Jedro

Tožnik je že ob sklenitvi sodne poravnave vedel, da je do njene sklenitve prišlo v nasprotju z njegovo voljo, zaradi vpliva tako njegovega odvetnika kot ostalih udeležencev poravnave. Navedeno pomeni, da je že takrat pričel teči 3 mesečni (prekluzivni) rok za vložitev tožbe iz 393. člena ZPP. Ker je tožnik glede na navedeno zamudil rok za vložitev tožbe, sodišče soglaša z ugotovitvijo, da dodelitev BPP v zaprošeni zadevi ne bi bila razumna in da nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave opr. št. P 284/2012 z dne 25. 10. 2013, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Celju. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker je njegov zahtevek očitno nerazumen in nima verjetnega izgleda za uspeh. Prosilec je namreč zamudil 3 mesečni subjektivni rok za vložitev tožbe. V vloženi tožbi, ki jo je pri Okrožnem sodišču v Celju dne 3. 1. 2015 vložil sam, je med drugim navedel, da vse do meseca decembra 2014 ni vedel, da obstoji pravna pot za razveljavitev sodne poravnave, je pa mogoče na podlagi njegovih navedb sklepati, da se je že pred tem obdobjem zavedal, da sodne poravnave ni sklenil v svoji pravi volji.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila ZBPP in nepravilno presodila izpolnjevanje objektivnega pogoja. Zaveda se svojih pravic v skladu z Ustavo RS, te pravice pa je, ker je neveden in neuk, sodišče kršilo. Do meseca decembra 2014 ni vedel, da lahko vloži tožbo za razveljavitev sodne poravnave in ni vedel za obstoj prekluzivnega roka, saj ga o tem ni nihče poučil. Izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za določitev BPP. Vztraja pri svojih navedbah, zato tudi vlaga tožbo in pojasnjuje razloge, zaradi katerih je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti in razloge, ki utemeljuje njegovo zahtevo za razveljavitev sodne poravnave. Meni, da izpolnjuje pogoj iz 24. člena ZBPP in sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe, obravnavo zadeve kot nujne in predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil, zakaj v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena zakona (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po prvem odstavku 24. člena ZBPP je treba namreč pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma, ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Navedeno pomeni, da se BPP dodeli le tistim prosilcem, ki imajo vsaj verjetne izglede za uspeh v sodnem postopku, v zvezi s katerim vlagajo prošnjo, ne pa vsem, ki si to želijo, pa si zaradi svojega slabega premoženjskega stanja ne morejo zagotoviti odvetnika.

6. V zadevi ni sporno, da je tožnik dne 25. 10. 2013 sklenil sodno poravnavo opr. št. P 284/2012. Pravilno je stališče tožene stranke, da Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da je s sodno poravnavo, iz razlogov navedenih v določbi 392. člena ZPP, dovoljeno izpodbijati oziroma vložiti izredno pravno sredstvo - tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Prav tako je tožena stranka pravilno uporabila določbo 393. člena ZPP, ki določa roka za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave. Gre za prekluzivna roka treh mesecev od dneva, ko je stranka izvedela za razlog (subjektivni rok) in treh let od dneva, ko je bila sodna poravnava sklenjena (objektivni rok).

7. Sodišče se strinja z razlago tožene stranke, s katero je utemeljila zamudo 3 mesečnega subjektivnega roka. Tudi sodišče namreč meni, da je tožnik že ob sklenitvi sodne poravnave vedel, da je do sklenitve poravnave prišlo v nasprotju z njegovo voljo, zaradi vpliva tako njegovega odvetnika, kot ostalih udeležencev poravnave. Navedeno pomeni, da je že takrat pričel teči 3 mesečni (prekluzivni) rok za vložitev tožbe iz 393. člena ZPP. Ker je tožnik glede na vse navedeno zamudil rok za vložitev tožbe, sodišče soglaša z ugotovitvijo, da dodelitev BPP v zaprošeni zadevi ne bi bila razumna in da nima verjetnega izgleda za uspeh. Tožniku sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da vse do decembra 2014 ni vedel, da je mogoče s tožbo zahtevati razveljavitev sodne poravnave, na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati (ignorantia iuris nocet). Prav tako sodišče tožniku pojasnjuje, da je breme seznanitve s predpisi na njegovi strani in da sodišče, ne v pravdnem postopku, ne v predhodnem postopku dodelitve BPP, nima pravne podlage za seznanjanje strank o obstoju prekluzivnega roka za vložitev tožbe.

8. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik v tožbi namreč ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

9. Glede na navedeno je sodišče, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.