Jedro

Zdravniško mnenje, ki ga izda zdravnik, nima vseh značilnosti upravnega akta, ki jih določa 2. člen ZUS-1. Imenovani zdravnik ZZZS v obravnavanem primeru ni izdal odločbe v okviru opravljanja svoje upravne funkcije kot nosilec javnih pooblastil ali kot izvajalec javne službe, ki bi odločal o pravicah in obveznostih in pravnih koristih tožnika. Z izpodbijanim mnenjem je imenovani zdravnik po vsebini odgovoril na zahtevo sodišča, da poda pisno mnenje upravičenosti izdaje zdravniškega potrdila, za kar je imel podlago v določbi 81. člena ZZVZZ. Izpodbijani akt sam po sebi ne pomeni odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v okviru izvrševanja upravne funkcije oziroma v izvrševanju javnih pooblastil. Iz navedenih razlogov izpodbijani akt nima značilnosti akta, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Imenovani zdravnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je na podlagi 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) je po zahtevi imenovanemu zdravniku v zadevi presoje upravičenosti izdaje zdravniškega potrdila izdal mnenje, da glede na podatke v zdravstvenem kartonu pri tožniku ne gre za nenadno in nepredvidljivo obolenje. V mnenju navaja, da je 22. 5. 2018 tožnik imel poseg. Priporočena je hoja z berglami 4 tedne. V zdravstvenem kartonu je opravičilo s strani izbranega zdravnika, da se tožnik ne more udeleževati obravnav na sodišču v času 15. 6. do 15. 7. 2018 in da ima kontrolni pregled pri specialistu 10. 7. 2018. Navedeno je še, da je vojak in da naj zdravstveno dokumentacijo pregleda še sodni izvedenec.

2. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi kršitve prve, druge, tretje in četrte alineje drugega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Imenovana zdravnica je v nasprotju s sedmo alinejo 81. člena ZZVZZ v mnenje vpisala občutljive osebne podatke o tožnikovem zdravstvenem stanju, do katerih sodišče ni bilo upravičeno, in poročala o vsebini tožnikovega zdravstvenega kartona. Vpisala je neresnične podatke, saj ima tožnik kontrolni pregled pri specialistu za diagnozo, ki je razlog izdaje zdravniškega potrdila na popolnoma drug termin. V zadevi ni pravnega temelja za vsebinsko presojo zdravstvenega stanja tožnika. Izpodbijano mnenje je izdano v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti, zato meni, da je na podlagi 1. točke in 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nično, za kar navaja razloge. Med drugim navaja, da gre za razmerje inter partes med tožnikom in ZZZS in da sodnik ni upravičen, da bi vstopil v predmetno razmerje in zahteval razkritje zaupnih oziroma občutljivih osebnih podatkov. Imenovana zdravnica je kazenskemu sodišču razkrila občutljive osebne podatke tožnika in podala vsebinski odgovor na zastavljeno vprašanje, za kar ni imela zakonske podlage ter prekoračila svoja pooblastila, ker ni skladno s prvim odstavkom 258. člena ZZVZZ angažirala izvedencev ZZZS. Prav tako ni predlagala generalnemu direktorju imenovanje izvedenca ZZZS, ampak se je z direktno prošnjo za imenovanje izvedenca obrnila na sodišče, katero lahko le-tega angažira na podlagi Zakona o kazenskem postopku. Po drugem odstavku 84. člena Statuta se sicer podatki zavarovanca lahko posredujejo na zahtevo sodišča, kar bi bilo v konkretnem postopku lahko le posredovanje podatkov o tem ali je bila izdaja zdravniškega potrdila upravičena ali ne. In prav teh podatkov toženka ni posredovala sodišču. Tako je izdano mnenje protipravno in namenjeno zlorabi ter povzročanju nepopravljive škode. Iz njega tudi ne izhaja ali je izdaja zdravniškega potrdila izbrane zdravnice upravičena ali ne. Imenovana zdravnica je 28. 6. 2018 tudi izdala odločbo, s katero je ugotovila, da je tožnik do dne 31. 7. 2018 nezmožen za delo in da je odsotnost tožnika z doma opravičljiva zaradi odhoda na zdravniški pregled, preiskavo, predpisano terapijo ali predpisane aktivnosti v skladu z navodilom osebnega zdravnika, ki morajo biti razvidne iz zdravstvene kartoteke zavarovanca. Prav z izdajo zdravniškega potrdila je izbrana zdravnica na podlagi opravljenega zdravniškega pregleda nedvoumno ugotovila, da tožnik ne sme zapustiti doma v času od 15. 6. do 15. 7. 2018 zaradi udeležitve na naroku v sodnem postopku. Sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, da prepove nadaljnjo uporabo izpodbijanega akta, napisanega 28. 6. 2018, ki se je pričel uporabljati v trenutku, ko ga je prejelo Okrožno sodišče v Ljubljani in da določi, kar je potrebno, da se odpravi poseg v človekove pravice in svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijano mnenje odpravi iz razlogov ničnosti ter toženki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

3. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe. Navaja izpis elektronskega sporočila z dne 22. 6. 2018, da je sodnik naznanil, da bo preveril upravičenost opravičil in da bo takoj, ko bodo za to izpolnjeni pogoji, zoper tožnika odredil pripor za zagotovitev navzočnosti na naroku. Med drugim navaja, da je imenovana zdravnica v nasprotju z sedmo alinejo 81. člena ZZVZZ vpisala občutljive osebne podatke o tožnikovem zdravstvenem stanju, do katerih sodišče ni bilo upravičeno. Izpodbijano mnenje za sodnika predstavlja ključno podlago za ustvarjanje lažnega dejstva o neupravičeni odsotnosti z naroka za glavno obravnavo, katero bi nato omogočilo izvedbo določenih prisilnih sredstev. V trenutku, ko bo do teh ukrepov prišlo prav na podlagi izpodbijanega mnenja, bo vsakršno uveljavljanje varstva tožnika v upravnem sporu onemogočeno, obenem pa se ne morejo odpraviti pravne posledice, ki bodo iz njega že nastale, zaradi česar je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode. Vse navajanje Okrožnega sodišča v Ljubljani je neposredno povezano oziroma se neposredno nanaša izključno na negativne posledice, za namene katerih je nastalo izpodbijano mnenje. Glede na samo naravo škodljivih posledic in hud poseg v človekove pravice in svoboščine, bi bila po mnenju tožnika izdaja začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 nujna. S tem toženki ne nastanejo nobene posledice. Sodišču zato predlaga, da odloži izvršitev izpodbijanega akta, saj se z izvršitvijo spornega mnenja prizadene tožniku težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda, obenem pa s tem ne bi bilo poseženo v javno korist oziroma korist nasprotne stranke.

4. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe toženka v celoti nasprotuje izdaji začasne odredbe. Navaja 81.a člen ZZVZZ, ki ga citira. Sodišče ima možnost, kolikor se pokaže resen dvom v resničnost in verodostojnost zdravniškega potrdila, zahtevati mnenje imenovanega zdravnika, za kar je podlaga v 84. členu ZZVZZ, ki ga citira. V pravilnost mnenja imenovane zdravnice se tožnik ne more spuščati, saj je to stvar stroke (zdravniška zbornica). Imenovana zdravnica je na zaprosilo sodišča izdala mnenje, ki pa nima pravne narave izvedeniškega mnenja v sodnem postopku in je zgolj posvetovalne narave. Lahko se ga upošteva ali pa ne. Upošteva se izvedensko mnenje sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki ga s sklepom imenuje sodišče. Za izdajo začasne odredbe morajo biti podani pogoji, ki jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju, temeljni pogoj je verjetnost obstoja terjatve, kar tožnik ni izkazal, kot tudi ni izkazal, da bi mu nastala težko popravljiva škoda. V zadevi pa se predlagana vsebina začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom kar načelno ni dopustno. Trditvene navedbe ne predstavljajo za tožnika težko popravljivo škodo po določilih Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS), saj tožnik ne zatrjuje, da bi bilo v danem primeru onemogočeno uveljavljanje zahtevka tožnika ali da bi bila v tem primeru uveljavitev precej otežena, za kar navaja razloge. Sodišču predlaga, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

K točki I izreka:

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Skladno s 1. členom ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu odloča sodišče skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. To pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta in tudi ne o tistih aktih, ki ne posegajo v pravni položaj tožnika. Pri tem je skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 upravni akt upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. Tožnik v tožbi izpodbija mnenje imenovane zdravnice ZZZS, ki je bilo izdano na podlagi 81. člena ZZVZZ, po katerem v postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu odločajo zdravniki, ki jih imenuje upravni odbor zavoda in ki med drugim določa, da imenovani zdravnik poda na zahtevo sodišča pisno mnenje o upravičenosti izdaje zdravniškega potrdila, če gre za nenadno in nepredvidljivo bolezen ali poškodbo, ki stranki ponovno onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje v procesnem dejanju v 8 dneh od prejema zahteve sodišča (sedma alineja).

8. Izpodbijano mnenje nima vseh značilnosti upravnega akta, ki jih določa 2. člen ZUS-1. Imenovani zdravnik ZZZS po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni izdal odločbe v okviru opravljanja svoje upravne funkcije kot nosilec javnih pooblastil ali kot izvajalec javne službe, ki bi odločal o pravicah in obveznostih in pravnih koristih tožnika. Z izpodbijanim mnenjem je imenovani zdravnik po vsebini odgovoril na zahtevo sodišča, da poda pisno mnenje upravičenosti izdaje zdravniškega potrdila, za kar je imel podlago v zgoraj navedeni določbi 81. člena ZZVZZ ter izpodbijani akt samo po sebi ne pomeni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v okviru izvrševanja upravne funkcije oziroma v izvrševanju javnih pooblastil. Iz navedenih razlogov izpodbijani akt po presoji sodišča nima značilnosti akta, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

9. Kolikor pa tožnik uveljavlja subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1, po katerem v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pa sodišče navaja, da je v zvezi s postopki za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno sodno varstvo pred Delovnim in socialnim sodiščem, prav tako pa ima tožnik zagotovljeno tudi pravno varstvo v konkretnem postopku pred rednim sodiščem.

10. Ker torej izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je zato sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1. K točki II izreka

11. Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe in se pri tem sklicevala na določbe 32. člena ZUS-1. V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. To pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o taki zahtevi obstoj tožbe v upravnem sporu, za katero je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, zato tudi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato jo je sodišče moralo, ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči. K točki III izreka:

12. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.