Jedro

Izpolnitev je tožena stranka sprejela, saj sicer ne bi mogla prav ona na teh sejemskih prireditvah sodelovati. V takšni situaciji se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na nepravilnosti glede zastopanja v sklenitveni fazi spornih pogodb o sodelovanju na sejemskih prireditvah. Tudi če je do njih prišlo, je sodelovanje tožene stranke na sejemskih prireditvah šteti za njeno naknadno odobritev teh pogodb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je postopek nadaljevalo po določilih doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 96/15917 z dne 25.11.1996 v 1. in 3. tč. izreka. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbe o udeležbi tožene stranke na sejemskih prireditvah, ki jih je tožeča stranka organizirala, in da je slednja svoj del obveznosti iz teh pogodb izpolnila. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da je tožena stranka trdila le, da je pogodbo o sodelovanju na sejemskih prireditvah sklenila nepooblaščena oseba, ni pa oporekala drugim trditvam tožeče stranke. In ker iz teh izhaja, da je tožena stranka sodelovala na vseh štirih prireditvah, ki jih je tožeča stranka organizirala (pripr. vloga tožeče stranke z dne 3.12.1998, l.št. 12), čemur tožena stranka, kot že zapisano, ni oporekala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Izpolnitev je tožena stranka (in ne morda Gabriel Šmalcer) očitno sprejela, saj sicer ne bi mogla prav ona na teh sejemskih prireditvah sodelovati. V takšni situaciji se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na nepravilnosti glede zastopanja v sklenitveni fazi spornih pogodb o sodelovanju na sejemskih prireditvah. Tudi če je do njih prišlo, je sodelovanje tožene stranke na sejemskih prireditvah šteti za njeno naknadno odobritev teh pogodb (1. odst. 88. čl. ZOR). Zato je ona v zavezi za plačilo za opravljeno storitev in najem razstavnega prostora, na kar se vtoževani računi nanašajo (1. odst. 148. čl. ZOR). Iz doslej razloženega sledi, da trditve tožene stranke, češ da je sporne pogodbe sklenila neupravičena oseba, niti niso pravno pomembne. Velja pa pritrditi sodišču prve stopnje, da ugovorne trditve, da je za zastopanje tožene stranke pooblaščen le njen direktor B. B., še ne izključujejo možnosti prenosa pooblastil na drugega - delavca tožene stranke, na kar v konkretnem primeru kaže uporaba žiga tožene stranke na dveh pogodbah o sodelovanju (prilogi A 2 in A 6). Verodostojnost teh pogodb bi tožena stranka lahko izpodbila s trditvami in dokazi o zlorabi svojega žiga, na kar pa se sklicuje šele v pritožbi. Teh trditev in dokazov sodišče prve stopnje zato ni moglo presojati. Prav tako pa jih ne more sodišče druge stopnje, ker gre za nedovoljene pritožbene novote. Tožena stranka namreč ni navedla, zakaj teh trditev ni postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prim. 496. a čl. ZPP/77). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP).