Jedro

Ker zapustnica v trenutku smrti tega premoženja ni več imela, mora tisti, ki trdi, da to kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati (to pa je pritožnik) in je njegova pravica manj verjetna.

Ob upoštevanju 557. člena OZ so premičnine, ne da bi bile v pogodbi določno navedene, s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zajete kot del premoženja, ki ga preživljanec zapušča preživljalcu, le v primeru, da gre za premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, ki so predmet pogodbe. Če gre za druge premičnine, morajo biti v pogodbi posebej in predvsem določno navedene. Ker v pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 7. 2006 premičnine, naštete v vlogi pritožnika z dne 13. 10. 2016 (gre za slike, kipe, zbirko pohištva ter nakit), niso navedene, dedinja pa tudi ni trdila, da bi pri tem šlo (deloma ali v celoti) za premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje s pogodbo izročenih nepremičnin, je njena trditev, da je to premoženje na podlagi sklenjene pogodbe prešlo v njeno last in zato ne sodi v zapuščino, manj verjetna od drugačne trditve pritožnika.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 20. 6. 2017 se delno ugodi in se sklep v točki II izreka, v delu, ki se nanaša na premično premoženje, kot je opredeljeno v vlogi dediča B. B. z dne 13. 10. 2016, spremeni tako, da se po spremembi glasi: "Dedinjo C. C. se napoti na pravdo, da zoper sodediča B. B. vloži tožbo za ugotovitev, da premično premoženje, kot je opredeljeno v vlogi dediča z dne 13. 10. 2016, ne spada v zapuščino po pokojni A. A. Na pravdo napotena dedinja je tožbo dolžna vložiti v roku 30 dni po prejemu sklepa pritožbenega sodišča."

II. V ostalem se pritožba zoper sklep z dne 20. 6. 2017 in v celoti pritožba zoper dopolnilni sklep z dne 22. 9. 2017 zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep z dne 20. 6. 2017 ter v celoti dopolnilni sklep z dne 22. 9. 2017.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 20. 6. 2017 (red. št. 80) prekinilo zapuščinski postopek po pokojni A. A. (točka I izreka) in dediča B. B. napotilo, da zoper sodedinjo C. C. vloži tožbo za ugotovitev, da v zapuščino sodita tudi zneska 117.900,00 EUR in 57.000,00 EUR ter premično premoženje, opredeljeno v njegovi vlogi z dne 13. 10. 2016 (točka II izreka) in tožbo za ugotovitev, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 7. 2006, ki sta jo sklenili zapustnica in C. C., fiktivna in predstavlja darilo, ki naj se dedinji vračuna v njen dedni delež (točka III izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 22. 9. 2017 (red. št. 86) je na pravdo napotilo tudi dedinjo C. C. in sicer z zahtevkom za ugotovitev, da je sodedič B. B. od zapustnice prejel darilo v obliki denarnih zneskov v višini 11.658.000,00 SIT, 200.000,00 SIT, 3.000.000,00 SIT, 1.700.000,00 SIT in 100.000,00 SIT, kar naj se mu upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine in določanju nujnega deleža. 3. Zoper oba sklepa vlaga pritožbo dedič B. B. 4. V pritožbi zoper sklep z dne 20. 6. 2017 v bistvenem navaja, da je bil po nepotrebnem napoten na pravdo, saj obstaja tako za denarna sredstva kot za premično premoženje priznanje sodedinje C. C., da vse navedeno spada v zapuščino. Tako priznanje po njegovem mnenju predstavlja izjava v vlogi z dne 21. 11. 2016, da premično premoženje ne sodi v zapuščino, ker je last dedinje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in da je na isti podlagi njena last tudi denar, ki bi ostal po smrti zapustnice. Pravdanje o tem zato ni potrebno. Nasprotuje tudi zaključku, da je njegova pravica manj verjetna. Sodišče bi na pravdo moralo napotiti sodedinjo. V zvezi z denarnimi sredstvi izpostavlja izjavo sodedinje, da je z denarjem zapustnica sama razpolagala in so bili dvigi izvedeni po njenem naročilu; da denarna sredstva pripadajo dedinji na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju; da je zapustnica prejemala redno mesečno pokojnino in ni mogla potrošiti dodatnih 174.900,00 EUR in da iz bančnih izpiskov izhaja, da je večje vsote denarnih sredstev sodedinja redno prenašala na svoj račun. Tako glede denarnih sredstev kot glede spornega premičnega premoženja pa opozarja tudi na to, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ne vsebuje določila, da zapustnica zapušča sodedinji tudi vsa denarna sredstva in vse umetniške predmete ter dragoceno stanovanjsko opremo v stanovanju N. Meni, da bi moralo sodišče ponovno ugotoviti obseg zapuščinskega premoženja, vrednost razpoložljivega dela zapuščine ter opraviti presojo, ali je bil nujni delež pritožnika prikrajšan in za koliko. Sodišče bi moralo sodedinjo C. C. napotiti na pravdo tudi glede ostalih zatrjevanih daril, ki naj bi jih prejel pritožnik, saj so sporna.

5. V pritožbi zoper dopolnilni sklep z dne 22. 9. 2017 pritožnik navaja, da je dedinja C. C. v vlogi z dne 25. 8. 2016 zatrjevala še druga darila, to je prejem zneska 1.000.000 SIT in 2.000.000 SIT, darilo v vrednosti 76.436,56 EUR, darilo v vrednosti 97.005,00 EUR in darilo v vrednosti 542.100,00 EUR. Dedinja bi morala biti na pravdo napotena tudi glede teh daril. 6. Dedinja C. C. je na obe pritožbi odgovorila. Meni, da sta neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev.

7. Pritožba zoper sklep z dne 20. 6. 2017 je delno utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 22. 9. 2017 pa je neutemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 20. 6. 2017

8. Po 212. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva ali pravo tudi v primeru, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino.

9. Pritožnik ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med dedičema do takšnega spora prišlo, neutemeljeno nasprotuje. Trditev C. C., da so denarna sredstva (ki bi ostala po smrti zapustnice) ter premično premoženje, opredeljeno v vlogi dediča z dne 13. 10. 2016, njena last na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 7. 2006 (priloga A4), namreč ne pomeni, da dedinja soglaša s tem, da je to premoženje del zapuščine, ampak ravno nasprotno. Temu nasprotuje, saj trdi, da gre za njeno premoženje. Odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo je zato pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 213. člena ZD, ko je pravico pritožnika, ki trdi, v zapuščino spadajo tudi denarna sredstva, dvignjena z računa zapustnice pred njeno smrtjo, štelo za manj verjetno, in zato njega napotilo na pravdo. Zapuščina je premoženje, ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Sporna denarna sredstva pa so bila z zapustničinega računa dvignjena še v času njenega življenja, pri čemer tudi ni sporno, da je bila sodedinja C. C. s strani zapustnice pooblaščena za dvige. Ker torej zapustnica v trenutku smrti tega premoženja ni več imela, mora tisti, ki trdi, da to kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati (to pa je pritožnik) in je njegova pravica manj verjetna1. Na presojo, katera pravica je manj oziroma bolj verjetna ne more vplivati pritožbena navedba, da je dedinja C. C. denarna sredstva zapustnice redno prenašala na svoj račun. S tako trditvijo pritožnik sicer nakazuje na možnost, da je dedinja (brez podlage) oba denarna zneska prenesla na svoj račun, vendar pa tega ne izkaže. Iz bančnih izpiskov (list. št. 68 in 72) na katere se sklicuje, namreč ni razvidno, na čigav račun so se prenašali posamezni zneski, njihov seštevek pa tudi sicer ne dosega obeh spornih. Na presojo končno ne vpliva niti dejstvo, da je zapustnica prejemala pokojnino, saj to samo po sebi ne dokazuje, da denarja, ki ga ob smrti ni več imela, ni porabila sama (ampak ga ima sodedinja). Z denarjem je namreč lahko razpolagala na različne načine in za različne namene, ne zgolj za kritje življenjskih stroškov.

11. Je pa sodišče prve stopnje določilo 213. člena ZD uporabilo nepravilno, ko je štelo za manj verjetno pravico pritožnika v delu, ko je trdil, da v zapuščinsko premoženje sodijo tudi v vlogi z dne 13. 10. 2016 naštete premičnine. To premoženje v uradnih evidencah res ni evidentirano, a ob upoštevanju navedb obeh dedičev in z njune strani predloženih dokazov, to ne more biti odločilna okoliščina za tehtanje katera pravica je bolj oziroma manj verjetna. Ker je dedinja C. C. trdila, da v vlogi z dne 13. 10. 2016 navedene premičnine ne sodijo v zapuščino zato, ker so na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju s smrtjo zapustnice postale njena last, pritožnik pa je temu nasprotoval, je za tako presojo relevantna predvsem vsebina pogodbe (priloga A4) ter odgovor na vprašanje, ali so bile sporne premičnine res predmet prenosa.

12. Po pregledu v spis vložene pogodbe z dne 20. 7. 2006 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo med zapustnico in dedinjo C. C. v točki 2 pogodbe res dogovorjeno tudi to, da zapustnica ob svoji smrti zapušča hčeri vse svoje premične stvari in intelektualne storitve. Vendar pa tak pogodbeni zapis sam po sebi ne nudi zadostne podlage za zaključek, da je dedinja C. C. s smrtjo zapustnice postala tudi lastnica spornih premičnin in je zato njena pravica bolj verjetna od pravice pritožnika, ki trdi, da lastninska pravica ni bila prenesena. Ob upoštevanju 557. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)2 so namreč premičnine, ne da bi bile v pogodbi določno navedene, s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zajete kot del premoženja, ki ga preživljanec zapušča preživljalcu, le v primeru, da gre za premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, ki so predmet pogodbe. Če gre za druge premičnine, morajo biti v pogodbi posebej in predvsem določno3 navedene. Ker v pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 7. 2006 premičnine, naštete v vlogi pritožnika z dne 13. 10. 2016 (gre za slike, kipe, zbirko pohištva ter nakit), niso navedene, dedinja pa tudi ni trdila, da bi pri tem šlo (deloma ali v celoti) za premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje s pogodbo izročenih nepremičnin, je njena trditev, da je to premoženje na podlagi sklenjene pogodbe prešlo v njeno last in zato ne sodi v zapuščino, manj verjetna od drugačne trditve pritožnika.

13. Pritožba je glede na obrazloženo v tem delu utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD spremenilo tako, da je glede premičnega premoženja, opredeljenega v vlogi dediča B. B. z dne 13. 10. 2016, na pravdo napotilo C. C. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrdilo.

14. Pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da na očitke glede pomanjkljive napotitve ne odgovarja, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem izdalo dopolnilni sklep.

Glede pritožbe zoper dopolnilni sklep z dne 22. 9. 2017

15. Pritožbeno sodišče v zvezi z izdanim dopolnilnim sklepom ugotavlja, da pritožnik odločitve, ki je vsebovana v izreku, konkretizirano ne izpodbija. Sodišču prve stopnje namreč očita le to, da bi moralo dedinjo C. C. na pravdo napotiti še glede drugih zatrjevanih (in po njegovem mnenju spornih) daril. Odločitev je bila zato preizkušena le v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP. Ob tem je bilo ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, zagrešena pa ni bila niti kakšna od uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

16. Pritožba zoper sklep z dne 22. 9. 2017 je torej neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD izpodbijani dopolnilni sklep potrdilo.

17. Ne glede na to, da navedbe pritožnika, da so med dedičema sporna še druga darila, na presojo utemeljenosti pritožbe ne more vplivati (o tem namreč sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo), se pritožbeno sodišče do teh navedb, v izogib kasnejšim ponovnim prekinitvam postopka, vseeno opredeljuje.

18. Ker je pritožnik v vlogi z dne 13. 10. 2016 in prilogi A35 priznal, da mu je zapustnica podarila denarna zneska v višini 2.000.000 SIT in 1.000.000 SIT in da je po treh pogodbah4 prejel več nepremičnin, napotitev na pravdo v pogledu trditve, da je bilo darilo dano, ni bila in ni potrebna.

19. Je pa po presoji pritožbenega sodišča vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da napotitev na pravdo ni potrebna niti zaradi sporne vrednosti danih daril (glej razloge v 3. točki sklepa z dne 22. 9. 2017). Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko vrednost darila v okviru ugotavljanja vrednosti zapuščine, na podlagi katere se po 28. členu ZD izračuna nujni delež (in njegovo morebitno prikrajšanje), z ustreznim izvedencem ugotovi tudi zapuščinsko sodišče. Vendar pa to lahko stori (v okviru uporabe prava) le v primeru, da med dediči niso sporna dejstva, ki so odločilna za ugotovitev take vrednosti. Povedano drugače: če je vrednost darila sporna zato, ker stranki njegovo vrednost ocenjujeta z različnih izhodišč (na primer: ena kot kmetijsko in druga kot stavbno zemljišče), bo tudi sporna vrednost darila razlog za prekinitev postopka in napotitev na pravdo. Takšno je tudi stališče sodne prakse5. Sodišče prve stopnje naj zato, da ne bi po zaključku pravd, na katere sta dediča že napotena, prišlo do ponovne prekinitve postopka, še enkrat pretehta, ali je tudi glede ostalih zatrjevanih daril, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi, napotitev potrebna ali ne.

20. Pritožbeno sodišče pa dodatno opozarja še na trditve dediča B. B., da je tudi dedinja C. C. od zapustnice prejela darila in sicer denarna sredstva za nakup stanovanja na naslovu Z., nadalje denarna sredstva za nakup stanovanja na naslovu N. in S., da je prejela polovico dveh hiš na naslovu Š., ter polovico nepremičnin v k. o. ... (glej navedbe v drugem odstavku druge strani vloge z dne 13. 10. 2016 ter prilogo A35, točka 3; podobno že v vlogi z dne 20. 11. 2015), čemur je dedinja C. C. oporekala. Ker se vrednost nujnega deleža (in višina morebitnega prikrajšanja) na podlagi 28. člena ZD izračuna tako, da se čisti vrednosti zapuščine doda vrednost vseh daril, so takšne trditve relevantne ter predstavljajo podlago za sklep, da je tudi v tem delu med dedičema prišlo do spora o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Tudi v tem delu bo zato sodišče moralo enega od dedičev napotiti na pravdo.

1 Primerjaj odločbe VSL II Cp 931/2014 in I Cp 968/2016. 2 557. člen OZ se v relevantnem delu glasi: (1) S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti. (2) Ta pogodba lahko obsega tudi druge premičnine preživljanca, ki pa morajo biti v pogodbi navedene. 3 Kot to sicer OZ v 34. členu predpisuje za vse pogodbene obveznosti. 4 Gre za menjalno in darilno pogodbo z dne 10. 5. 1996, darilno pogodbo z dne 19. 2. 2002 in darilno pogodbo z dne 30. 8. 2002. 5 Glej na primer odločbe VSL I Cp 319/2010, I Cp 1405/2013, I Cp 636/2014 in I Cp 3111/2016.