Jedro

Ne gre za zmotno uporabo prava, če je bila uporabljena novela Zakona o državljanstvu FLRJ, objavljena v Ur.l. FLRJ, št. 105/48, pri ugotavljanju državljanstva oseb nemške narodnosti, članov Kulturbunda, ki so ob uveljavitvi novele živele v tujini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1239/98-11 z dne 2.6.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.6.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote M. z dne 19.7.1995, s katero je ta ugotovila, da se G.C.R.S. in H.W.S., po predpisih o državljanstvu, od 28.8.1945 nista štela za Jugoslovanska državljana. Tožena stranka je ugotovila, da sta bila prednika tožnice nemške narodnosti in sta tudi prebivala v tujini pred 4.12.1948. Tretjega pogoja - nelojalnega ravnanja, po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu, pa prvostopni organ ni ugotavljal, saj 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji določa, da v ugotovitvenem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in državo FLRJ, saj se le-to domneva, mogoč pa je nasproten dokaz. Tožnica je bila seznanjena z ugotovljenim dejanskim stanjem, ni pa predložila nasprotnih dokazov, temveč je le izjavila, da njeni starši niso bili člani Kulturbunda. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da se državljanstvo prednikov tožnice ugotavlja po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS). Po tej določbi velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, imel državljanstvo Republike Slovenije ali Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Z navedeno določbo je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjim pravnim redom. Med te predpise spada tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Po določbi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ se za državljane FLRJ štejejo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 državljani FLRJ po veljavnih predpisih. Po 2. odstavku tega člena se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Novela Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je dne 4.12.1948 uveljavila novo določbo 2. odstavka 35. člena je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek in se je za vse osebe, ki so ob njeni uveljavitvi (4.12.1948) živele v tujini in pri katerih sta bila izpolnjena tudi ostala dva pogoja te določbe, štelo, da z dnem 28.8.1945 niso postale jugoslovanski državljani in s tem tudi ne slovenski državljani. Vprašanje retroaktivnosti uporabe te določbe je treba razlagati v skladu z njeno vsebino, vse to pa v kontekstu časa in razmer, v katerih je navedeno zakonsko besedilo nastalo in tudi v okviru tedaj veljavne Ustave. Upravni organ je bil dolžan upoštevati predpise, ki so veljali v posameznem časovnem obdobju za območje bivše Jugoslavije. Ko je ugotovil, da se prednika tožeče stranke od dne 28.8.1945 nista več štela za državljana FLRJ, je moral zato izdati odločbo, s katero je to ugotovil. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo pomislekov glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po podatkih upravnega spisa ni spora o tem, da pravna prednika tožnice že ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu FLRJ dne 4.12.1948 nista bila na območju bivše Jugoslavije. To izhaja iz podatkov v potrdilu Prijavnega urada zvezne policijske direkcije v G. in listine o podelitvi avstrijskega državljanstva zakoncema S.. Dokazana je tudi nemška narodnost zakoncev, saj sta bila po podatkih upravnih spisov člana Kulturbunda, kar je pogojeno z nemško narodnostjo. Trditev tožnice, da v spisu ni podatkov o članstvu v Kulturbundu, ni utemeljena, saj je iz dopisa Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 1.3.1994 razvidno, da sta bila G. in H.S. vpisana na seznam Švabsko-nemške kulturne zveze z dne 30.11.1934, 24.2.1939 in 31.12.1940 pod številko ... in številko ... S. so tudi vpisani na seznamu zaupnikov pokrajinskega obmejnega urada v G., ki so ga pripravili nacisti pred napadom Nemčije na Jugoslavijo z oznako S. Pekarna G.t. Enako izhaja iz dopisa Arhiva Republike Slovenije z dne 22.3.1994, kjer je v seznamu nemških zaupnikov v M. vpisan v fasciklu številka ... priimek S. P. M. mesto. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve z dne 24.3.1994 pa tudi izhaja, da je na straneh ... fonda Kulturbund ... kot zaupnik Kulturbunda za mesto M. vpisan G.S. Glede dokazne presoje izpodbijane upravne odločbe pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bil pooblaščenec tožnice seznanjen z ugotovitvami, vendar je v svojem dopisu le navedel izjavo tožnice, da njeni starši niso bili člani Kulturbunda, niti druge organizacije nemških zaupnikov. Te trditve tožnice pa niso bile z ničemer dokazane.

Tožnica v pritožbi uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zmotna uporaba materialnega prava je v retroaktivni uporabi določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Že Ustava FLRJ, objavljena v Uradnem listu DFJ 10/46, je v 66. členu določala, da zakon dobi veljavo osmi dan po objavi v Uradnem listu FLRJ, če v samem zakonu ni drugače določeno. Iz tega je razvidno, da je moral zakon izrecno določati retroaktivno veljavo. Nerazumljiva je konstrukcija, da se odsotnost ne ugotavlja na dan 28.8.1945, temveč se ugotavlja na dan 4.12.1948, torej na dan, ko je zakon stopil v veljavo. Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu z dne 4.12.1948 ni veljal retroaktivno, kar je razvidno iz številnih del takratnih pravnih teoretikov. Akademik profesor K. definira to kot odvzem državljanstva, S.J. pa v svojem komentarju Zakona o državljanstvu, kot izgubo državljanstva po sili zakona, brez posebnega upravnega akta. Tudi iz sodbe takratnega vojaškega sodišča za mesto Maribor, opr. št. Sod 988/45 z dne 9.11.1946 izhaja, da je bil G.S. obsojen kot jugoslovanski državljan nemške narodnosti na osem let kazni odvzema svobode s prisilnim delom, izgubo državljanstva in zaplembo vsega premoženja. Iz odločbe mestne zaplembene komisije z dne 17.10.1945 pa izhaja tudi ugotovitev, da sta G. in H.S. jugoslovanska državljana. Razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa se nanaša na dokazovanje narodnosti in posredno tudi nelojalnosti pravnih prednikov tožnice. V postopku so se kot dokazilo za ugotavljanje nelojalnega ravnanja in ugotavljanja narodnosti uporabili eni in isti dokumenti. Pri tem je jasno, da gre za tako imenovane povojne rekonstrukte oziroma spiske, ki so jih sestavile anketne komisije. Čudno je naključje, da sta bila pravna prednika vpisana v sezname v letih 1934, 1939 in 1940, pod isto zaporedno številko. Družina S. je bila zelo številna družina in skozi generacije so bili peki v družinski pekarni. Kako je tožena stranka na temelju takih dokazov identificirala G. in H.S., ni jasno. Pri podatkih iz Arhiva MNZ gre za povojni rekonstrukt iz leta 1952, saj so priimki oseb pisani fonetično in ne v nemškem jeziku. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je dne 4.12.1948, živele v tujini in so se pred vojno ali med njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Glede na podatke priloženih upravnih spisov pritožbeni ugovori ne vzbujajo dvoma o tem, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, ker je bil citirani zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če je bila uporabljena novela Zakona o državljanstvu FLRJ, objavljena v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za retroaktivno uporabo navedenih določb novele, ki jih je navedlo prvostopno sodišče. Sicer pa je o navedem pravnem vprašanju odločilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi podatkov Arhiva Republike Slovenije in Arhiva MNZ. Ker so dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo, je na tej podlagi bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da sta bila tožničina starša osebi nemške narodnosti. Ugotovitvi upravnega organa, da sta se starša tožnice dne 4.12.1948 nahajala v tujini, tožnica niti ne ugovarja. Upravni organ pa ni bil dolžan ugotavljati pogoja nelojalnosti. Ta se po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji pri osebah nemške narodnosti domneva. Stranka v postopku sicer lahko uveljavlja dejstva in okoliščine, s katerimi to domnevo izpodbija. Tožnici je bila v obravnavani zadevi dana možnost, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izjavi in da se seznani z uspehom dokazovanja, vendar niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni navajala in dokazovala dejstev in okoliščin, s katerimi bi lahko uspešno izpodbijala domnevo o nelojalnosti njenih staršev. Pavšalna pritožbena navedba o povojnih rekonstrukcijah arhivskega gradiva in o spiskih, ki so jih sestavile anketne komisije, brez konkretnih navedb, pa tudi zgolj navedba, da sta starša tožnice v kazenski sodbi oziroma zaplembeni odločbi omenjena kot jugoslovanska državljana, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da nista podana uveljavljana pritožbena razloga in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.