Jedro

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR pravilno zavrnilo zaradi zastaranja, zahtevek za plačilo 2.000,00 EUR pa iz razloga, ker protipravnost ravnanja toženke v izbirnem postopku ni bila ugotovljena ter dodatno iz razloga prepoznega in neustreznega uveljavljanja sodnega varstva neizbranega kandidata.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženka plača tožniku 8.000,00 EUR denarne odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter mu povrne stroške postopka.

2.Tožnik se zoper navedeno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni upoštevalo izvedenih dokazov s strani tožnika in njegove izpovedi, sprejelo je arbitrarno sodbo. Predlagane dokaze je pavšalno zavrnilo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti, kakor tudi 22. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, ki izkazujejo, da so bili ukrepi zoper njega sprejeti neutemeljeno. V izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ravnanja toženke ne predstavljajo trpinčenja. Celota toženkinih ravnanj to zagotovo je in je tožniku tudi povzročilo pravno priznano škodo. Sodišče ne sme presojati vsakega dejanja posebej, temveč celoto ravnanj, šele na podlagi takšne presoje pa bi lahko izpeljalo sklep o obstoju ali neobstoju trpinčenja. Celotno zatrjevano obdobje je bil tožnik pod stalnim pritiskom. Sodišče prve stopnje se do ostalih nezakonitosti ne opredeli (npr. zavrnitev dopusta), pri čemer se neutemeljeno sklicuje na zastaranje. Drži, da so bili učinki trpinčenja na delovnem mestu vidni na psihiatričnem pregledu dne 10. 1. 2018, vendar pa so posledice in učinki trpinčenja trajajoči, kar pomeni, da ne prenehajo z dnem, ko se izvajanje trpinčenja zaključi. Tožnik je čutil posledice trpinčenja še dalj časa po navedenem obdobju, poleg tega pa se je trpinčenje nadaljevalo tudi po tem datumu, še v času teka predmetnega postopka. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je tožnik predložil v svojo korist. Neutemeljeno ni presojalo škode, ki je nastala tožniku. Sodišče prve stopnje neutemeljeno povzema sodbo v postopku, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 85/2017 zoper A. A. Postopka se razlikujeta, ker je v predmetnem sporu tožena stranka delodajalec in ne zaposlena A. A. Toženka je bila na podlagi pravnomočne sodbe že obsojena v podobnem primeru, ker nasilja iste vodstvene osebe nad zaposlenimi na istem oddelku ni preprečila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode zaradi trpinčenja in diskriminacije, ki naj bi ju bil deležen na delovnem mestu (8. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1).

6.Tožnik je nadrejeni A. A. očital trpinčenje, ki naj bi potekalo od imenovanja slednje na delovno mesto predstojnice oziroma sprva v. d. predstojnice oddelka B. dne 5. 2. 2015 do njenega odstopa dne 13. 11. 2017. V tožbi, vloženi dne 29. 12. 2021, je trpinčenje, ki ga toženka ni preprečila, tako časovno zamejil na čas od dne 5. 2. 2015 do dne 13. 11. 2017. V posledici različnih dogodkov v tem obdobju, naj bi trpel duševne bolečine za katere je zahteval odškodnino v višini 6.000,00 EUR. V vlogi z dne 27. 12. 2022 je toženki dodatno očital nezakonitosti v izbirnem postopku za delovno mesto predstojnika oddelka B. V zvezi z njenim zatrjevanim protipravnim ravnanjem v v tem postopku je od toženke zahteval odškodnino v višini 2.000,00 EUR.

7.Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR pravilno zavrnilo zaradi zastaranja, zahtevek za plačilo 2.000,00 EUR pa iz razloga, ker protipravnost ravnanja toženke v izbirnem postopku ni bila ugotovljena ter dodatno iz razloga prepoznega in neustreznega uveljavljanja sodnega varstva neizbranega kandidata. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj ta temelji na pravilnih in izčrpnih razlogih, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja ter se na njih sklicuje, v zvezi z odločilnimi pritožbenimi razlogi (360. člen ZPP) pa zgolj dodaja, kot sledi.

8.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ker vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče je izvedlo vse potrebne dokaze ter v točki 4 obrazložitve argumentirano in z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pojasnilo, zakaj preostalim dokaznim predlogom ni sledilo. Pri presoji je upoštevalo tudi izpoved tožnika, kar iz obrazložitve (točke 4, 11, 13, 14) povsem jasno izhaja, zato nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen. V obrazložitvi se je neposredno ali posredno opredelilo do vseh odločilnih navedb in dokazov tožnika in torej ni kršilo niti 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS ter tudi ne 6. člena EKČP, kot zmotno izpostavlja pritožba, ki tega svojega ugovora niti ne konkretizira. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev je materialnopravno pravilna. Sodba ni očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da bi bila arbitrarna, kot to povsem neutemeljeno očita pritožba.

9.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožbeni postopek namenjen preizkusu pravilnosti odločitve v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se zato posebej ne opredeljuje do obsežnih pritožbenih navedb, ki se v ničemer ne nanašajo na razloge sodišča prve stopnje, ampak z njimi tožnik odgovarja na trditve toženke ali oporeka njenim ravnanjem ali ravnanjem svojih kolegov.

10.Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom zastaranja izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da začne zastaranje teči od trenutka, ko je škoda določljiva, to je tedaj, ko oškodovanec izve za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ima vse realne možnosti za uveljitev svojega odškodninskega zahtevka. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo namreč po 352. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala.

11.Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in izpovedi samega tožnika pravilno presodilo, da so bile okoliščine, na podlagi katerih bi lahko ugotovil obseg in višino škode ter posledično uveljavljal odškodninski zahtevek, tožniku znane najkasneje dne 10. 1. 2018, ko je opravil pregled pri psihiatru. Pritožbeno sodišče soglaša s to presojo, saj je tožnik sam izpovedal, da je bil to zadnji pregled pri psihiatru, tožniku pa razen gibanja na svežem zraku ni bila predpisana nobena terapija (B 66). Konkretnih posledic zatrjevanega trpinčenja, ki bi se kazale ali izrazile kasneje, tožnik ni niti navajal niti dokazal. Zaključek o dejanski stabilizaciji škode na dan 10. 1. 2018 je sodišče prve stopnje utemeljeno podkrepilo z ugotovitvijo, da je tožnik že dne 13. 1. 2017 vložil tožbo neposredno zoper A. A. na Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi IV P 85/2017, v kateri je navajal vsebinsko enake historične dogodke, na katerih je temeljil zahtevek za odškodnino zaradi trpinčenja. Tožnik z izključno pavšalnim pritožbenim zatrjevanjem, da so posledice in učinki trpinčenja trajajoči, ne more omajati pravilne prvostopenjske presoje, da je vsaj 13. 1. 2017 vedel za škodo in njenega povzročitelja, najkasneje dne 10. 1. 2018 pa tudi za obseg in višino škode. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil šele 29. 12. 2021, torej po preteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi zatrjevanega trpinčenja v času od 5. 2. 2015 do dne 13. 11. 2017, zastaral.

12.Zaradi zastaranja sodišče prve stopnje dogodkov, ki so se odvijali v času od 5. 2. 2015 do dne 13. 11. 2017 utemeljeno ni vsebinsko presojalo. Pritožba posledično ne more biti uspešna s posplošenimi ugovori, da sodišče prve stopnje dogodkov, ki naj bi predstavljali trpinčenje, ni presojalo kot celoto, da se ni opredelilo do posameznih nezakonitih ravnanj toženke, ter da ni presojalo škode, ki naj bi mu nastala.

13.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se odgovor na tožbo nanaša na pretekle historične dogodke, ki jih tožnik opisuje v tožbi in je namenjen obrambi toženke, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more predstavljati novega historičnega dogodka trpinčenja, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo presojati v kontekstu celote toženkinih zatrjevano (nezakonitih) ravnanj. V sklop celote ravnanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni umestilo niti očitkov o nezakonitosti ravnanj toženke v izbirnem postopku pri dveh razpisih za mesto predstojnika oddelka B., ki jih je tožnik uveljavljal s pripravljalno vlogo z dne 27. 12. 2022. Tožnik namreč z očitki o postopkovnih kršitvah v postopku razpisov z dne 1. 9. 2022 in z dne 24. 11. 2022, ki naj bi se zgodile skoraj pet let po prvotnem nizu zatrjevano nezakonitih ravnanj, ne more utemeljiti kontinuiranega, sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega ali žaljivega ravnanja toženke.

14.Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je bila toženka na podlagi pravnomočne sodbe že obsojena v podobnem primeru, ker nasilja iste osebe nad zaposlenimi na istem oddelku ni preprečila. Navedeno za predmetni spor ni relevantno. Sodišče namreč vsak spor presoja individualno na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi razpolaga.

15.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

Zveza: