Jedro

Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama dne 29. 8. 2011, razvezalo z dnem 28. 3. 2014 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki denarno povračilo v znesku 6.000,00 EUR bruto (šest tisoč evrov 00/100), od tega zneska plačati predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek denarnega povračila, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje, do plačila (II/a točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za razliko med prisojenim zneskom denarnega povračila in vtoževanim zneskom v višini 27.403,20 EUR bruto) (II/b točka izreka). Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 1.718,83 EUR v roku 8 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijani del sodbe prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da denarno povračilo zniža ter v celoti zavrne zahtevek na plačilo stroškov postopka oziroma podredno pritožbi ugodi, sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pri določitvi višine denarnega povračila nepravilno upoštevalo tudi kriterije, ki niso zakonsko predpisani. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s popr.; v nadaljevanju ZDR-1) v 118. členu določa, da sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. ZDR-1 z razliko od prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem., v nadaljevanju ZDR) izrecno določa kriterije, ki se upoštevajo pri določitvi višine denarnega povračila, in se torej posledično druge okoliščine oz. kriteriji, ki niso izrecno določeni v 118. členu ZDR-1, ne morejo upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je v konkretnem primeru zavzelo drugačno stališče, in sicer se v obrazložitvi sodbe sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere naj bi izhajalo, da v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril in se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, kar pa je nepravilno in za konkretni primer neupoštevno. Odločitve Vrhovnega sodišča RS, na katere se pri določitvi višine denarnega povračila opira prvostopenjsko sodišče, se namreč nanašajo na primere, ko je veljal ZDR, ki pa kriterijev, ki se upoštevajo pri določitvi višine denarnega povračila oz. denarne odškodnine, ni določal. V času ZDR je kriterije, ki se upoštevajo pri višini denarne odškodnine, izoblikovala sodna praksa, kar pa ne velja za odmero višine denarnega povračila po danes veljavnem ZDR-1. Glede na navedeno je naslovno sodišče, ki je pri odmeri višine denarnega povračila upoštevalo tudi kriterije, ki niso navedeni v 118. členu ZDR-1, zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je sodba v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita.

Višina odmerjenega denarnega povračila v konkretnem primeru je previsoka, saj je prvostopenjsko sodišče okoliščinam, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, dalo premajhno težo. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vse kršitve, ki se ji očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, storila, kršitve pa imajo tudi vse znake kaznivega dejanja (očitanim kršitvam tožeča stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem niti ni nasprotovala). Glede na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 374/2015 z dne 19. 11. 2015 je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljena kot nezakonita zgolj in izključno iz razloga, ker v konkretnem primeru tožena stranka kot delodajalec tožeče stranke kot delavca ni nedvoumno povabila na zagovor, s čimer je bila kršena pravica delavca do zagovora. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita zgolj zaradi procesne kršitve, ne pa zaradi tega, ker tožena stranka v sodnem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ne bi izkazala kršitev, ki se tožeči stranki očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, česar naslovno sodišče pri odmeri višine denarnega povračila ni upoštevalo v zadostni meri. Na previsoko odmerjeno denarno povračilo kaže tudi dejstvo, da je tožeča stranka takoj našla novo zaposlitev in ni bila nezaposlena niti en dan. Socialni status tožeče stranke je torej kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi urejen in tožeča stranka ni prešla v odprto brezposelnost. Tožeča stranka, upoštevaje vsa merila za odmero denarnega povračila, za svoje ravnanje ne more biti nagrajena z denarnim povračilom, zlasti ne v višini 6.000,00 EUR. Upoštevaje dejstvo, da se je tožeča stranka nemudoma zaposlila in da njen socialni status v konkretnem primeru ni (bil) ogrožen, odmerjeno denarno povračilo občutno previsoko in v nasprotju s sodno prakso. Sodišče bi glede na izkazane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo celo znake kaznivega dejanja, ter druge okoliščine (npr. takojšnja zaposlitev pri drugem delodajalcu) denarno povračilo moralo prisoditi v znesku, ki je celo nižji od višine enomesečne plače tožeče stranke. Drugačna, tj. višja odmera denarnega povračila, bi glede na vse okoliščine predstavljala nagrado tožeči stranki, do katere ne more biti upravičena. Skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče v primeru nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu prizna denarno povračilo v višini največ 18 plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je naslovno sodišče tožeči stranki odmerilo denarno povračilo v višini 6.000,00 EUR, pri čemer pa višine zneska v obrazložitvi sodbe z ničemer ni pojasnilo. Iz obrazložitve sodbe namreč ne izhaja, kolikšno število plač predstavlja dosojeni znesek 6.000,00 EUR, niti ne izhaja znesek povprečne plače, ki bi ga glede na prej citirano zakonsko določbo sodišče moralo upoštevati. Osnovo za izračun višine denarnega povračila namreč predstavlja povprečna plača, ki je bila delavcu izplačana v zadnjih treh mesecih pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki pa je naslovno sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo. Posledično sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka pa vlaga pritožbo tudi zoper III. točko izreka sodbe, s katero je naslovno sodišče stroške predmetnega sodnega postopka odmerilo v višini 1.718,83 EUR. Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP se stroški odmerijo glede na uspeh v pravdi, zato posledično tožeča stranka, ki v delu zahtevka, ki se nanaša na višino denarnega povračila v pretežnem delu, ni uspela (uspeh tožeče stranke je zgolj v višini 22 %), do povrnitve stroškov v dosojeni višini ne more biti upravičena.

3. Tožeča stranka na pritožbo podaja svoj odgovor. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti trditev, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki jo tožena stranka izpostavlja v povezavi s svojim stališčem, da je tožniku prisojena po višini previsoko denarno povračilo in da ni navedena osnova za izračun. Čeprav je sodba sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem res skopo obrazložena, samo dejstvo, da v njej ni izrecno omenjena osnova za izračun denarnega povračila, ne predstavlja bistvene pomanjkljivosti sodbe, saj je njegovo višino kljub temu mogoče preizkusiti. Poleg tega podatek o osnovi za izračun ne predstavlja odločilnega dejstva v zvezi z določitvijo odškodnine po 118. členu ZDR-1. ZDR-1 namreč v prvem odstavku 118. člena določa osnovo za izračun denarnega povračila le v povezavi z določitvijo maksimalnega zneska, ki ga sodišče delavcu lahko prisodi iz tega naslova (največ 18 povprečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Ne predpisuje pa sodišču, da odškodnino določa v večkratniku navedene osnove. V drugem odstavku določa le kriterije za določitev višine denarnega povračila, ki jih mora pri presoji upoštevati. Iz navedenih razlogov je očitek glede absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena povsem neutemeljen.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavanem individualnem delovnem sporu odločalo po delni spremembi sodbe opr. št. Pd 149/2014 z dne 26. 1. 2015 v pritožbenem postopku. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 374/15 z dne 19. 11. 2015 je namreč pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku, z dne 12. 3. 2014, v preostalem pa sodbo razveljavilo. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na predlog tožnika ter o denarnem povračilu v smislu 118. člena ZDR-1. 9. Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča Rs, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo ustrezno denarno povračilo ob upoštevanju vseh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj je upoštevalo tako dejstvo, da je bila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena kot nezakonita zato, ker je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do obrambe oziroma zagovora, kakor tudi dejstvo, da je izredna odpoved po vsebini utemeljena, ker je tožnik očitane kršitve, ki so imele tudi znake kaznivega dejanja, storil. Te okoliščine je poleg tožnikove starosti (58 let) in dejstva, da je bil tožnik dolgoletni delavec tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen 30 let, sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo, zato pritožba neutemeljeno oporeka višini prisojenega denarnega povračila v znesku 6.000,00 EUR. Prisojeno povračilo nikakor ni pretirano visoko, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se je tožnik takoj zaposlil pri drugem delodajalcu, vendar na manj zahtevnem delovnem mestu z nižjo plačo in sprva le za določen čas, plača pri drugem delodajalcu pa je precej nižja od plače, ki jo je prejemal pri toženi stranki.

Čeprav sodišče tega ni izrecno navedlo v obrazložitvi sodbe, je glede na bruto plačo, ki jo je tožnik prejemal pri toženi stranki, prisojeno povračilo v višini, ki ustreza približno dvem plačam in pol, če se upošteva tožnikova bruto plača pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po podatkih, ki so razvidni iz spisa. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično povračilo, ki ustreza tudi povračilom, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, stališče tožene stranke, da naj bi bilo povračilo v tej višini „nagrada“ tožniku, do katere ob ugotovljenih kršitvah ni upravičen, pa je popolnoma nesprejemljivo.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT). Denarnega povračila, o katerem odloča sodišče ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti kot poseben denarni zahtevek, saj spada v okvir spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in iz tega ni predmet odmere posebnih stroškov. Dejstvo, da je tožnik le delno uspel z zahtevkom za plačilo denarnega povračila, zato na višino stroškov zastopanja, do katerih je tožnik upravičen, ne vpliva.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške v skladu z določbami 154. in 165. člena ZPP ter 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1). Odgovor tožnika na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ne spada med potrebne stroške (155. člen ZPP), zato tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora.