Jedro

Stopnice so lahko nevarna stvar, če postane hoja po stopnicah kljub običajni pazljivosti nevarna, bodisi zaradi nepravilne gradnje stopnic ali zaradi neustreznega standarda stopnic. Če ni podan noben izmed navedenih razlogov, in je ugotovljeno, da so bile stopnice zgrajene v skladu s predpisanimi standardi, ob strani so imele oprijemalo za roke, tla stopnic so bila ravna in gladka, vendar ne spolzka, je padec mogoče pripisati zgolj nepazljivosti tožnika, ki je tako sam v celoti odgovoren za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo odškodnine v znesku 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1993 dalje do plačila ter za povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov. Poleg tega je sodišče tožniku naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 113.850,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 -27/90, v nadaljevanju ZPP) ter predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče spregledalo okoliščino, ali je tožnik mogel uporabljati oprijemalo za roke, ki je nameščeno na eni strani stopnišča, če sta s S.Š. šla vštric po stopnišču in se je za oprijemalo lahko držal le S.Š., ne pa tožnik. Poleg tega je imel tožnik ob nezgodi polne roke delovnih pripomočkov in tudi zaradi tega ni mogel uporabljati oprijemala za roke na stopnišču. Te delovne pripomočke je tožnik moral imeti s seboj, če je hotel opravljati službo, nikakor pa jih ni mogel nesti v eni roki, da bi se lahko istočasno z drugo roko držal oprijemala. V času nesreče so bile stopnice spolzke, sicer tožnik ne bi zdrsnil in padel. Samolepilni trakovi, ki jih je tožena stranka pozneje namestila na zadevne stopnice, bi njegov zdrs zanesljivo preprečili. Tožena stranka bi se morala zavedati, da delavci pri prenašanju delovnih pripomočkov ne morejo uporabljati oprijemala za roke in bi morala že pred nesrečo poskrbeti za namestitev zaščitnih trakov. Ker tega ni storila in ker je do tožnikove nesreče prišlo v delovnih prostorih tožene stranke pri opravljanju tožnikovih delovnih nalog, je bil s tem tožnik izpostavljen nevarnosti, za katero ne nosi nobene odgovornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določil postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče zavrača tožnikovo navedbo, da se v času pred padcem po stopnicah ni mogel držati za oprijemalo za roke zaradi tega, ker sta šla s pričo Š. po stopnicah vzporedno in se je za oprijemalo lahko držal le Š.. Soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožnik hodil za Š., torej zatrjevana vzporedna hoja obeh ni mogla biti razlog za to, da se tožnik ni mogel držati oprijemala. Strinja pa se pritožbeno sodišče s tožnikovimi navedbami, da se v obravnvanem primeru v resnici ni mogel držati za oprijemalo in sicer zaradi tega, ker je imel v obeh rokah delovne pripomočke. Vendar pa ta okoliščina, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, sama po sebi še ne pomeni, da so zaradi tega zadevne stopnice postale nevarna stvar in da je za tožnikove poškodbe kot posledice zdrsa na teh stopnicah odgovorna tožena stranka kot imetnik stopnic. Pojem nevarne stvari, omenjenen v določbah 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki urejata odgovornost za škodo, izvirajočo iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, je po svoji vsebini pravni standard, ki ga je potrebno razlagati glede na okoliščine posameznega primera. Načeloma namreč nobana stvar ni nevarna sama po sebi, temveč to postane glede na konkretne okoliščine določenega primera. Stopnice so lahko nevarna stvar, če postane premikanje po stopnicah kljub normalni pazljivosti nevarno. Gibanje po stopnicah pa je lahko nevarno zaradi nepravilne gradnje stopnic ali pa zaradi neustreznega vzdrževanja stopnic. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni bil podan nobeden izmed navedenih razlogov za uvrstitev stopnic tožene stranke med nevarne stvari. Stopnice so bile namreč zgrajene v skladu s predpisanimi standardi, na eni strani so imele oprijemalo za roke, tla stopnic so bila ravna in gladka, vendar ne spolzka.

Stopnice so bile v času tožnikovega padca primerno vzdrževane, sodišče prve stopnje pa je tudi prepričljivo utemeljilo svojo ugotovitev, da takrat niso bile spolzke, s poročilom o vremenu in z izpovedbo priče Š.. Zato pritožbena navedba, da so bile stopnice spolzke, ne more biti utemeljena. Zaključka, da stopnice v konkretnem primeru niso bile nevarna stvar, ne spreminja pritožbena navedba, da je tožena stranka pozneje nanje pritrdiila zaščitne trakove proti zdrsom. Tega ni bila dolžna storiti, ker to ni nikjer predpisano, zato neobstoj zaščitnih trakov ne pomeni nepravilne gradnje stopnic, zaradi česar bi sicer stopnice lahko veljale za nevarno stvar.

Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče zaključuje, da je nošenje stvari v rokah, ki je tožniku onemogočalo uporabo oprijemala za roke, okoliščina, ki jo je povzročil tožnik sam in zaradi katere bi moral po stopnicah hoditi bolj previdno. Zato je tudi sam odgovoren za nastale posledice.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.