Jedro

Glede na zakonske določbe pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, in o katerem se odloča v upravnem postopku. V primeru izpodbijane odločbe gre torej za upravno odločbo, ki se izda po prostem preudarku v upravnem postopku, v katerem se odloča o privilegiju obsojenca in ne o kazenskih obtožbah zoper njega. Tožnik se zato v pogledu procesnih garancij ne more uspešno sklicevati na določbe zakona (ZKP) in Ustave, ki se nanašajo na položaj obdolženca v kazenskem postopku.

Okoliščine, ki se upoštevajo pri odločanju o pogojnem odpustu, so v 88. členu KZ-1 navedene primeroma, zato tudi predkazenski postopek kot okoliščina, ki lahko prispeva k odločitvi, ni izključen. Kot relevantna okoliščina tudi ni izključen po določbah ZUP, po katerih se lahko pri odločanju upoštevajo vsa dejstva in okoliščine, ki so primerne za posamezno vrsto odločitve in med katere v konkretnem primeru, ko se ugotavlja verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj, nedvomno sodi tudi (utemeljen) sum storitve kaznivega dejanja, kakršnega izkazuje zahtevana kazenska preiskava pred pristojnim sodiščem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za pogojni odpust zavrnila.

V obrazložitvi se ugotavlja, da tožnik prestaja kazen 6 let zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v A. ter da kazen prestaja v polodprtem oddelku ZPKZ B. Odločitev, da se prošnja tožnika za pogojni odpust zavrne, je Komisija sprejela na podlagi poročila zavoda in ob upoštevanju določb 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožnik ima odprt kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja pranja denarja in pozitivna prognoza pri njem zaenkrat še ni podana. Zato Komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče samo odloči v zadevi tako, da pogojni odpust odobri. Tožbo vlaga zaradi kršitev zakona, Ustave in Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). S tem, ko je Komisija kot razlog za odločitev navedla, da ima tožnik odprt predkazenski postopek, je po navedbah tožnika kršila določbe 27. člena Ustave in ZKP, iz katerih izhaja domneva nedolžnosti, oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Kolikor ve tožnik, je bil v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja samo zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, medtem ko obtožnica še ni bila vložena in zato ni podlage za pripor. Tožnik nadalje poudarja, da ni bil nikoli obravnavan kot begosumen. Sam hodi na obravnavo na sodišče v C. in ima proste izhode, ki jih koristi za obiske na domu. Bistvena kršitev določb 2. člena ZKP pa je po navedbah tožnika v tem, ker se ga z izpodbijano odločitvijo kaznuje že vnaprej, še preden je pravnomočno obsojen. Stališče, da odprti sodni postopki sami po sebi ne morejo vnaprej škodovati, je Komisija že večkrat zavzela pri drugih prosilcih za pogojni odpust, kar pomeni, da uporablja dvojna merila in s tem ravna v nasprotju z 22. členom Ustave, ki govori o enakem varstvu pravic. Odprte kazenske postopke ima nenazadnje tudi predsednik Vlade, pa nemoteno opravlja svoje delo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na peti odstavek 88. člena KZ-1, po katerem je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku citiranega člena je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). O pogojnem odpustu odloča Komisija (105. člen). Odločbe se izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

Z ozirom na citirane zakonske določbe pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, in o katerem se odloča v upravnem postopku. V primeru izpodbijane odločbe gre torej za upravno odločbo, ki se, z ozirom na vsebino 88. člena KZ-1, izda po prostem preudarku in v katerem se odloča o privilegiju obsojenca in ne o kazenskih obtožbah zoper njega. Tožnik se zato v pogledu procesnih garancij ne more uspešno sklicevati na določbe zakona (ZKP) in Ustave, ki se nanašajo na položaj obdolženca v kazenskem postopku.

Uspeti pa tudi ne more z ugovori, ki se nanašajo na razloge izpodbijane odločbe. Ugotovitev, da pri tožniku zaenkrat še ni pozitivne prognoze, izhaja iz poročila zavoda, v katerem tožnik prestaja zaporno kazen. Utemeljeno pa se po presoji sodišča kot podlaga za izpodbijano odločitev upošteva tudi postopek, ki teče zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja pranja denarja. Le-ta se prav tako omenja v poročilu zavoda in ga tožnik ne zanika. Okoliščine, ki se upoštevajo pri odločanju o pogojnem odpustu, so namreč v citiranem 88. členu KZ-1 navedene primeroma, zato tudi predkazenski postopek kot okoliščina, ki lahko prispeva k odločitvi, ni izključen. Kot relevantna okoliščina tudi ni izključen po določbah ZUP, po katerih se lahko pri odločanju upoštevajo vsa dejstva in okoliščine, ki so primerne za posamezno vrsto odločitve in med katere v konkretnem primeru, ko se ugotavlja verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj, nedvomno sodi tudi (utemeljen) sum storitve kaznivega dejanja, kakršnega izkazuje zahtevana kazenska preiskava pred pristojnim sodiščem.

Zato je postopek, ki teče zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja pranja denarja, Komisija lahko upoštevala kot okoliščino, na katero je naslonila svojo odločitev in zato tudi niso podane kršitve Ustave in EKČP, na katere se sklicuje tožnik v tožbi. Kolikor se sklicuje na dvojna merila Komisije in s tem povezano kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pa ostajajo njegove navedbe v tej zvezi na ravni neizkazanih trditev in jih sodišče že iz tega razloga ni moglo upoštevati.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je z ozirom na nesporne dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločitev, odločilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izven glavne obravnave.