Jedro

Izvrševanje posesti na kmetijskem zemljišču ne pomeni vsakodnevnega ali celo ne nujno vsakomesečnega izvrševanja posestnih dejanj na njem. Presoja o tem, ali je imel tožnik posest pred motitvenim dejanjem, odvisna tudi od ugotovitev, kdaj je posamezna kmečka opravila na takšni parceli sploh potrebno opravljati. V ponovljenem postopku bo materialnopravno lahko sporen tudi zaključek, da je toženec pridobil izključno posest le na podlagi poseka sliv, saj je tožnik temu dejanju nasprotoval, ker je takrat zoper toženca podal kazensko ovadbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev motenja posesti, ki naj bi bilo izvršeno s tem, da je toženec dne 25.5.1995 na vzhodni strani tožnikove parcele št. 18/8 vl.št. 23 k.o. D. pokosil približno 60 metrov ter 2,5 metra širok pas trave. Sodišče je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved vsakršnega poseganja v tožnikovo parcelo in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu. Zavrnilo je tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da tožnik ni uspel dokazati, da bi imel v maju oz. 25.5.1995 še posest na sporni parceli, tudi upoštevaje dejstvo, da je toženec že dober mesec pred tem jasno posegel v njegovo posest, ko je posekal slive na tej parceli.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo zahtevku podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve drugemu sodniku v novo odločanje. Očita nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa, zaradi česar sklepa ni mogoče preiskusiti. Sodišče tudi ni presodilo izvedenih dokazov oz. je popolnoma izostala njihova ocena.

Niso bile ocenjene izpovedbe tožnika in njegovih prič o kontinuiranem obdelovanju parcele. Sodišče je celo ugotovilo, da toženec ni imel posesti na spornem prostoru in nadalje celo ugotavlja, da je treba verjeti tožnikovim pričam. Pritožnik se sklicuje na izpovedbe zaslišanih prič A, B, C. in Č, ki so izpovedali, da so tožnikovi ves čas kosili, grabili, čistili in obirali sadje na spornem prostoru.

Tudi zaslišani izvedenec agronomske stroke Š. F. je povedal, da je sporni del parcele bujnejše rasti, kar je posledica tožnikove skrbi za urejen dom. Pritožnik predlaga ponovno zaslišanje izvedenca, zlasti o okoliščini ali je tožnik redno in skrbno obdeloval sporni del parcele.

Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da odločilni razlogi izpodbijanega sklepa niso v medsebojnem nasprotju, prav tako ne v nasprotju z izrekom in torej ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kot to očita pritožba. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvami, da tožnik na spornem delu parcele ni imel posesti neposredno pred motitvenim dejanjem zlasti upoštevaje dejstvo, da je toženec dober mesec pred tem na spornem delu posekal slive. V teh odločilnih ugotovitvah ni nobenih medsebojnih nasprotij oz. nasprotij s samim izrekom sklepa o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Vendar pa pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost in popolnost takšne dokazne presoje. Podan je torej v pritožbi uveljavljan razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 353/1-2 ZPP).

Pritožnik opozarja na izpovedbe zaslišanih prič A, B, C in Č, iz katerih izhaja, da so tožnik in njegovi sorodniki ves čas, tudi neposredno pred motitvenim dejanjem, izvrševali posestna dejanja na spornem delu parcele, saj so tam kosili, grabili, gnojili, čistili in obirali sadje. Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov spisa nadalje ugotavlja, da je tudi toženec pri zaslišanju na naroku dne 19.12.1996 povedal, da je tožnik "spomladi gnojil". Iz izpovedbe priče F. G., ki jo je predlagal toženec, nadalje izhaja, da je kosil tudi toženec (glej list. št. 30 v spisu). Vseh teh izpovedb pa prvostopno sodišče ni ocenilo v razlogih izpodbijanega sklepa, zlasti ne dovolj natančno glede okoliščine, kdaj točno naj bi tožnik in njegovi sorodniki izvrševali navedena posestna dejanja. Da so bila ta lahko opravljena tudi v kratkem času pred motitvenim dejanjem, se nakazuje tudi iz pisnega mnenja postavljenega izvedenca agronomske stroke Š. F., ki je na kraju samem ugotovil, da se sporni del parcele obdeluje oz. gnoji in čisti, kar vse naj bi tudi po dosedanjih ugotovitvah prvostopnega sodišča delali tožnik in njegovi sorodniki. Dvom v pravilnost dokazne ocene o tem, da tožnik v času motitvenega dejanja ni imel več posesti na spornem delu parcele oz. da je imel izključno posest toženec, vzbujajo tudi ugotovitve prvostopnega sodišča, da glede na konfiguracijo terena na spornem delu ni verjeti tožencu, da bi on grabil seno "navzdol med kaščo in grmom" in toženčeva izpovedba, da sam na spornem delu ni nikoli čistil grmovja, temveč je to delal tožnik. Na podlagi vseh teh izpovedb je torej mogoče napraviti tudi drugačne dokazne zaključke, kot je to storilo prvostopno sodišče, ki je ugotovilo, da tožnik ni imel posesti na spornem delu parcele neposredno pred motitvenim dejanjem. Pritožbeno sodišče še opozarja, da izvrševanje posesti na kmetijskem zemljišču, kar sporni del parcele tudi je, ne pomeni vsakodnevnega ali celo ne nujno vsakomesečnega izvrševanja posestnih dejanj na njem, temveč je presoja o tem odvisna tudi od ugotovitev, kdaj je posamezna kmečka opravila na takšni parceli sploh potrebno opravljati.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predvsem ponovno oceniti vse izpovedbe zaslišanih prič in pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje naj na podlagi izpovedb že zaslišanih prič in pravdnih strank ter izdelanega izvedenskega mnenja, oz. po potrebi na podlagi ponovnega zaslišanja predvsem natančneje ugotovi, kdaj točno so bila pred motitvenim dejanjem izvrševana posamezna posestna dejanja s strani pravdnih strank, pri čemer bo lahko tudi materialnopravno sporen v izpodbijanem sklepu navedeni zaključek, da je toženec pridobil izključno posest na spornem delu parcele le na podlagi poseka sliv, zlasti upoštevaje podatke spisa, da je tožnik temu dejanju nasprotoval, saj je takrat zoper toženca podal kazensko ovadbo.

Ker je v izpodbijanem sklepu torej pomanjkljiva oz. nezadostna dokazna ocena oz. je ta takšna, da po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, zaradi česar je potrebno opraviti novo glavno obravnavo, je moralo razveljaviti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z zgoraj navedenimi napotki (1. odstavek 370. člena v zvezi s 3. točko 380. člena in 381. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi tisti del izpodbijanega sklepa, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. Njegovo razveljavitev je iz smiselno enakih razlogov terjala že sama razveljavitev sklepa o odločitvi glede tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljilo s samim dejstvom o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno oceniti ali je podana verjetnost obstoja tožbenega zahtevka, pri čemer bo seveda odločitev o začasni odredbi ponovno odvisna tudi od ugotovitev o utemeljenosti glavnega zahtevka. Druge pogoje za izdajo začasne odredbe bo v primeru pozitivne ugotovitve o izkazani verjetnosti zahtevka potrebno oceniti na podlagi celotne določbe 442. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa sicer za razliko od sodišča prve stopnje nima pomislekov v formalno popolnost predloga za izdajo začasne odredbe. Pooblastilo za izrek denarne kazni in za njeno izvršitev v primeru nespoštovanja začasne odredbe na opustitev dejanj ima namreč sodišče že po samem zakonu tudi v postopku izdaje začasne odredbe v sporu zaradi motenja posesti (2. in 3. odstavek 225. člena ZIP v zvezi s 1.odstavkom 226. člena in 244. členom ZIP ter 442. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je zadevo vrnilo v odločanje istemu sodniku, saj ni našlo nobenih razlogov, ki bi narekovali, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (371. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da navedb iz dopolnitve pritožbe ni bilo mogoče upoštevati, saj je bila dopolnitev pritožbe vložena že po poteku osemdnevnega pritožbenega roka.