Jedro

Davčni zavezanec, ki opravlja fotokopiranje - izdelovanje izvirnega besedila ali slike in ni registriran za tiskarsko dejavnost, je dolžan plačati prometni davek od prometa storitev, ne pa od prometa proizvodov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 15.5.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bila ugotovljena razlika pri dokončnem obračunu prometnega davka in naloženo plačilo 822.551,00 SIT prometnega davka in 285.485,00 SIT zamudnih obresti, obračunanih od 20.2.1993 do vključno 20.5.1994. Svojo odločitev tožena stranka opira na 16. a člen Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku iz katerega naj bi po razlagi tožene stranke izhajalo, da fotokopiranje, kadar se le-to opravlja kot pridobitna dejavnost za trg, spada pod proizvodno, ne pa storitveno dejavnost. Za davčnega zavezanca pomeni to obveznost obračuna prometnega davka po tarifni številki 1 tarife davka od prometa proizvodov, ki je sestavni del Zakona o prometnem davku (po stopnji 20 % pri prodaji proizvoda - fotokopije). V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnica prometni davek iz dejavnosti fotokopiranja obračunavala po tarifi davka od prometa storitev, torej po stopnji 5 %. Zato je prvostopni organ pravilno odločil, ko je odmeril prometni davek od prometa proizvodov po stopnji 20 % s tem, da je upošteval v letu 1993 že obračunani in plačani 5 % davek od prometa storitev. Tožena stranka še dodaja, da glede na to, da se po 16. a členu pravilnika za proizvodno dejavnost tiskarstva šteje tudi fotokopiranje na kopirnih strojih raznih vrst, se v primerih, ko je davčni zavezanec registriran za opravljanje dejavnosti fotokopiranja šteje to za proizvodno dejavnost. Fotokopiranje pa se lahko šteje za opravljanje storitvene dejavnosti le v primerih, če davčni zavezanec te dejavnosti nima predvidene v registraciji oziroma dovoljenju za opravljanje dejavnosti.

Tožnica je najprej tožila zaradi molka upravnega organa, ker tožena stranka na njeno pritožbo zoper prvostopno odločbo ni v roku odločila. Po izdaji odločbe druge stopnje (15.5.1995) pa je tožnica svojo tožbo razširila tudi na izdano odločbo, ker meni, da je ta nezakonita. Ne strinja se z odmero davka od prometa proizvodov iz naslova fotokopiranja v višini 797.003,00 SIT. Trdi, da ni registrirana za opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka 16. a člena pravilnika, saj tudi iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhaja, da opravlja zgolj storitveno dejavnost fotokopiranja. Njena dejavnost fotokopiranja se skladno z enotno klasifikacijo dejavnosti oziroma sedaj Standardno klasifikacijo dejavnosti šteje kot storitvena dejavnosti (torej v smislu 2. odstavka 16. a člena pravilnika - storitvena dejavnost). Njena dejavnost fotokopiranja je registrirana pod šifro panoge 110909 - fotokopiranje - razmnoževanje, ki je zavedena v skupini 1109 - poslovne storitve po Odloku o enotni klasifikaciji dejavnosti. Po Standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 34/94) sodi fotokopiranje prav tako med storitvene dejavnosti in sicer druge poslovne dejavnosti podskupine 74.8.3. Dejavnosti navedene v 1. odstavku 16. a člena pravilnika so bile po enotni klasifikaciji dejavnosti razvrščene pod proizvodno dejavnost tiskanja - grafično dejavnost (šifro panoge 013400), sedaj pa so v Standardni klasifikaciji dejavnosti izrecno navedene v področju proizvodnih dejavnosti (področje BE/22 - založništvo, tiskarstvo, razmnoževanje posnetih nosilcev zapisa). Tožnica trdi, da navedba tožene stranke, da se fotokopiranje šteje kot storitvena dejavnost le, ko davčni zavezanec te dejavnosti nima predvidene v registraciji oziroma dovoljenju za opravljanje dejavnosti, je v nasprotju z veljavno zakonodajo v Republiki Sloveniji, ki določa, da se posamezne dejavnosti lahko opravljajo le, če so registrirane (4. člen Zakona o gospodarskih družbah oziroma 1. odstavek 6. člena Obrtnega zakona). Tožena stranka torej posredno navaja na opravljanje neregistriranih dejavnosti. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožnica je v letu 1993 opravljala registrirano dejavnost fotokopiranja in je plačevala davek od prometa storitev po 5% davčni stopnji. Po mnenju davčnega organa pa bi ga morala plačevati od prometa proizvodov, kar pomeni po 20 % stopnji. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo 16. a člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 do 39/93 - v nadaljevanju: pravilnik) iz katerega naj bi po njeni razlagi izhajalo, da fotokopiranja, kadar se to opravlja kot pridobitna dejavnost (za trg), ni mogoče opredeljevati kot storitveno dejavnost, ampak se ta šteje za storitveno dejavnost le v primerih, ko davčni zavezanec te dejavnosti nima predvidene v registraciji oziroma dovoljenju za opravljanje dejavnosti. Z navedenimi stališči tožene stranke se sodišče ne more strinjati. Določba 1. odstavka 16. a člena pravilnika določa, da se za proizvodno dejavnost tiskarstva šteje opravljanje registriranih dejavnosti, med katerimi je v 2. alinei navedeno tudi tiskanje revij in druge periodike, knjig, notnih zapisov, zemljevidov, atlasov, plakatov, igralnih kart in drugega gradiva z različnimi tiskarskimi tehnikami, med drugim tudi na kopirnih strojih raznih vrst. Iz 2. odstavka tega člena pa izhaja, da se za opravljanje storitvene dejavnosti šteje le izdelovanje kopij izvirnega besedila ali slike na kopirnih strojih raznih vrst, in to le, če davčni zavezanec ni registriran za opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka. Iz navedene določbe po mnenju sodišča sledi logična razlaga, da se fotokopiranje šteje za proizvodno dejavnost, kolikor je neposredno povezano s tiskarstvom in sicer, če ima davčni zavezanec registrirano eno izmed dejavnosti tiskarstva, ki so naštete v alineah 1. odstavka 16. a člena pravilnika.

Zato po mnenju sodišča prej navedeno stališče tožene stranke, da iz navedene določbe pravilnika izhaja, da je fotokopiranje vedno šteti za proizvodno dejavnost, kadar se le-to opravlja kot pridobitvena dejavnost, v navedeni določbi pravilnika nima pravne opore. Napačno pa tožena stranka tolmači tudi 2. odstavek 16. a člena pravilnika, češ da se fotokopiranje lahko šteje za opravljanje storitvene dejavnosti le v primerih, ko davčni zavezanec te dejavnosti nima predvidene v registraciji oziroma dovoljenju za opravljanje dejavnosti. Tako stališče ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije oziroma z veljavno zakonodajo v Republiki Sloveniji, na kar v tožbi pravilno opozarja že tožnica. Posamezne dejavnosti se po veljavni zakonodaji lahko opravljajo le, če so vpisane v register in če pristojni organ z odločbo ugotovi, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za opravljanje dejavnosti. Za storitveno dejavnost iz 2. odstavka 16. a člena pravilnika je po mnenju sodišča šteti fotokopiranje - izdelovanje kopij izvornega besedila ali slike, če davčni zavezanec ni registriran za opravljanje dejavnosti tiskarstva iz 1. odstavka tega člena. Torej, za odločitev v tej zadevi sta pravno pomembni prej navedeni okoliščini, ki jih pa davčni organ v postopku, kljub zatrjevanju tožnice, da ni registrirana za tiskarsko dejavnost, ni ugotavljal. Zato bo moral upravni organ v ponovnem postopku ugotoviti, ali tožnica, ki trdi, da opravlja registrirano dejavnost fotokopiranja, to dejavnost opravlja v smislu 1. odstavka 16. a člena pravilnika, torej opravlja dejavnost, ki spada v sklop tiskarstva, ali izdeluje le kopije izvornega besedila ali slike iz 2. odstavka tega člena, seveda ob dejstvu, da ni registrirana za opravljanje dejavnosti iz 1. odstavka že navedenega člena pravilnika.

Ker upravni organ v postopku ni ugotovil pravno pomembnih okoliščin, ki lahko bistveno vplivajo na odločitev in ker razlaga določbe predpisa, na katero je oprl svojo odločitev ni v skladu s pravnim redom uveljavljenim v Republiki Sloveniji in ker tožena stranka teh nepravilnosti ni odpravila, je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo v skladu z 2. odstavkom 39. člena v povezavi z 2. odstavkom 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).