Jedro

Novi ZFO-1 na veljavnost določb Odloka Mestne občine Novo mesto o komunalnih taksah ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko drugačne vsebine, ampak je pristojnost lokalnih skupnosti pri predpisovanju taks z ozirom na prej veljavni ZKT še razširil. V prvem odstavku 9. člena je ZFO-1 namreč predpisal le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim (drugi odstavek 9. člena ZFO-1). Te lahko predpišejo takse, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljaven in ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je v zadevi izterjave nedavčnih denarnih obveznosti ugodilo pritožbi dolžnika, A. d.o.o. iz Ljubljane in z izpodbijano odločbo odpravilo sklep o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-91028/2016-6 z dne 30. 11. 2016. 2. Kot izhaja iz obrazložitve, je Finančna uprava na podlagi izvršljive odločbe tožnice št. 37101-69/2013/2 (2004) z dne 1. 7. 2013 izdala sklep o davčni izvršbi zaradi izterjave občinske takse v višini 210,82 EUR. Zoper sklep o davčni izvršbi je dolžnik vložil pritožbo, v kateri je ugovarjal zastaranje naložene obveznosti, saj Odlok Mestne občine Novo mesto o komunalnih taksah (v nadaljevanju Odlok) v 12. členu določa, da pravica do izterjave zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi taksa morala biti plačana. Pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje začel postopek davčne izvršbe po izteku dveletnega roka od preteka leta, v katerem bi morala biti taksa plačana, in sicer šele 30. 11. 2016 z izdajo sklepa o davčni izvršbi št. DT 4933-91028/2016-6, zato je pravica do izterjave takse zastarala in je podan razlog za odpravo izpodbijanega sklepa. Zakon o komunalnih taksah (v nadaljevanju ZKT) je namreč določal dveletni zastaralni rok. Na podlagi ZKT je bil sprejet Odlok, ki v drugem odstavku 12. člena dejansko določa tako, kot se navaja v pritožbi - da pravica do izterjave zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi taksa morala biti plačana. ZKT je bil z uveljavitvijo Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) dne 1. 1. 2007 razveljavljen, ni pa bil z uveljavitvijo ZFO-1 razveljavljen Odlok. V prvem in drugem odstavku 9. člena ZFO-1 je določeno, da lahko občina predpiše občinsko takso za namene, ki so našteti, predpiše jo z odlokom s katerim določi vrsto in višino takse ter zavezance za plačilo. To po presoji pritožbenega organa pomeni, da je občina upravičena predpisati komunalno takso kot občinsko takso in zato velja tudi drugi odstavek 12. člena Odloka, ki določa dveletni zastaralni rok za pravico do njene izterjave.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da ji izpodbijana odločba ni bila vročena v postopku davčne izvršbe, niti ni bila o njej obveščena. Prejela jo je šele na podlagi izrecne zahteve po elektronski pošti, in sicer po tem, ko ji je bilo naloženo, da dolžniku povrne stroške neupravičene izvršbe, ki so nastali z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Takrat je šele ugotovila, da je tožena stranka pritožbi dolžnika ugodila in sklep o izvršbi odpravila, čeprav bi ji morala biti odločba kot upnici in kot stranki v postopku osebno vročena. Z nevročitvijo oziroma nepravilno vročitvijo izpodbijane odločbe je bila storjena kršitev pravil postopka, kršena je bila pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Z izpodbijano odločbo se je odločalo o pravici tožnice s strani državnega organa, kar pomeni, da ima tožnica pravico do sodnega varstva in je zato aktivno legitimirana za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Kot upnica je dala predlog za davčno izvršbo in bila vseskozi stranka v postopku davčne izvršbe. V postopku je dajala dodatna pojasnila, ki jih je od nje zahteval finančni organ, med drugim ji je postal pritožbo dolžnika in jo pozval, da se izjavi o njegovih navedbah. To kaže na to, da so tožnico šteli za stranko postopka, kar je skladno tako z določbami 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) kot z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker je komunalna taksa prihodek občinskega proračuna, izpodbijana odločba ne zadeva zgolj dolžnika, ampak ima tudi tožnica kot upnica interes, da se postopek izvršbe uspešno izpelje. Izpodbijana odločba pa je napačna tudi po vsebini. Tožnica je dolžniku odmerila komunalno takso skladno z Odlokom, ki je bil sprejet na podlagi ZKT. Ta je v 7. členu določal zastaralni rok dveh let in na njegovi podlagi je bila enaka določba vključena v 12. člen Odloka. S pričetkom veljavnosti ZFO-1 je prenehal veljati ZKT, s tem pa je odpadla tudi pravna podlaga za zastaralni rok iz 12. člena Odloka. Pravica do izterjave takse od dolžnika ni zastarala v dveh letih, ampak je potrebno za zastaranje uporabiti ZDavP-2, ki v 125. členu določa petletni zastaralni rok. ZFO-1 sicer omogoča, da občina plačilo takse uredi v odloku, vendar pa ne določa zastaralnega roka in tudi ne dopušča, da bi občina tek zastaralnega roka določila z odlokom. Glede zastaranja torej ni dovoljeno uporabiti 12. člen Odloka, ampak je potrebno upoštevati določbo ZDavP-2, kar potrjuje tudi določba 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa splošni zastaralni rok pet let, če ni z zakonom določeno drugače. To pomeni, da je mogoče zastaranje urediti z odlokom le, če ti tako nalaga zakon, ZFO-1 pa občini te pravice ne daje. Zato je treba glede zastaranja uporabiti določbe ZDavP-2, po teh določbah pa pravica do izterjave v konkretnem primeru ni zastarala.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnice glede aktivne legitimacije. Tožnica ni bila stranka v postopku davčne izterjave, temveč zgolj predlagatelj izvršbe kot organ, ki je pristojen za odmero obveznosti. Stranka v postopku je bil le dolžnik. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma podredno zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke kot neutemeljene ter vztraja pri svojih navedbah in predlogih.

6. Stranka z interesom, družba A. d.o.o., na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V zvezi z legitimacijo tožnice sodišče ugotavlja, da je le-ta, upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 245/2017 z dne 11. 4. 2018, nedvomno podana, zato se sodišče s tožbenimi ugovori v tej zvezi ne ukvarja več. Sporno ostaja vprašanje, ali je pravica do izterjave obveznosti iz naslova občinske takse, ki se terja od dolžnika, družbe A. d.o.o., zastarala.

9. V 147. členu Ustave je določeno, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Pri občinski oziroma komunalni taksi gre ravno za davščino in s tem za obvezno dajatev. Podlago za predpisovanje takse s strani lokalnih skupnosti najdemo v določbah ZFO-1, ki v 9. členu, z izjemo področij, na katerih je takso mogoče uvesti, odločanje o njihovi uvedbi v celoti prepuščajo občinam. Te lahko občinsko takso predpišejo z odlokom, s katerim določijo vrsto in višino takse ter zavezanca za plačilo le-te. Pred tem so veljale določbe ZKT, ki so bile za občine bolj zavezujoče in na podlagi katerih je bila sprejeta tudi določba 12. člena Odloka o zastaranju izterjave, za katero tožnica trdi, da ne velja več.

10. Po presoji sodišča novi ZFO-1 na veljavnost navedenih določb Odloka ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko drugačne vsebine, ampak je pristojnost lokalnih skupnosti pri predpisovanju taks z ozirom na prej veljavni ZKT še razširil. V prvem odstavku 9. člena je ZFO-1 namreč predpisal le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim (drugi odstavek 9. člena ZFO-1). Te lahko predpišejo takse, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljaven in ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi. Sodišče zavrača tudi sklicevanje tožnice na določbe OZ in ZDavP-2, oziroma na zastaralne roke po teh zakonih, saj je komunalna oziroma občinska taksa javna dajatev in zato pod določbe OZ, ki urejajo obligacijska razmerja, ne sodi. Prav tako te takse ni mogoče šteti za davek iz 3. člena ZDavP-2, zato tudi ni mogoče uporabiti določb o zastaranju, ki jih vsebuje ta zakon. To pomeni, da je dveletni zastaralni rok utemeljeno upoštevan pri odločitvi, in je izpodbijana odločitev z ozirom na nesporne dejanske ugotovitve o poteku dveletnega zastaralnega roka za izterjavo obravnavane takse pravilna in skladna z zakonom oziroma z Odlokom.

11. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

13. V zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.