakaj tožnici vlaganj ne more priznati, in ker izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je z vlaganji v nepremičnino ohranjala vrednost zapustničinega premoženje, za kar ni potrebovala soglasja ostalih solastnikov. Kot njeno skupno premoženje z zapustnico po določbi 32. člena ZD bi sodišče prve stopnje moralo obravnavati tudi njuno ekonomsko skupnost, ko je bila tožnica na delu v Nemčiji in je materi pošiljala denar. Tožničino zaslišanje bi bistveno pripomoglo k ugotovitvi skupnega življenja v smislu določbe 32. člena ZD. Tožnica ne uveljavlja povrnitve iz naslova preživljanja matere, zato niso uporabne določbe ZZZDR. Na drugi strani toženci niso nič prispevali k povečanju ali ohranitvi materinega premoženja, kar ni razlog za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitane procesne kršitve zaradi domnevnih nejasnosti v razlogih izpodbijane sodbe niso podane. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker toženci niso kaj vlagali v materino premoženje, pač pa ker tožnica ni dokazala povečanja vrednosti oziroma pogojev za izločitev po 32. členu ZD. Druge procesne kršitve v pritožbi niso obrazložene, medtem ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

6. Tožnica je iz materine zapuščine (32/44 nepremičnine) izločala 1/2 nepremičnine (ne 1/2 zapuščine), kar bi naj pridobila s posojilom materi 140.000,00 DIN (kar je ocenila na 90.000,00 EUR) v letu 1959, denarnimi prispevki 17.363,47 EUR poslanimi materi iz Nemčije od leta 1963 do leta 1998 in vlaganji v nepremičnino 31.683,77 EUR po očetovi smrti v letu 1945 oziroma od leta 1963 do leta 2000. Podrejeno je zahtevala izplačilo teh zneskov. Po določbi 32. člena ZD imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni živela z zapustnico in pravilno obrazložilo, da z denarnimi prispevki, ki jih je materi pošiljala iz Nemčije ne more izločati deleža iz materine zapuščine. V pritožbi neutemeljeno meni, da je šlo za upoštevno ekonomsko skupnost. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna glede na 32. člen ZD in v skladu s sodno prakso, ki se je v podobnih primerih že izrekla, da bi razlaga, po kateri bi za skupno življenje med potomcem in zapustnikom štela tudi vsakodnevna skrb, ne le bivanje na istem naslovu, nasprotovala določbi 32. člena ZD. Tožnica je v tožbi navedla, da od leta 1963 do 1998 ni živela doma, zato sodišču prve stopnje tega ni bilo treba ugotavljati. V pritožbi ni pojasnila, katera od pravočasno zatrjevanih dejstev v zvezi s skupnim življenjem bi lahko z zaslišanjem ugotovilo.

7. Če je tožnica k preživljanju matere prispevala več, kot po zakonski dolžnosti 124. člena ZZZDR, bi imela do dedičev (drugih preživninskih zavezancev) le obligacijski zahtevek, ki pa ga po izrecnih pritožbenih navedbah ni uveljavljala. Poleg tega bi bil obligacijski zahtevek že zastaran, kar so toženci ugovarjali.

8. Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje njeno posojilo iz leta 1959 šteti kot prispevek, ki je ohranil materino premoženje. S posojilom je pritožnica pridobila obligacijsko terjatev, ki je ne more spremeniti v stvarnopravni delež na nepremičnini, če se ni tako dogovorila s posojilojemalko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica s pokojno za časa njenega življenja ni drugače uredila njunega premoženjskopravnega razmerja. Tudi ta obligacijska terjatev bi bila predmet ugovora zastaranja, poleg tega pa toženci zanj ne bi bili pasivno legitimirani, saj še niso bili razglašeni za dediče. 9. Potomec, ki je živel z zapustnikom in mu pomagal pri bivanju, lahko izloča svoj del iz zapuščine po 32. členu ZD, ki zato ne spada v zapuščino. Ti pogoji niso izpolnjeni. Pod pogoji stvarnega prava pa lahko vlagatelj, ki je investiral v nepremičnino, na tej podlagi uveljavlja pridobitev (so)lastninske pravice na nepremičnini. Od uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) 1. 1. 2003 dalje velja, da graditelj, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Prej to ni bilo izključeno, vendar se je priznavalo v izjemnih primerih, ko je bila zgrajena nova stvar ali je bila prejšnja bistveno izboljšana oziroma je bila spremenjena njena identiteta. Solastninski deleži se brez soglasja solastnikov sicer niso spremenili. Obravnavana nepremičnina je bila solastnina zapustnice do 2/3, ostala tretjina pa solastnina pravdnih strank. Tožnica je zapisala, da za vlaganja ni potrebovala soglasja ostalih solastnikov, ker je šlo za povečanje oziroma ohranjanje materinega deleža. S tem ni zatrjevala vlaganj, ki bi utemeljevala stvarnopravni zahtevek. Polega tega vlaganje samo v določen solastninski delež ni mogoče, zaradi česar je šteti, da sta bili za materin delež porabljeni samo 2/3 od zatrjevanih 31.683,77 EUR. Posojila iz leta 1959 in mesečnega pošiljanja denarja za materine potrebe, ni mogoče upoštevati kot tožničina vlaganja v materino nepremičnino. Znesek 31.683,77 EUR je tožnica navedla kot vsoto vseh nakupov in izboljšav od leta 1963 do 2000, in še zdaleč ni dokazala za koliko je nepremičnina več vredna ter kakšna je amortizacija. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da bi morala tožnica postaviti trditve o vrednosti nepremičnine pred njenimi vlaganji in o vrednosti po tem, poleg tega pa še o tem, v čem je bistveno spremenjena nepremičnina, kar bi lahko nato ugotavljal samo izvedenec gradbene stroke (243. člen ZPP). Navedeni znesek vlaganj v nepremičnino (hišo) skozi 37 let ne nakazuje, da bi s tem lahko bil pridobljen stvarnopravni delež. Tožbeni zahtevek ne predstavlja le neznatnega dela, zato postavitev izvedenca gradbene stroke ne bi bila nesorazmerna težava, zaradi česar ne bi prišlo v poštev odločanje po prostem preudarku (216. člen ZPP), za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Ohranjanje vrednosti nepremičnine izven pogojev 32. člena ZD, ne utemeljuje stvarnopravnega zahtevka. Kolikor je tožnica s podrejenim zahtevkom zahtevala povrnitev stroškov vlaganj v materin delež, ni upoštevala podanega ugovora zastaranja, niti pomanjkanja pasivne legitimacije tožencev, ki še niso razglašeni za dediče in bi tudi sicer odgovarjali za materine dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja.

10. Razlogi v pritožbi niso utemeljeni, niti podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe.