Jedro

Jedro

Zapadlost terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja, kar pa še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njene zapadlosti. Sodišče mora pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da pretirano ne omeji ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Tudi v interesu pravne varnosti je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija (sodbi SEU C-698/18 in C-699/18). Po določbi 361. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. OZ posebnih določb o zastaranju zahtevkov iz neupravičene pridobitve ne vsebuje. Enotno stališče sodne prakse in pravne literature je, da za kondikcijske zahtevke, ki izvirajo iz izpolnitve ničnih pravnih poslov, velja splošen zastaralni rok. Po objektivnem kriteriju začne zastaranje teči že od trenutka, ko je bila opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe; glede na relativni kriterij pa zastaranje teče odkar je stranka izvedela (ali je bila dolžna vedeti) za razlog ničnosti pogodbe; če zanj ni vedela ali ni mogla vedeti, pa zastaranje teče od trenutka pravnomočnosti odločbe, s katero je bil pravni posel spoznan za ničnega.

Zapadlost terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja, kar pa še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njene zapadlosti. Sodišče mora pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da pretirano ne omeji ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Tudi v interesu pravne varnosti je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija (sodbi SEU C-698/18 in C-699/18). Po določbi 361. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. OZ posebnih določb o zastaranju zahtevkov iz neupravičene pridobitve ne vsebuje. Enotno stališče sodne prakse in pravne literature je, da za kondikcijske zahtevke, ki izvirajo iz izpolnitve ničnih pravnih poslov, velja splošen zastaralni rok. Po objektivnem kriteriju začne zastaranje teči že od trenutka, ko je bila opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe; glede na relativni kriterij pa zastaranje teče odkar je stranka izvedela (ali je bila dolžna vedeti) za razlog ničnosti pogodbe; če zanj ni vedela ali ni mogla vedeti, pa zastaranje teče od trenutka pravnomočnosti odločbe, s katero je bil pravni posel spoznan za ničnega.

Odgovornost za neveljavnost pogodbe avtomatično še ne pomeni nepoštenosti v smislu neupravičene obogatitve.

Odgovornost za neveljavnost pogodbe avtomatično še ne pomeni nepoštenosti v smislu neupravičene obogatitve.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri izračunu višine denarnega nadomestila za uporabo zneska 41.777,47 EUR upoštevati sprotno zmanjševanje glavnic zaradi plačila mesečnih anuitet v obdobju 10 let in 7 mesecev.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri izračunu višine denarnega nadomestila za uporabo zneska 41.777,47 EUR upoštevati sprotno zmanjševanje glavnic zaradi plačila mesečnih anuitet v obdobju 10 let in 7 mesecev.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka za plačilo zneska 13.883,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 ter v III. točki izreka (stroškovni izrek), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka za plačilo zneska 13.883,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 ter v III. točki izreka (stroškovni izrek), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka v roku 15 dni dolžna prvi tožnici plačati znesek 11.655,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo dodatnega zneska v višini 13.883,32 EUR ter dodatne zamudne obresti je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka v roku 15 dni dolžna prvi tožnici plačati znesek 11.655,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo dodatnega zneska v višini 13.883,32 EUR ter dodatne zamudne obresti je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

2.Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3.Toženka izpodbija I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3.Toženka izpodbija I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožba tožeče stranke pravočasna, ker naj od nje ne bi bilo mogoče zahtevati, da bi morala že pred 8. 7. 2013 narediti pravno oceno o neveljavnosti kreditne pogodbe. Navedeno stališče je tudi neobrazloženo, saj sodišče v predmetni zadevi ne zavzame konkretnega stališča glede dejanskega začetka teka zastaralnega roka, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP, saj sodbe zaradi pomanjkljivosti v obrazložitvi ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo izhodišča odločbe VSRS v zadevi II Ips 14/2020, iz katere izhaja, da je pri presoji zastaranja kondikcijskega zahtevka pomembno tudi, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega, da se je potrošnik seznanil s pravno oceno o morebitni ničnosti pravnega razmerja, pri čemer je treba pri presoji, poleg interesov potrošnika, upoštevati tudi interese nasprotne stranke. V konkretni zadevi je z vidika presoje zastaralnega roka za kondikcijski zahtevek bistven trenutek, ko se je tožeča stranka zavedala, da je s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzela tudi valutno tveganje, oziroma da je prevzela večje valutno tveganje, kot naj bi ji bilo predstavljeno pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Nesporno je, da je do prve večje spremembe menjalnega tečaja EUR:CHF prišlo že leta 2011, ko se je njegova vrednost približala razmerju 1:1. Povprečno skrbnemu potrošniku občutno povišanje mesečne anuitete v navedenem obdobju zagotovo ni moglo ostati neznano. Upoštevajoč spremenjene dejanske okoliščine in uveljavljeno pravno načelo, da nepoznavanje prava škoduje, se je logično v tem trenutku oblikovala tudi dolžnost tožeče stranke, da se seznani s pravno oceno o morebitni ničnosti pogodbe. Povprečno skrben potrošnik, ki sam nima zadostnega pravnega znanja, bi se že ob zavedanju, da odplačevanje kredita ne poteka skladno z njegovimi pričakovanji, moral takoj posvetovati z ustreznim pravnim strokovnjakom. Stališče, ki ga sodišče zavzame glede začetka teka zastaralnega roka, tožeči stranki dejansko omogoča popolno izigravanje kongentnih določb glede zastaranja, saj se lahko v nedogled spreneveda, da se (domnevno) ni zavedala pravnih posledic sklenitve takšne pogodbe, nato pa po poljubno dolgem času vloži tožbo na ugotovitev ničnosti. Ob tem še izpostavlja, da začetek zastaralnega roka nikakor ne more biti odvisen od možnosti uspeha tožeče stranke v pravdnem postopku oziroma nadaljnjega razvoja sodne prakse, na kar neutemeljeno nakazuje sodišče v izpodbijani sodbi. Upoštevajoč dejstvo, da so sodišča dolžna v vsaki zadevi individualno presoditi, ali posamezna pogodba vsebuje (ne)pošten pogodbeni pogoj, je navedeno stališče sodišča v popolnem nasprotju z načelom pravne varnosti ter ga v relevantni sodni praksi VSRS ni mogoče zaslediti.

Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožba tožeče stranke pravočasna, ker naj od nje ne bi bilo mogoče zahtevati, da bi morala že pred 8. 7. 2013 narediti pravno oceno o neveljavnosti kreditne pogodbe. Navedeno stališče je tudi neobrazloženo, saj sodišče v predmetni zadevi ne zavzame konkretnega stališča glede dejanskega začetka teka zastaralnega roka, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP, saj sodbe zaradi pomanjkljivosti v obrazložitvi ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo izhodišča odločbe VSRS v zadevi II Ips 14/2020, iz katere izhaja, da je pri presoji zastaranja kondikcijskega zahtevka pomembno tudi, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega, da se je potrošnik seznanil s pravno oceno o morebitni ničnosti pravnega razmerja, pri čemer je treba pri presoji, poleg interesov potrošnika, upoštevati tudi interese nasprotne stranke. V konkretni zadevi je z vidika presoje zastaralnega roka za kondikcijski zahtevek bistven trenutek, ko se je tožeča stranka zavedala, da je s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzela tudi valutno tveganje, oziroma da je prevzela večje valutno tveganje, kot naj bi ji bilo predstavljeno pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Nesporno je, da je do prve večje spremembe menjalnega tečaja EUR:CHF prišlo že leta 2011, ko se je njegova vrednost približala razmerju 1:1. Povprečno skrbnemu potrošniku občutno povišanje mesečne anuitete v navedenem obdobju zagotovo ni moglo ostati neznano. Upoštevajoč spremenjene dejanske okoliščine in uveljavljeno pravno načelo, da nepoznavanje prava škoduje, se je logično v tem trenutku oblikovala tudi dolžnost tožeče stranke, da se seznani s pravno oceno o morebitni ničnosti pogodbe. Povprečno skrben potrošnik, ki sam nima zadostnega pravnega znanja, bi se že ob zavedanju, da odplačevanje kredita ne poteka skladno z njegovimi pričakovanji, moral takoj posvetovati z ustreznim pravnim strokovnjakom. Stališče, ki ga sodišče zavzame glede začetka teka zastaralnega roka, tožeči stranki dejansko omogoča popolno izigravanje kongentnih določb glede zastaranja, saj se lahko v nedogled spreneveda, da se (domnevno) ni zavedala pravnih posledic sklenitve takšne pogodbe, nato pa po poljubno dolgem času vloži tožbo na ugotovitev ničnosti. Ob tem še izpostavlja, da začetek zastaralnega roka nikakor ne more biti odvisen od možnosti uspeha tožeče stranke v pravdnem postopku oziroma nadaljnjega razvoja sodne prakse, na kar neutemeljeno nakazuje sodišče v izpodbijani sodbi. Upoštevajoč dejstvo, da so sodišča dolžna v vsaki zadevi individualno presoditi, ali posamezna pogodba vsebuje (ne)pošten pogodbeni pogoj, je navedeno stališče sodišča v popolnem nasprotju z načelom pravne varnosti ter ga v relevantni sodni praksi VSRS ni mogoče zaslediti.

Glede kondikcijskega zahtevka poudarja, da je tožeča stranka najela dolgoročni tolarski kredit z valutno klavzulo, pri čemer je bila glavnica v kreditni pogodbi izrecno dogovorjena v valuti CHF, od takšne glavnice pa so se obračunavale tudi pogodbene obresti. Prav tako je bil kredit dokončno odplačan, ko je tožeča stranka vrnila enako količino valute CHF, skupaj s pogodbenimi obrestmi. Tožena stranka je pojasnila, da si je pred odobritvijo tovrstnih kreditov morala zagotoviti ustrezen vir sredstev (ustrezno količino valute CHF), ki jih je nato posodila tožeči stranki. Posledično je logično, da je treba pri odločanju o kondikcijskem zahtevku upoštevati vrednost v valuti CHF. Neutemeljeno je stališče sodišča, da valutne klavzule v okviru kondikcijskega zahtevka ni mogoče upoštevati, ker naj bi bila kreditna pogodba nična ravno zaradi valutne klavzule. Pravna podlaga za takšno stališče ne izhaja iz nobenega člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer sodišče spregleda, da se vsebina valutne klavzule v kreditni pogodbi v celoti ujema z vsebino 372. člena OZ. Posledično ni nobenega utemeljenega razloga, zakaj se valutna klavzula ne bi uporabila tudi za kondikcijski zahtevek. Sodišče je v predmetni zadevi neutemeljeno zavrnilo uporabo stališča VSRS v zadevi II Ips 738/06, skladno s katerim se valutna klavzula razširja tudi na kondikcijske zahtevke na podlagi ničnih pogodb. Upoštevajoč vsebino 1. odstavka 87. člena OZ, je tožeča stranka zaradi ničnosti kreditne pogodbe dolžna vrniti prejeto glavnico in koristi v valuti CHF.

Glede kondikcijskega zahtevka poudarja, da je tožeča stranka najela dolgoročni tolarski kredit z valutno klavzulo, pri čemer je bila glavnica v kreditni pogodbi izrecno dogovorjena v valuti CHF, od takšne glavnice pa so se obračunavale tudi pogodbene obresti. Prav tako je bil kredit dokončno odplačan, ko je tožeča stranka vrnila enako količino valute CHF, skupaj s pogodbenimi obrestmi. Tožena stranka je pojasnila, da si je pred odobritvijo tovrstnih kreditov morala zagotoviti ustrezen vir sredstev (ustrezno količino valute CHF), ki jih je nato posodila tožeči stranki. Posledično je logično, da je treba pri odločanju o kondikcijskem zahtevku upoštevati vrednost v valuti CHF. Neutemeljeno je stališče sodišča, da valutne klavzule v okviru kondikcijskega zahtevka ni mogoče upoštevati, ker naj bi bila kreditna pogodba nična ravno zaradi valutne klavzule. Pravna podlaga za takšno stališče ne izhaja iz nobenega člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer sodišče spregleda, da se vsebina valutne klavzule v kreditni pogodbi v celoti ujema z vsebino 372. člena OZ. Posledično ni nobenega utemeljenega razloga, zakaj se valutna klavzula ne bi uporabila tudi za kondikcijski zahtevek. Sodišče je v predmetni zadevi neutemeljeno zavrnilo uporabo stališča VSRS v zadevi II Ips 738/06, skladno s katerim se valutna klavzula razširja tudi na kondikcijske zahtevke na podlagi ničnih pogodb. Upoštevajoč vsebino 1. odstavka 87. člena OZ, je tožeča stranka zaradi ničnosti kreditne pogodbe dolžna vrniti prejeto glavnico in koristi v valuti CHF.

Glede odmere koristi, ki jih je imela tožeča stranka iz naslova uporabe denarja tožene stranke bi se lahko smiselno uporabila obrestna mera v višini 6,0 %, ki jo predvideva 2. odstavek 382. člena OZ (VSL II Cp 1668/2013 z dne 8. 1. 2014). Podobno dejansko stanje je namreč tudi v predmetni zadevi, saj so bile skladno s kreditno pogodbo dogovorjene pogodbene obresti, pravna podlaga za obračun takšnih pogodbenih obresti pa je z ugotovitvijo ničnosti kreditne pogodbe odpadla. Slednje pa nikakor ne pomeni, da je tožeča stranka zaradi ničnosti kreditne pogodbe razbremenjena plačila nadomestila za uporabo sredstev tožene stranke, zato je v predmetni zadevi smiselna analogna uporaba 2. odstavka 382. člena OZ.

Glede odmere koristi, ki jih je imela tožeča stranka iz naslova uporabe denarja tožene stranke bi se lahko smiselno uporabila obrestna mera v višini 6,0 %, ki jo predvideva 2. odstavek 382. člena OZ (VSL II Cp 1668/2013 z dne 8. 1. 2014). Podobno dejansko stanje je namreč tudi v predmetni zadevi, saj so bile skladno s kreditno pogodbo dogovorjene pogodbene obresti, pravna podlaga za obračun takšnih pogodbenih obresti pa je z ugotovitvijo ničnosti kreditne pogodbe odpadla. Slednje pa nikakor ne pomeni, da je tožeča stranka zaradi ničnosti kreditne pogodbe razbremenjena plačila nadomestila za uporabo sredstev tožene stranke, zato je v predmetni zadevi smiselna analogna uporaba 2. odstavka 382. člena OZ.

4.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5.Zoper sodbo se v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.655,93 EUR od 12. 5. 2016 do plačila in glede zneska 13.883,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 do plačila ter glede odločitve o pravdnih stroških, pritožuje tožeča stranka, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

5.Zoper sodbo se v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.655,93 EUR od 12. 5. 2016 do plačila in glede zneska 13.883,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 do plačila ter glede odločitve o pravdnih stroških, pritožuje tožeča stranka, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

5.Navaja, da je VSRS v zadevi II Ips 60/2020 z dne 23. 10. 2020 sprejelo stališče, da pojem (ne)poštenosti, ki v OZ ni opredeljen, predstavlja pravni standard, ki ga sodišče napolni od primera do primera, upoštevajoč vsakokratne okoliščine, pri čemer (ne)poštenosti ni mogoče preprosto enačiti z drugimi pravnimi pojmi, kot so (ne)moralnost oziroma (ne)dobrovernost. Ob tem je VSRS izrecno izhajalo iz stališča, da o (ne)poštenosti ni mogoče soditi le na podlagi ugotovitev, ali je bila pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe malomarna ali pa je ravnala namerno ter da je malomarnost nižja stopnja krivde od namena, a vseeno lahko vzpostavlja pogodbeno (odškodninsko odgovornost), oziroma povzroči druge pravne posledice, npr. plačilo zamudnih obresti. Pogodbena stranka, ki je ravnala torej "le" malomarno, je kljub temu lahko nepoštena v smislu 193. člena OZ ter mora plačati zamudne obresti od prejetega zneska tudi za čas pred vložitvijo tožbe. Zamudne obresti mora plačati od trenutka, ko je postala nepoštena, kar pa je lahko že v trenutku, ko bi morala oziroma mogla vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičena. V danem primeru posebnosti položaja ob ugotovitvi ničnosti kreditnih pogodb urejajo posebna pravila, pri čemer se splošna pravila obogatitvenega prava uporabljajo le glede vprašanj, ki s posebnimi pravili niso urejena. Zakonodajalec je položaj po ugotovitvi ničnosti vzajemne pogodbe uredil v 87. členu OZ. Meni, da je v zvezi z vrnitvenimi zahtevki nezadostno sklicevanje na ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti v razmerju do tožnikov. V tem kontekstu je glede druge premise sodniškega silogizma potrebno ugotavljati dodatna dejstva glede nepoštenosti tožene stranke. V nadaljevanju tožeča stranka povzema stališča VSRS, ki nakazujejo osnove za presojo standarda (ne)poštenosti tožene stranke v fazi sklenitve kreditne pogodbe s tožečo stranko, ki bi ga sodišče prve stopnje glede na številne izvedene dokaze moralo napolniti, a tega ni storilo. Povzema stališča VSRS iz 16 točke obrazložitve sodbe II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, 56. in 76. točke obrazložitve sodbe v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2022, ter se sklicuje na stališče USRS v zadevi Up-14/21. Dejstvo, da je tožna stranka kreditojemalcem pojasnila, da se posamezni obrok lahko spreminja le minimalno in da je CHF trdna valuta ter da bistvenih sprememb v višini mesečne anuitete ne bo, izhaja iz izpovedb tožnikov in prič. V sklopu dokazne ocene bi moralo sodišče dati težo zlasti letaku tožene stranke "Stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarski frank", kjer je tožena stranka izrecno razglašala, da je stanovanjski kredit z valutno klavzulo idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno povečala. Tožna stranka torej tožeči stranki ne samo, da ni predstavila vseh okoliščin v zvezi z valutnim tveganjem, za katere je vedela, da obstajajo, ampak ji je dala zavajajoče in neresnične informacije, s katerimi je ustvarjala vtis, da je valutno tveganje minimalno, celo neobstoječe. S takšnimi informacijami v svojih prodajnih pripomočkih je tožena stranka kreditojemalce neposredno spodbujala, da so se množično podali v sklepanje izrazito tveganih kreditnih pogodb. Njeno nepošteno ravnanje je treba oceniti tudi z vidika pisma Banke Slovenije, ki ga je 4. 7. 2006 poslala vsem bankam in hranilnicam na temo razkrivanja informacij in obvladovanja tveganj, ki izhajajo iz poslov v tuji valuti. Zaradi dodatne rasti posojil je Banka Slovenije dne 19. 12. 2007 poslala pismo vsem bankam in hranilnicam, v katerem je poročala o najvišji medletni stopnji rasti posojil, ki je dosegla 38,6 %, in pričakovanjih upočasnitve gospodarske rasti, ki se mu lahko pridruži zniževanje tečajev vrednostnih papirjev ter ustavljanje rasti cen oziroma vrednosti nepremičnin. Podrobno vsebino glede izpostavljenosti komitentov tečajnemu tveganju je vsebovalo zlasti Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2006, ki ga je Banka Slovenije naslovila na vse slovenske banke. Za toženo stranko kot poklicno dajalko kreditov v danem primeru velja standard skrbnosti dobrega strokovnjaka po 2. odstavku 6. člena OZ. Tožena stranka je ob sklenitvi kreditnih pogodb s tožečo stranko ravnala v nasprotju s tem standardom. Ona je bila tista, ki je v kreditno pogodbo vnesla nepošten pogodbeni pogoj, tožečo stranko pa je spravila v nezakrivljeno zmoto, da valutnega tveganja ni, čeprav je vedela nasprotno. Pri tem jo je s predstavitvijo ugodnosti kredita v CHF v primerjavi s kreditom v domači valuti dodatno spodbudila, da je prevzela neomejeno valutno tveganje, za katerega je tožena stranka vedela, da je verjetno, da se bo uresničilo.

Navaja, da je VSRS v zadevi II Ips 60/2020 z dne 23. 10. 2020 sprejelo stališče, da pojem (ne)poštenosti, ki v OZ ni opredeljen, predstavlja pravni standard, ki ga sodišče napolni od primera do primera, upoštevajoč vsakokratne okoliščine, pri čemer (ne)poštenosti ni mogoče preprosto enačiti z drugimi pravnimi pojmi, kot so (ne)moralnost oziroma (ne)dobrovernost. Ob tem je VSRS izrecno izhajalo iz stališča, da o (ne)poštenosti ni mogoče soditi le na podlagi ugotovitev, ali je bila pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe malomarna ali pa je ravnala namerno ter da je malomarnost nižja stopnja krivde od namena, a vseeno lahko vzpostavlja pogodbeno (odškodninsko odgovornost), oziroma povzroči druge pravne posledice, npr. plačilo zamudnih obresti. Pogodbena stranka, ki je ravnala torej "le" malomarno, je kljub temu lahko nepoštena v smislu 193. člena OZ ter mora plačati zamudne obresti od prejetega zneska tudi za čas pred vložitvijo tožbe. Zamudne obresti mora plačati od trenutka, ko je postala nepoštena, kar pa je lahko že v trenutku, ko bi morala oziroma mogla vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičena. V danem primeru posebnosti položaja ob ugotovitvi ničnosti kreditnih pogodb urejajo posebna pravila, pri čemer se splošna pravila obogatitvenega prava uporabljajo le glede vprašanj, ki s posebnimi pravili niso urejena. Zakonodajalec je položaj po ugotovitvi ničnosti vzajemne pogodbe uredil v 87. členu OZ. Meni, da je v zvezi z vrnitvenimi zahtevki nezadostno sklicevanje na ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti v razmerju do tožnikov. V tem kontekstu je glede druge premise sodniškega silogizma potrebno ugotavljati dodatna dejstva glede nepoštenosti tožene stranke. V nadaljevanju tožeča stranka povzema stališča VSRS, ki nakazujejo osnove za presojo standarda (ne)poštenosti tožene stranke v fazi sklenitve kreditne pogodbe s tožečo stranko, ki bi ga sodišče prve stopnje glede na številne izvedene dokaze moralo napolniti, a tega ni storilo. Povzema stališča VSRS iz 16 točke obrazložitve sodbe II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, 56. in 76. točke obrazložitve sodbe v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2022, ter se sklicuje na stališče USRS v zadevi Up-14/21. Dejstvo, da je tožna stranka kreditojemalcem pojasnila, da se posamezni obrok lahko spreminja le minimalno in da je CHF trdna valuta ter da bistvenih sprememb v višini mesečne anuitete ne bo, izhaja iz izpovedb tožnikov in prič. V sklopu dokazne ocene bi moralo sodišče dati težo zlasti letaku tožene stranke "Stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarski frank", kjer je tožena stranka izrecno razglašala, da je stanovanjski kredit z valutno klavzulo idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno povečala. Tožna stranka torej tožeči stranki ne samo, da ni predstavila vseh okoliščin v zvezi z valutnim tveganjem, za katere je vedela, da obstajajo, ampak ji je dala zavajajoče in neresnične informacije, s katerimi je ustvarjala vtis, da je valutno tveganje minimalno, celo neobstoječe. S takšnimi informacijami v svojih prodajnih pripomočkih je tožena stranka kreditojemalce neposredno spodbujala, da so se množično podali v sklepanje izrazito tveganih kreditnih pogodb. Njeno nepošteno ravnanje je treba oceniti tudi z vidika pisma Banke Slovenije, ki ga je 4. 7. 2006 poslala vsem bankam in hranilnicam na temo razkrivanja informacij in obvladovanja tveganj, ki izhajajo iz poslov v tuji valuti. Zaradi dodatne rasti posojil je Banka Slovenije dne 19. 12. 2007 poslala pismo vsem bankam in hranilnicam, v katerem je poročala o najvišji medletni stopnji rasti posojil, ki je dosegla 38,6 %, in pričakovanjih upočasnitve gospodarske rasti, ki se mu lahko pridruži zniževanje tečajev vrednostnih papirjev ter ustavljanje rasti cen oziroma vrednosti nepremičnin. Podrobno vsebino glede izpostavljenosti komitentov tečajnemu tveganju je vsebovalo zlasti Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2006, ki ga je Banka Slovenije naslovila na vse slovenske banke. Za toženo stranko kot poklicno dajalko kreditov v danem primeru velja standard skrbnosti dobrega strokovnjaka po 2. odstavku 6. člena OZ. Tožena stranka je ob sklenitvi kreditnih pogodb s tožečo stranko ravnala v nasprotju s tem standardom. Ona je bila tista, ki je v kreditno pogodbo vnesla nepošten pogodbeni pogoj, tožečo stranko pa je spravila v nezakrivljeno zmoto, da valutnega tveganja ni, čeprav je vedela nasprotno. Pri tem jo je s predstavitvijo ugodnosti kredita v CHF v primerjavi s kreditom v domači valuti dodatno spodbudila, da je prevzela neomejeno valutno tveganje, za katerega je tožena stranka vedela, da je verjetno, da se bo uresničilo.

Evro razlaga vprašanja, ali je banka, ki v pogodbo vnese nepošten pogodbeni pogoj, upravičena uveljavljati obresti ob vračilu izplačanega zneska, je bila začrtana s sodbo SEU v zadevi C - 520/21, Bank M, z dne 15. 6. 2023. Gre za razlago avtonomnih pravnih pojmov pravnega reda EU glede vprašanj v zvezi z zahtevki potrošnikov iz naslova nadomestil, ki presegajo vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve obveznosti iz kreditne pogodbe, ter tudi iz naslova zamudnih obresti po zakonski obrestni meri. Glede na to, da so banke vedele za izjemno volatilnost CHF in za vsa opozorila, ki so jih prejele od Banke Slovenije, pa tudi za okoliščine in tveganja, ki jih je kot znana v bančni praksi obsežno v svojih sodbah navedlo in obrazložilo VSRS, je brez vsakršnega dvoma izkazano, da je tožena stranka v razmerju do tožeče stranke ravnala nepošteno in v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli, ko je v sklenjeno kreditno pogodbo s tožečo stranko vnesla nepošten pogodbeni pogoj. Kakor hitro je tako, pa tožena stranka skladno načelu nemo audiatur turpitudinem allegans, ni upravičena do gospodarske koristi zaradi svojega nezakonitega ravnanja v tem smislu, da bi tožnika morala vračati prejeti znesek kredita z obrestmi. To seveda velja ne glede na dejstvo, da je sodišče, ki je opravilo obračun, koliko bi naj bila dolžna na račun obresti od izplačanega zneska kredita tožeča stranka plačati toženi stranki, izhajalo iz preprostega izračuna po 3,14 % letni obrestni meri za cel znesek kredita za obdobje 10 let in sedem mesecev, ne da bi pri tem upoštevalo odplačevanje kredita in s tem sprotno znatno zmanjševanje glavnice, kar je samo po sebi docela napačno že z vidika elementarnih matematičnih pravil.

Evro razlaga vprašanja, ali je banka, ki v pogodbo vnese nepošten pogodbeni pogoj, upravičena uveljavljati obresti ob vračilu izplačanega zneska, je bila začrtana s sodbo SEU v zadevi C - 520/21, Bank M, z dne 15. 6. 2023. Gre za razlago avtonomnih pravnih pojmov pravnega reda EU glede vprašanj v zvezi z zahtevki potrošnikov iz naslova nadomestil, ki presegajo vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve obveznosti iz kreditne pogodbe, ter tudi iz naslova zamudnih obresti po zakonski obrestni meri. Glede na to, da so banke vedele za izjemno volatilnost CHF in za vsa opozorila, ki so jih prejele od Banke Slovenije, pa tudi za okoliščine in tveganja, ki jih je kot znana v bančni praksi obsežno v svojih sodbah navedlo in obrazložilo VSRS, je brez vsakršnega dvoma izkazano, da je tožena stranka v razmerju do tožeče stranke ravnala nepošteno in v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli, ko je v sklenjeno kreditno pogodbo s tožečo stranko vnesla nepošten pogodbeni pogoj. Kakor hitro je tako, pa tožena stranka skladno načelu nemo audiatur turpitudinem allegans, ni upravičena do gospodarske koristi zaradi svojega nezakonitega ravnanja v tem smislu, da bi tožnika morala vračati prejeti znesek kredita z obrestmi. To seveda velja ne glede na dejstvo, da je sodišče, ki je opravilo obračun, koliko bi naj bila dolžna na račun obresti od izplačanega zneska kredita tožeča stranka plačati toženi stranki, izhajalo iz preprostega izračuna po 3,14 % letni obrestni meri za cel znesek kredita za obdobje 10 let in sedem mesecev, ne da bi pri tem upoštevalo odplačevanje kredita in s tem sprotno znatno zmanjševanje glavnice, kar je samo po sebi docela napačno že z vidika elementarnih matematičnih pravil.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil predmet med pravdnima strankama sklenjene kreditne pogodbe dolgoročni tolarski namenski kredit z valutno klavzulo v višini 64.730 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, kar je na dan priprave kreditne pogodbe z dne 11. 10. 2005 znašalo 10.900,581,81 SIT oziroma 41.777,47 EUR. Doba vračanja kredita je znašala 240 mesecev (20 let), pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo 30. 11. 2005, zadnja pa 31. 10. 2025. Obrestna mera je bila dogovorjena kot 12 mesečni Libor s pribitkom 2,0 % letno. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je v času odplačevanja kredita valutno razmerje med CHF in EUR občutno poslabšalo v tožničino škodo, obrestna mera Libor pa se je občutno znižala v tožničino korist.

Pravnomočno je bilo že razsojeno, da je obravnavana kreditna pogodba nična. Predmet izpodbijane sodbe in s tem pritožbenega preizkusa je le še kondikcijski zahtevek.

Glede zastaranja:

Sodba sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Za toženko je sporen pričetek teka zastaralnega roka. Zapadlost terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja, kar pa še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njene zapadlosti. Sodišče mora pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da pretirano ne omeji ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Tudi v interesu pravne varnosti je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija (sodbi SEU C-698/18 in C-699/18). Po določbi 361. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. OZ posebnih določb o zastaranju zahtevkov iz neupravičene pridobitve ne vsebuje. Enotno stališče sodne prakse in pravne literature je, da za kondikcijske zahtevke, ki izvirajo iz izpolnitve ničnih pravnih poslov, velja splošen zastaralni rok. Po objektivnem kriteriju začne zastaranje teči že od trenutka, ko je bila opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe; glede na relativni kriterij pa zastaranje teče odkar je stranka izvedela (ali je bila dolžna vedeti) za razlog ničnosti pogodbe; če zanj ni vedela ali ni mogla vedeti, pa zastaranje teče od trenutka pravnomočnosti odločbe, s katero je bil pravni posel spoznan za ničnega.

Ob upoštevanju specifičnosti narave potrošniških razmerij je prvo sodišče pravilno dalo prednost relativnemu kriteriju, po katerem zastaranje teče, odkar je stranka vedela ali bi se morala zavedati razloga za ničnost pogodbe ter koliko časa je bilo potrebno, da se je seznanila s pravno oceno o morebitni ničnosti pravnega razmerja.

Toženka v pritožbi zmotno meni, da je za pričetek teka zastaralnega roka ključen trenutek, ko so bile tožeči stranki znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja v letu 2011. Čeprav je tožeča stranka že v letu 2011 občutila vpliv zaznavnih tečajnih sprememb na njeno obveznost po kreditni pogodbi, to še ne pomeni, da se je takrat seznanila, oziroma da se je bila dolžna seznaniti s pravno oceno ničnosti obravnavane kreditne pogodbe. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbenim stališčem toženke, da začetek zastaralnega roka ne more biti odvisen od vložitve tožbe za ugotovitev ničnosti ali celo od pravnomočne odločitve o njej, ali razvoja sodne prakse v zvezi z ničnostjo tovrstnih pogodb, saj se lahko potrošnik v tem primeru v nedogled spreneveda, da se domnevno ni zavedal pravnih posledic sklenitve takšne pogodbe, nato pa po poljubno dolgem času vloži tožbo na ugotovitev ničnosti. Takšno stališče bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti in bi lahko privedlo do izigravanja kongentnih določb glede zastaranja ter zlorabe pravic, in bi bil rok za uveljavljanje kondikcijskih zahtevkov iz naslova ničnih pogodb praktično nezamejen. Varstvo potrošnikov ni absolutno. Nezastarljivost ničnostnega zahtevka nima za posledico tudi nezastarljivosti kondikcijskih terjatev, ki nastanejo zaradi ničnosti pravnih poslov.

Po mnenju pritožbenega sodišča je življenjsko sprejemljiva in preverljiva navedba tožeče stranke, da se je zavedala tveganja tečajnih razlik šele v letu 2015, ko je prišlo do drastičnih stečajnih sprememb in ko se je v javnosti začelo obširno govoriti in pisati o problematiki kreditov v švicarskih frankih oziroma njegovi znatni apreciaciji, in takrat so se izjalovila tudi njena pogodbena pričakovanja. Ker je bila v konkretnem primeru tožba vložena v letu 2018, je bila glede na petletni zastaralni rok vložena pravočasno.

Glede temelja in višine:

Direktiva 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) ne določa posledic neveljavnosti pogodbe zaradi nepoštenega pogoja in tudi pravo EU nima zgrajenega sistema restitucijskih pravil zaradi neupravičene obogatitve po prenehanju pogodbe. V restitucijsko fazo posega le preko svojih ciljev. V horizontalnih razmerjih se torej uporabljajo običajna restitucijska pravila države članice, ki pa morajo biti skladna s pravom in cilji Direktive. Za kondikcijske zahtevke se torej uporabijo splošna pravila OZ ( členi 87, 190 do 198 ).

Kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 1. odst. 87. členu OZ, ki določa, da morata v primeru ničnosti kreditne pogodbe pravdni stranki vrniti druga drugi vse, kar sta na tej podlagi prejeli, je treba interpretirati v skladu z določbo 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežena koristi, ter v povezavi s 193. členom OZ, ki vključuje tudi koristi, ki sta jih bili stranki deležni iz naslova pogodbe.

Ni sporno, da je tožena stranka tožeči stranki izplačala kredit v višini 64.730 CHF v tolarski protivrednosti na dan izplačila po srednjem tečaju Banke Slovenije, kar je zneslo 41.777,47 EUR. Tudi ni sporno, da mora tožeča stranka navedeni znesek kredita toženi strank vrniti. Nadalje ni sporno, da je bila obveznost tožeče stranke, da toženi stranki kredit vrača v mesečnih anuitetah, ki so pokrivale glavnico, pogodbene obresti in druge dogovorjene stroške. Tožeča stranka je svoje mesečne obveznosti do 11. 5. 2016 izpolnjevala, nato je v dogovoru s toženo stranko kredit v celoti predčasno odplačala. Skupni znesek z njene strani plačanih anuitet je znašal 67.316,72 EUR.

Zmotno tožena stranka meni, da bi morala tožeča stranka znesek v višini 41.777,47 EUR vrniti z upoštevanjem valutne klavzule. Če je predmet izpolnitve denar, mora prejemnik vrniti isto količino denarja (83. člen OZ). Tožeča stranka mora torej vrniti tisto količino denarja, ki ga je prejela, in ni pravne podlage za valorizacijo tega zneska. Zakaj ni utemeljeno sklicevanje toženke na zadevo VSRS II Ips 738/06, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 27. točki obrazložitve sodbe.

Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno interpretiralo pravilo nemo auditur, ki je uzakonjeno v členu 87/II OZ, ki se v našem pravu zelo ozko razlaga (ko gre za kršitev temeljnih moralnih pravic, torej za kvalificirano obliko nepoštenosti). V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je obravnavana kreditna pogodba nična zato, ker je nepoštena zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti po izjemno strogih kriterijih, ki veljajo v razmerju do potrošnikov. Čeprav je imel zakonodajalec možnost prepovedati sklepanje potrošniških pogodb v tuji valuti, se za to ni odločil. Ker sklepanje takšnih pogodb v času njene sklenitve ni bilo prepovedano in ker pogodba po vsebini ali namenu ni nasprotovala očitnim temeljnim moralnim načelom v civilnopravnem smislu, tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženi stranki nepoštenosti v smislu 87/II člena OZ ni mogoče očitati.

Tožene stranke tudi ni šteti za nedobroverne v smislu 193. člena OZ, kajti nepoštenost pogojev ni bila tako očitna, da bi morala v času njene sklenitve vedeti za odsotnost veljavnega pravnega temelja, kar pomeni, da tožeča stranka do zamudnih obresti od plačanega zneska ni upravičena. Odgovornost za neveljavnost pogodbe avtomatično še ne pomeni nepoštenosti v smislu neupravičene obogatitve. Kot je bilo že navedeno, je bila sklenitev kreditnih pogodb v tuji valuti v času sklenitve sporne kreditne pogodbe dopuščena in tudi izrecno predvidena v zakonodaji. Niti Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) niti Zakon o potrošniških kreditih (ZpotK), ki sta veljala v času njene sklenitve, nista podrobneje urejala vsebine pojasnilne dolžnosti, prav tako pa v tem času ni obstajala relevantna sodna praksa v zvezi s krediti v tuji valuti, pa tudi sodna praksa se je glede same vsebine pojasnilne dolžnosti korenito spreminjala. Da bi se tožena stranka že ob sklenitvi pogodbe zavedala, oziroma, da bi ji bilo že na prvi pogled jasno, da je pogodba nična oziroma, da bi vedela, da bo prišlo do zelo velike spremembe valutnega razmerja med CHF:EUR ter bi v zvezi s pojasnilom glede valutnega tveganja kakorkoli namenoma zavajala tožečo stranko, iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, na slednje pa tudi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2006 ter pismo Banke Slovenije z dne 4. 7. 2006, saj v času sklepanja konkretne pogodbe še nista bila izdana, zato ju toženka ni mogla upoštevati.

Čeprav je bila ugotovljena ničnost kreditne pogodbe1, pa njena kavza še vedno obstoji. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je kavza kreditne pogodbe v odplačni možnosti uporabe tujega kapitala za določen čas (kreditojemalec dobi denar v uporabo za določen čas in se hkrati zaveže, da ga bo po določenem času vrnil, banka pa nasprotno nudi storitev, torej možnost uporabe njenega denarja in je tudi njena kavza, da po določenem času dobi nazaj glavnico ter ovrednotenje za uporabo tega denarja, torej obresti). Cilj udeležencev tega dvostranskega razmerja je bil v konkretnem primeru dosežen. Obveznost tožene stranke je bila, da tožeči stranki dovoljuje uporabo njenega denarja za obdobje 20. let. Ker je tožeča stranka obveznost tožene stranke po kreditni pogodbi že zaužila, saj je denar tožene stranke uporabljala 10 let in 7 mesecev, gre za obveznost tožene stranke, ki je ni mogoče vrniti (nedenarna obveznost tožene stranke), zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba toženi stranki dati ustrezno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v danem primeru, ob upoštevanju uravnoteženosti interesov obeh strank, ustrezno nadomestilo za uporabo denarja tožene stranke, v obliki obresti v višini 3,4 % letno, kot sta jih pravdni stranki dogovorili v sklenjeni nični pogodbi, in sicer za čas od 11. 10. 2005 do 11. 5. 2016. Dogovorjene obresti pomenijo ceno za uporabo prejetega kapitala, s katero sta stranki soglašali. Tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe ni pričakovala, da bo prejela kredit brez obresti, oziroma se je zavedala, da bo plačala znesek, višji od glavnice in je s tem soglašala. Tudi, če bi kredit vzela v EUR, bi morala plačati nadomestilo za izposojeni denar v obliki obresti. V nasprotju z načelom pravičnosti, dobre vere ter enakosti potrošnikov (v primerjavi s kreditojemalci, ki so se zavedali tveganosti tečajnih razlik ter kreditno pogodbo sklenili v EUR, kjer je bila uporabljena referenčna obrestna mera Euribor), pa tudi življenjsko nerealno bi bilo, da bo, poleg tega, da bo tožena stranka dobila nazaj isti znesek denarja, kot ga je dala, čeprav je bila v tem obdobju inflacija in stopnja revalorizacije visoka, tožeča stranka deležna brezplačne uporabe zneska v obdobju skoraj 11 let. Gre za pravično ravnovesje interesov in izpolnitev upravičenih pričakovanj, ki jih je imela tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe. Uporaba obrestne mere na podlagi določila 382/II OZ ni utemeljena. Ob zadostni trditveni podlagi bi bila lahko ustrezna tudi višina najnižje obrestne mere, ki jo je v času sklenitve kreditne pogodbe ponujal trg za kredite v EUR.

Utemeljeno pa pritožba tožeče stranke opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu višine denarnega nadomestila za uporabo zneska 41.777,47 EUR upoštevati sprotno zmanjševanje glavnic zaradi plačila mesečnih anuitet v obdobju 10 let in 7 mesecev.

Da bi v primerljivih zadevah, na katere se sklicuje tožeča stranka, bile dejanske okoliščine v bistvenem podobne slovenskemu pravnemu redu in konkretni zadevi, zaradi česar bi terjale tudi enako obravnavo, tožeča stranka ne zatrjuje, enakih dejanskih okoliščin pa tudi pritožbeno sodišče ne zazna.

Glede zadeve C-520/21 (Szczesniak proti Bank M) je poudariti, da je naša zakonodaja glede nepoštenih pogodbenih pogojev precej strožja od evropske, kjer je določen dosti nižji prag za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev zagotavlja širše varstvo potrošnikov od Direktive 93/13, saj so splošni tipi nepoštenih pogojev v 24. členu ZVPot določeni alternativno. To pomeni, da za nepoštenost in s tem ničnost pogodbenega pogoja po 23. členu ZVPot zadošča že, da se življenjski primer prilega eni od alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot2.Temeljno načelo poštenega sojenja je, da so podobni primeri obravnavajo enako, različni pa različne. Prav tako imamo posebna pravila glede obogatitvenih zahtevkov v primeru ničnosti pogodb. Navedene sodbe zato ne moremo aplicirati na konkretni primer, ker bi to predstavljalo razlago evropskega prava contra legem.

V konkretnem primeru je tudi sicer zadoščeno ciljem Direktive in kriterijem, ki jih je postavilo sodišče SEU glede posledic ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu zaradi obstoja nepoštenih pogojev. Stališče pritožbe, da tožena stranka ni upravičena do nadomestila koristi za uporabo denarja, ni v skladu s cilji Direktive. Njen cilj ni vzpostavitev neustreznega ravnotežja med pogodbenima izpolnitvama za odpravo napake, ki jo je povzročila nepoštenost pogodbenega pogoja, prav tako tudi ne favoriziranje potrošnika ali zagotavljanje nepričakovanih dobičkov zanj. Tudi ni cilj Direktive ali evropskega pogodbenega prava v kaznovanju. Visoka raven varstva potrošnikov namreč ne pomeni takšne porazdelitve, ki presega pravičnost. Najpomembnejši cilj Direktive in načelo pogodbenega prava EU je načelo dobre vere, poštenja in enakost potrošnikov ter spodbujanje rešitev, kjer so interesi ter upravičena pričakovanja obeh strani zavarovani v največji možni meri, to je na ustrezno uravnotežen način.

27.Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za potrošnika uporaba določila 87/I OZ vzpostavlja primerljiv pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil, če ne bi bilo obravnavane nične kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF, ampak bi bil namesto ugotovljenega nepoštenega pogodbenega pogoja o valutni klavzuli določen samo pogodbeni pogoj o kreditu v EUR, v višini, kot je bil izplačan ob sklenitvi pogodbe. Sprejeta odločitev vsaj približno ustreza tudi načelu sorazmernosti, saj sta imeli od sklenitve nične kreditne pogodbe koristi obe stranki, čeprav je odločitev za tožečo stranko boljša. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da načelo sorazmernosti sodišču ne nalaga, da v civilnopravnem sporu med dvema enakopravnima subjektoma enega kaznuje oziroma z odločitvijo ustvarja kaznovalne učinke, saj so temu namenjeni drugi inštituti in drugi postopki po tam določenih pravilih in pogojih. Uporaba določila člena 87/1 OZ tudi ne ogroža odvračalnega učinka, ki mu sledi Direktiva. Tožena stranka je namreč iz naslova denarnega nadomestila za uporabo tujega denarja na podlagi 87/1 OZ prejela bistveno nižjo odmeno, kot bi jo prejela, če bi za enak znesek EUR sklenila kreditno pogodbo v EUR.

28.Ker je bilo nadomestilo za uporabo denarja znano šele z izdajo sodbe, je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen šele za čas od poteka paricijskega roka dalje.

29.Pritožbeno sodišče ni spregledalo sodne prakse višjih sodišč, ki deloma zavzemajo drugačna stališča, vendar pa je od te sodne prakse vedoma odstopilo.

30.Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj pri izračunu zneska za ustrezno denarno nadomestilo, ni upoštevalo postopnega zmanjševanja glavnice zaradi plačila mesečnih obrokov kredita, je pritožbeno sodišče v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo zneska 13.883,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 do plačila (del točke II izreka), pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 355. člena ZPP), posledično pa tudi glede odločitve o pravdnih stroških (III. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo, ter v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Če bi se vsa pravno relevantna dejstva glede plačila posameznih obrokov glavnice prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, bi bila strankama odvzeta pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Delna razveljavitev sodbe tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

-------------------------------

1Pri kreditni pogodbi gre za relativno preprost, razumljiv in splošno znan pravni posel: banka kreditojemalcu posodi določen znesek denarja, kreditojemalec pa je dolžan v dogovorjenem roku vrniti posojeno glavnico, za uporabo denarja pa plačati še pogodbene obresti.

2Prvi odstavek 24. člena ZVPot se je glasil: 1) Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/1, 190, 193, 361

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.