Jedro

Vložitev kazenske zasebne tožbe zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ni protipravno ravnanje (kot predpostavka odškodninskega delikta), saj je vsakdo za zavarovanje svojih interesov in pravic upravičen ubrati razpoložljivo pravno pot. Ravnanje bi bilo lahko protipravno, če bi bilo zasebnemu tožilcu mogoče očitati (in dokazati) zlorabo pravic. To bi bilo v primeru, če bi zasebni tožilec vedel, da ni bilo storjeno kaznivo dejanje, pa bi vložil zasebno tožbo zato, da bi s samim postopkom škodoval nekomu. Seveda pa je v takem primeru treba v tožbi navesti ustrezna dejstva in predlagati ustrezne dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.000.000 SIT s pripadki kot odškodnine za nepremoženjsko škodo. To naj bi predstavljale duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti in sicer duševno trpljenje zaradi izvedbe in teka kazenskega postopka, ki sta ga z zasebno tožbo z očitkom storjenega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve proti tožnici sprožila toženca. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, ker ravnanje tožencev ni bilo protipravno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh nižjih sodb.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je pri izdaji sodbe sodišča druge stopnje sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena. Navaja sodnico V. R., ki je bila res predsednica senata, ki je odločal o tožničini pritožbi v izpodbijani sodbi v tem postopku. Ta sodnica ni sodelovala v tej isti zadevi pred nižjim sodiščem. Revidentka trdi, da je ta sodnica sodelovala v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru I P 301/94 (oziroma I P 98/2000), ki ni identična z obravnavano pravdno zadevo. Sodelovanje sodnika pri drugih zadevah samo po sebi ni razlog za izločitev sodnika v smislu 5. točke 70. člena ZPP. Tožnica trdi, da bi morala biti navedena sodnica izločena oziroma bi se morala izločiti sama, ker je v navedeni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru lastnoročna zapisala, da naj se zadeva, v kolikor bo prišlo do razveljavitve prvostopenjske sodbe, dodeli v reševanje drugemu sodniku. To revizijsko stališče je zmotno. Izločitvene razloge iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati ves čas postopka, vendar v obravnavani zadevi nobenega od teh razlogov ni bilo. Odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, na katerega se sklicuje revidentka, pa upošteva sodišče izključno na predlog strank ali sodnika. Višja sodnica ... je upoštevala stališče, da ni odklonilni razlog okoliščina, da je sodnik že odločal v drugem konkretnem sporu (primerjaj sklep VS RS Cp 10/2002). Tožnica med postopkom ni podala predloga za izločitev navedene sodnice, njen neutemeljeni predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča namesto Višjega sodišča v Celju (glej sklep VS RS I R 46/2005 z dne 7.4.2005), pa se je skliceval samo na "okuženost" celjskih sodišč s spisom Okrajnega sodišča v Celju P 309/95. Sicer pa institut delegacije iz 67. člena ZPP ni namenjen obravnavanju vprašanja izločitve posameznega sodnika. Zato revizijsko sodišče v skladu z vsem navedenim zaključuje, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožnica v reviziji trdi, da drugi toženec na obravnavah ni sodeloval po svojih zakonitih zastopnikih, domnevni pooblaščeni odvetnik pa naj bi veljavnega pooblastila ne predložil. Revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost teh trditev. Zanika jih podatek odgovora na tožbo, da je odvetnik predložil pooblastili obeh tožencev in dejstvo, da tožnica med postopkom tega vprašanja ni sprožila, sicer pa gre za nerelevantno okoliščino.

Revidentka zatrjuje tudi druge kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih navedla že med postopkom in v pritožbi ter naj se štejejo kot sestavni del revizije. Tako pavšalno revizijsko uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne more biti uspešno. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah izrecno predvidenih revizijskih razlogov. Po 371. členu ZPP je izključen kakršenkoli uradni formalnopravni preizkus izpodbijane sodbe glede kršitve postopka. Nekonkretno in v reviziji neopredeljeno uveljavljanje kršitev zgolj ob sklicevanju na prejšnje navedbe zato ni upoštevno. Zaključiti je torej, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožnica uveljavlja neutemeljeno. Izpodbijana pravnomočna odločitev je namreč materialnopravno pravilna. Ob dejanskih ugotovitvah, da je tožnica v zvezi z njeno razrešitvijo z vodilnega delovnega mesta podala trditve, ki so bile objavljene v članku časopisa Delo plus, zaradi katerih sta toženca takrat kot zasebna tožilca vložila zasebno tožbo proti tožnici zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 108. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije, tožnica pa je bila oproščena te obtožbe zasebnega tožilca A. M. oziroma je bila zoper njo zaradi odsotnosti aktivne legitimacije zavrnjena zasebna tožba zasebnega tožilca H. Z. d.o.o., je pravilno stališče sodišč druge in prve stopnje, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno, zaradi česar ni utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine, ki jih je utrpela tožnica zaradi kazenskega postopka v zadevi I K 285/91 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so pravilni in ne docela zmotni, kot trdi revizija. Ni res, da gre v izpodbijani sodbi na 2. in 3. strani za teoretiziranje, temveč je podana podrobna analiza zadeve in izčrpna materialnopravna presoja utemeljenosti tožničinega zahtevka. Revizijsko sodišče razloge izpodbijane sodbe v celoti sprejema in jim pritrjuje ter ponavlja temeljni materialnopravni zaključek, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno, zaradi odsotnosti tega bistvenega elementa odškodninskega delikta pa je odškodninski zahtevek neutemeljen. Vložitev kazenske zasebne tožbe zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ni protipravno ravnanje, saj je vsakdo za zavarovanje svojih interesov in pravic upravičen ubrati razpoložljivo pravno pot. To velja tudi za primer neuspeha zasebnih tožilcev, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru. Če bi bilo sodno uveljavljanje varstva pravic obremenjeno s potencialno grožnjo nastopa odškodninsko pravnih posledic za primer neuspeha v postopku, bi to privedlo do izničenja varstva pravic in s tem posledično tudi samih pravic. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da ni pravno pomembno, kako je bil kazenski postopek zaključen.

Drugače bi bilo, če bi bilo zasebnemu tožilcu mogoče očitati zlorabo pravic. V takem primeru bi bilo njegovo ravnanje protipravno. Normalna je prizadetost zasebnega tožilca in njegov namen doseči kaznovanje storilca za storjeno kaznivo dejanje. Če pa zasebni tožilec ve, da ni bilo storjeno kaznivo dejanje in zato ni prizadet, pa vloži zasebno tožbo zato, da bi s samim postopkom škodoval nekomu, gre za zlorabo pravice. V takih okoliščinah je povsem vseeno, ali gre za zasebno tožbo ali za krivo ovadbo za uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Vendar je treba v takem primeru v tožbi navesti ustrezna dejstva, torej opisati konkretne okoliščine, ki pomenijo zlorabo pravic in predlagati ustrezne dokaze za dokazovanje teh dejstev (7. člen ZPP). Tožnica pa tega ni storila. V izpodbijani sodbi je ugotovitev, da tožnica ni podala ustreznih trditev o zlorabi pravic pri vložitvi zasebne tožbe in ni zatrjevala dejstev, s katerimi bi takšne trditve utemeljevala. Tožnica v reviziji to ugotovitev o pomanjkljivi trditveni podlagi zanika, ne da bi navedla, kje v tožbi ali v drugih pravočasnih navedbah naj bi take trditve podala (in ne da bi uveljavljala v zvezi s tem kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka). Svojo trditev, da je navedla vse potrebno, skuša v reviziji prikazati s sklicevanjem na svojo izpoved in s citiranjem lastnih pritožbenih trditev. Vendar je izpoved stranke le dokazno sredstvo, ki je namenjeno temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana, ne pa temu, da se dopolnjuje trditvena podlaga tožbe. V pritožbi morebiti zatrjevana nova dejstva pa bi bila upoštevna samo v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP, česar pa tožnica ni zatrjevala. Zaključiti je torej, da tožnica v tožbi ni pravočasno niti zatrjevala niti konkretno opisala niti dokazovala, da sta toženca zlorabila pravico, ko sta vložila kazensko zasebno tožbo zoper tožnico. Glede na dejansko trditveno podlago in glede na ugotovljena dejstva je torej pravilna presoja, da ni bilo nedopustnega ravnanja tožencev, kot sta odločili in obrazložili obe nižji sodišči, zaradi česar je pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine.

Izpodbijana sodba je torej v celoti pravilna in zakonita, razlogi, ki jih navaja revizija, pa neutemeljeni, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).