Jedro

Po četrtem odstavku 51. člena ZUN je moral investitor dela, za katera lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno, pred pričetkom priglasiti občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za urejanje prostora. Če je ta organ ugotovil, da so izpodbijani z zakonom predpisani pogoji, je na vlogi za priglasitev del napravil uradni zaznamek in investitorju o tem izdal potrdilo. Če tega potrdila ni izdal v 30 dneh po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve, se je štelo, da so dela dovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma zaradi nedovoljene gradnje objekta na parc. št. 6351/2 k.o. ... odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 1.004,64 EUR in določil pogoje njegovega plačila. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika v marcu 2013 vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt na navedeni parceli, organ pa je iz te vloge ugotovil, da je predmet zahtevka legalizacija neskladno zgrajenega objekta, zato je po uradni dolžnosti uvedel postopek odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo.

Navedbe obeh tožnikov, da je bila gradnja priglašena po predpisih, veljavnih v času gradnje, opravljen terenski pregled pristojnih organov ter zapisniško ugotovljena možnost izdaje dovoljenja za objekt velikosti 30 m2, poleg tega pa je bilo izdano dovoljenje za gradnjo vodovodnega priključka, kar vse kaže na legalnost objekta, organ zavrača. Navaja, da je bila odločba o dovolitvi izvedbe vodovodnega priključka z dne 23. 3. 1999 izdana za gradnjo priključka za kmetijske potrebe in ne za stavbo, pristojnemu organu za gradbene zadeve pa je bila priglašena zgolj gradnja objekta velikosti 3 x 4 m. Na A. je bila sicer vložena vloga za izdajo urbanističnega mnenja za objekt velikosti 30 m2, v tej vlogi pa je investitor pripisal, da je vlogo za priglasitev del oddal organu za gradbene zadeve. Vendar te vloge v zadevi ni, zato organ meni, da gre za že omenjeno vlogo za objekt velikosti 12 m2. Ugotavlja, da je bila v postopku priglasitve del 10. 4. 1986 opravljena obravnava in ogled, iz zapisnika pa izhaja, da namerava investitor zgraditi objekt velikosti 3 x 4 m. Na koncu zapisnika je pripisano, da „bo stavbišče merilo 30 m2, v kolikor bo gradnja možna“, vendar organ meni, da samo te ugotovitve ni mogoče šteti za spremembo vloge za priglasitev del, še posebno, ker investitor ni izpolnil vseh ostalih zahtev, ki so mu bile naložene na obravnavi. Vsi drugi dokumenti v zadevi se nanašajo na gradnjo objekta v velikosti 12 m2, zato organ iz navedenih dejstev sklepa, da nikoli ni bila vložena vloga za gradnjo objekta v velikosti 30 m2. Iz nadaljnje obrazložitve je mogoče ugotoviti, da je organ štel za bruto etažno površino objekta, od katere je odmeril nadomestilo, 33,11 m2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da za ugotovitev nelegalnosti obstoječega objekta šteje za ključno, da predpisi, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja, ne poznajo „molčeče izdaje gradbenega dovoljenja“, niti niso tega določali predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tovrstni ugovori zato ne morejo vplivati na odločitev o zadevi.

Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da je predmetni objekt legalen, saj je njun pravni prednik za njegovo gradnjo pridobil soglasje kmetijske zemljiške skupnosti z dne 11. 11. 1985, svojo vlogo pa je dne 7. 1. 1986 razširil na 30 m2 velik pomožni objekt, kar je zavedeno pri tedanjem organu za gradbene zadeve pod št. 351-166/86, ponovljeno pa na ogledu 10. 4. 1986. Za ta objekt je bilo očitno izdano urbanistično mnenje A., s tem pa je bilo zadoščeno priglasitvi del, na kar kaže tudi to, da je bilo za objekt naknadno, 23. 3. 1999, izdano tudi dovoljenje za vodovodni priključek. Če dovoljenje še ni bilo izdano, tožnika menita, da je treba „postopek vloge za izdajo takega dovoljenja“ zaključiti in sicer po „tedaj veljavnih predpisih“, v primeru pomanjkljivosti vloge pa vlagatelja oziroma pravne naslednike pozvati k dopolnitvi. Tudi sicer je v času graditve za takšen objekt zadostovala priglasitev del, brez izdaje posebne določbe.

Odločba je brez vsake podlage, saj je pogoj za odmero nadomestila ugotovitev gradbenega inšpektorja o nelegalni gradnji ali pa ugotovitev v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, da se zahteva za njegovo izdajo nanaša na nelegalno gradnjo. V obravnavni zadevi ni izpolnjen noben od teh pogojev, saj tožnika nista vložila vloge za legalizacijo obstoječega objekta v velikosti 30 m2, temveč za izdajo gradbenega dovoljenja za nov objekt na isti parceli. Poleg tega odločba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj objekt meri 30 m2 in ne 33,11 m2. Prav tako je odločba v nasprotju z ugotovitvijo upravnega organa, da je za objekt izdano dovoljenje za 12 m2, saj v tem primeru podlaga za izračun ne bi smelo biti 33,11 m2, temveč kvečjemu razlika.

Iz navedenih razlogov tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi, op. sodišča), toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 157. člena ZGO-1 je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotovitvi pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po petem odstavku istega člena oseba iz prvega odstavka plača nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb 152. do vključno 155. člena tega zakona.

Na podlagi tožbenih navedb je v zadevi sporno, ali se je postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, v katerem je bila ugotovljena nelegalnost obravnavanega objekta, sploh nanašal na ta objekt, ali je ta objekt res nelegalen, ali so njegove dimenzije res take, kot jih navaja toženka, in v primeru, če je bilo pridobljeno dovoljenje za gradnjo objekta v manjših izmerah, ali bi bilo treba nadomestilo odmeriti le od razlike med dovoljeno površino gradnje in površino obstoječega objekta.

V zvezi z vprašanjem, ali je objekt, na katerega se nanaša izpodbijana odločba res objekt, za katerega sta tožnika zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja, sodišče na podlagi listin v upravnem spisu ugotavlja, da je prvostopenjski organ že v dopisu z dne 17. 10. 2013, s katerim je tožnika seznanil z dejstvi, ugotovljenimi v postopku, navedel, da iz vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila dopolnjena s prikazom lege objekta na zemljišču in iz ogleda na kraju samem ugotavlja, da je predmet zahtevka legalizacija neskladno zgrajenega, torej že obstoječega objekta. V istem dopisu je točno in v ustreznem obsegu povzel tudi prej navedeno določbo petega odstavka 157. člena ZGO-1, iz katere izhaja, da se postopek za odmero nadomestila uvede po uradni dolžnosti, kadar organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje. Skoraj identične (izpuščena je le omemba ogleda) so tudi navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Stališče upravnega organa, da gre pri objektu, ki je predmet izpodbijane odločbe, za objekt, v zvezi s katerim je bila zahtevana izdaja gradbenega dovoljenja, je bilo zato po mnenju sodišča jasno navedeno in tudi obrazloženo.

Tožnika tej ugotovitvi nista ugovarjala ne v svojem dopisu prvostopenjskemu organu z dne 20. 10. 2013, s katerim sta odgovorila na navedeni dopis z dne 17. 10. 2013, ne v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 9. 12. 2013. Tožbena navedba, da naj ne bi šlo za isti objekt, torej predstavlja novo dejstvo oziroma tako imenovano tožbeno novoto.

Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, po 52. členu istega zakona pa se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tožnika ne navajata, da dejstva, da obravnavani objekt ni objekt, za katerega sta zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja, ne bi mogla navesti v postopku izdaje izpodbijane odločbe. V skladu z navedenimi določbami ZUS-1 gre torej za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju o zadevi ne sme upoštevati. Tudi sicer sodišče pripominja, da so ugotovitve toženke v zvezi s tem dejstvom – kot že navedeno – v izpodbijani odločbi ustrezno in logično obrazložene.

Sodišče se strinja s strankama, da je treba legalnost obravnavanega objekta presojati po pravu, veljavnem v času gradnje. Od leta 1984 dalje je bil to predvsem Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki je v drugem odstavku 51. člena določal, da občinska skupščina lahko predpiše, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov. Ne iz upravnega spisa, ne iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo med strankama sporno, da gre pri obravnavanem objektu za tak objekt. Po četrtem odstavku 51. člena ZUN je moral investitor dela, za katera lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno, pred pričetkom priglasiti občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za urejanje prostora. Če je ta organ ugotovil, da so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, je na vlogi za priglasitev del napravil uradni zaznamek in investitorju o tem izdal potrdilo (drugi odstavek 62. člena ZUN). Če tega potrdila ni izdal v 30 dneh po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve, se je štelo, da so dela dovoljena (četrti odstavek 62. člena ZUN).

Navedena ureditev je veljala vse do spremembe ZUN v letu 1990, torej tudi v obdobju, v katerem naj bi pravni prednik tožnikov po tožbenih navedbah priglasil gradnjo objekta v velikosti 30 m2. To pomeni, da je v tem času obstajala možnost, da je bilo objekt treba v skladu z zakonskimi določbami šteti za legalen, čeprav ni bilo za njegovo gradnjo izdano ne potrdilo o priglasitvi del, ne upravno dovoljenje.

Vendar pa lahko stranka v takem primeru izkaže legalnost objekta le tako, da dokaže, da je dela „pravilno“, torej v skladu z zakonom, priglasila pristojnemu upravnemu organu. Po prvem odstavku 62. člena ZUN je to pomenilo, da je morala priglasitev vsebovati opis nameravane graditve in zemljišča, na katerem naj bi objekt stal, kopijo katastrskega načrta z vrisanim predvidenim objektom ter dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Sodišče se strinja s toženko, da tožnika priglasitve del za objekt s površino 30 m2 nista dokazala z nobeno izmed listin, na katere sta se sklicevala v upravnem postopku, in ki jih navajata tudi v tožbi. Strinja se z oceno, da zgolj z navedbo v zapisniku o ogledu z dne 10. 4. 1986, da „če bo gradnja možna, bo stavbišče merilo 30 m2 površine“, ni izkazana vložitev kakršnekoli priglasitve del. Nadaljnja navedba v tem zapisniku, da investitor namerava „za poljsko shrambo sezidati objekt v tlorisnih merah cca 3 x 4 m2“, na katero se sklicuje toženka, daje zanesljivo oporo tudi njenemu sklepanju, da se je postopek nanašal na objekt te velikosti, enako kot tudi predloženo soglasje Kmetijske zemljiške skupnosti v Kopru. Tudi glede odločbe o dovolitvi izvedbe vodovodnega priključka z dne 23. 3. 1999 se sodišče strinja s toženko, da se ta odločba izrecno nanaša zgolj na uporabo vode za kmetijske namene.

Vloga z dne 7. 1. 1986 za izdajo urbanističnega mnenja, naslovljena na A., se sicer nanaša na objekt velikosti 30 m2, vendar ne glede na njeno vsebino oziroma postavljeni zahtevek, ne glede na naslovnika (upravnemu organu za gradbene zadeve naj bi bila poslana zgolj v vednost) ne more iti za priglasitev del za tak objekt v skladu z 62. členom ZUN. V tej vlogi pravni prednik tožnikov sicer omenja, da je vlogo za priglasitev del oddal na Komiteju za urbanizem, gradbene, komunalne in stanovanjske zadeve Občine Koper, vendar toženka meni, da gre pri tem za vlogo za objekt v velikosti 12 m2. Za tako ugotovitev listine v upravnem spisu sicer ne dajejo nobene podlage, vendar pa tudi predmetna navedba ne daje nobene podlage za sklepanje o tem, da je pravni prednik tožnikov poleg navedene dejansko vložil še kakšno vlogo za priglasitev del in kakšna je bila njena vsebina. Sodišče se zato strinja s temeljno ugotovitvijo toženke, da tudi iz te listine ni mogoče sklepati, da bi pravni prednik tožnikov vložil pravilno priglasitev del za objekt velikosti 30 m2. Toženka ima torej prav, da obravnavanega objekta iz nobenega izmed razlogov, ki jih navajata tožnika, ni mogoče šteti za legalnega.

Glede nadaljnjih tožbenih navedb, da so ugotovitve toženke o dimenzijah objekta napačne in da je del obravnavanega objekta postavljen na podlagi priglasitve del z dne 13. 3. 1986, zaradi česar je ta del treba šteti za legalen in ga ne upoštevati pri odmeri nadomestila, sodišče na podlagi listin v upravnem spisu ugotavlja, da tožnika teh okoliščin nista uveljavljala v upravnem postopku, v tožbi pa nista navedla zakaj. Iz razlogov, navedenih v točki 14 te obrazložitve, gre torej tudi pri teh okoliščinah za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati pri odločanju o zadevi. Glede tožbenih navedb o morda še nedokončanem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja sodišče pripominja, da v primeru, če je za objekt gradbeno dovoljenje potrebno, pa še ni bilo izdano, zgolj odprt postopek za njegovo izdajo še ne pomeni legalnosti objekta. Tudi sicer je morebitna izdaja gradbenega dovoljenja za obravnavani objekt predmet posebnega in ne obravnavanega upravnega postopka.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.