Jedro

Sodišče prve stopnje pri izračunu opravljenih nadur ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec popravil nekaj računskih napak in ugotovil, da tožnik v mesecu avgustu 2011 ni opravljal nadur. Glede na tako izvedenčevo ugotovitev sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prvotnega podatka o opravljenih 8,38 nadurah v mesecu avgustu 2011 in je zato tožniku prisodilo previsoko plačilo za opravljene nadure. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka tako, da je znižalo prisojeni znesek za vrednost 8,38 nadur, ki niso bile opravljene.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek prikrajšanja, ki ga je dolžna tožena stranka obračunati tožeči stranki, zniža na 1.196,54 EUR bruto (namesto 1.245,59 EUR bruto), tožena stranka pa je od tega zneska dolžna plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 do plačila, v presežku pa se zavrne tožbeni zahtevek za obračun bruto zneska 49,05 EUR, odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 do plačila; - v II. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo na 100,20 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za obdobje od februarja 2011 do avgusta 2011 obračunati prikrajšanje pri plači v znesku 1.245,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 do plačila, razliko do zahtevanih 4.009,60 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 31. 8. 2011 do 18. 9. 2011 pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 245,24 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo nadur in o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek v znesku 4.009,60 EUR, pri čemer ni opredelil, ali ta znesek predstavlja bruto ali neto vrednost, hkrati pa se ta znesek ne ujema z obrazložitvijo zahtevka. Plačilo nadur se izvrši v bruto znesku, saj je potrebno odvesti davke in prispevke, kar pa ne velja za plačilo potnih stroškov in odškodnine za fizično delo. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za bruto znesek plače, zato je treba tožbeni zahtevek postaviti v bruto znesku, saj se prikrajšanje pri plači računa kot razlika med pripadajočo in izplačano bruto plačo. Sodišče je toženi stranki naložilo v plačilo 1.245,59 EUR bruto, kar je več, kot je zahteval tožnik. Če seštejemo prisojenih 1.245,51 EUR (pravilno: 1.245,59 EUR) iz naslova nadur, 2.956,30 EUR iz naslova potnih stroškov ter 26,76 EUR iz naslova odškodnine za težko delo, dobimo skupni znesek 4.228,57 EUR, kar je več, kot je zahteval tožnik (ki skupno zahteva 4.009,60 EUR). Sodišče je nepravilno uporabilo 3. člen Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. Izvedenec je k skupnemu številu ur, od katerega so izračunane nadure, prištel ure polurnega odmora, ki ne štejejo v delovni čas. Izvedenec je sprva napačno izračunal ure dela za mesec avgust 2011 in pri izračunu storil nekaj drugih napak, na kar ga je tožena stranka opozorila in izvedenec je dopolnil izvedensko mnenje s pravilnim izračunom. Sodišče dopolnitve izvedenskega mnenja ni upoštevalo, zato je napačno izračunalo število opravljenih nadur. Sodišče je strošek izvedenca v celoti naložilo v plačilo toženi stranki, kar je v nasprotju z načelom pravičnosti. Ta dokaz je predlagal tožnik, ki je s svojim zahtevkom uspel le v 31,07 %. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa ni storilo niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot to v pritožbi neutemeljeno navaja tožena stranka.

5. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik zahteva plačilo 1.026,54 EUR iz naslova 230 opravljenih nadur, 2.956,30 EUR iz naslova potnih stroškov in 26,76 EUR iz naslova odškodnine. Glede na število nadur in vtoževani znesek znaša vrednost nadure 4,46 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da glede na podatke iz plačilnih list tožnikova plača znaša 4,46 EUR bruto na uro, in glede na to, da je tožnik v tožbenem zahtevku postavil skupen znesek, v katerega je vštel še znesek potnih stroškov in odškodnino, od česar se davki in prispevki ne plačujejo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik znesek iz naslova nadur zahteval v neto znesku. Neto plačilo se delavcu lahko nakaže šele po tem, ko se obračuna bruto plačilo za nadure in od tega plača davek in prispevke, skladno z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 56/96 in naslednji) in Zakonom o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna za čas od februarja 2011 do avgusta 2011 tožniku obračunati prikrajšanje pri plači v bruto znesku, od tega odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 do plačila), in pri tem ni prekoračilo zahtevka.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo nadur (1.026,54 EUR), stroškov prevoza na delo in z dela (v znesku 2.956,30 EUR) ter odškodnino za prelaganje tovora iz drugega tovornjaka (v znesku 26,76 EUR). Skupno tako zahteva 4.009,60 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku iz naslova nadur ugodilo, medtem ko je zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela ter zahtevano odškodnino. Glede na vloženo pritožbo tožene stranke je predmet pritožbenega postopka odločitev glede nadur in stroškov postopka.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izračunom opravljenih nadur postavilo izvedenca finančne stroke A.A., ki je pri izdelavi mnenja v delovni čas vštel tudi polurni dnevni odmor. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se skladno s 3. členom Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in spremembe; ZDCOPMD) odmor iz 5. člena tega zakona ne šteje v delovni čas. 5. člen ZDCOPMD namreč določa obvezne počitke med delovnim časom mobilnega delavca, ki ne štejejo v delovni čas in niso plačani. Odmor med delovnim časom v smislu 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; ZDR), ki je veljal v spornem času, pa se všteva v delovni čas, je plačan in pripada vsem delavcem, tudi t. i. mobilnim delavcem (skladno z drugim odstavkom 2. člena ZDR).

8. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri izračunu opravljenih nadur ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 28. 2. 2016, v katerem je izvedenec popravil nekaj računskih napak in ugotovil, da tožnik v mesecu avgustu 2011 ni opravljal nadur. Glede na tako izvedenčevo ugotovitev sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prvotnega podatka o opravljenih 8,38 nadurah v mesecu avgustu 2011 in je zato tožniku prisodilo previsoko plačilo za opravljene nadure.

9. Ker so v tem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka tako, da je znižalo prisojeni znesek za vrednost 8,38 nadur, ki niso bile opravljene, zato tožnik ni upravičen do obračuna bruto plače oziroma do plačila 8,38 nadur v vrednosti 5,80 EUR bruto ter do izplačila neto zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je tako dolžna tožniku za čas od februarja do avgusta 2011 obračunati 1.196,54 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila, zavrne pa se tožbeni zahtevek za obračun razlike do zneska 1.245,59 EUR, to je v znesku 49,05 EUR bruto, ter zahtevek za odvod davkov in prispevkov od te razlike ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pravilno izračunalo stroškov postopka, ker je strošek izvedenca v celoti naložilo v plačilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno uporabilo 38. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. št. 2/2004 in spremembe), po katerem lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnik je delno uspel z zahtevkom, zaradi delne zavrnitve zahtevka pa niso nastali posebni stroški.

11. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo uspeh tožnika v višini 31,07 %, ker je z vrednostjo celotnega tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen v neto znesku, primerjalo bruto vrednost prisojenega plačila za opravljene nadure. Zaradi delne spremembe odločitve v zvezi s plačilom za opravljene nadure pa se je tožnikov uspeh v postopku na I. stopnji spremenil. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik uspel s približno 18 % svojega zahtevka. Glede na izračun prvostopenjskega sodišča, da potrebni pravdni stroški tožnika znašajo 555,00 EUR, mu mora tožena stranka ob upoštevanju uspeha povrniti 99,90 EUR, tožnik pa njej 455,10 EUR (potrebni pravdni stroški tožene stranke prav tako znašajo 555,00 EUR). Tožena stranka pa mora plačati tudi 455,40 EUR za izvedbo dokaza z izvedencem, za katerega je polog založil tožnik. Po medsebojnem poračunu je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati še 100,20 EUR pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče znižalo stroške postopka na ta znesek oziroma delno spremenilo odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Ker sodišče druge stopnje v preostalem delu ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v zanemarljivo majhnem delu, zato sama krije stroške pritožbenega postopka.