Jedro

Tožnik je predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih razlogov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov.

Pristojni organ zahtevo za uvedbo ponovnega postopka zavrže, če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, kar pomeni, da se opravi vsebinska presoja ter medsebojna analiza navedenih dejstev oziroma predloženih dokazov iz prvotnega postopka ter postopka v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka. V predmetni zadevi torej ne gre za zavrženje zahtevka iz formalnih razlogov po ZUP, ampak za presojo, ali gre glede na vsebino novih dejstev ali novih dokazov za takšne okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožena stranka z odločbo z dne 24. 3. 2017 zavrnila. Ta je postala pravnomočna 22. 6. 2017. Tožnik je nato 21. 12. 2017 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, katerega je toženka zavrgla 28. 12. 2017. Tožnik je zatem samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in odšel v Republiko Nemčijo, od koder je bil v Republiko Slovenijo vrnjen s strani nemških varnostnih organov v marcu 2019, ko je podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik navajal iste razloge zapustitve izvorne države kot v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Povedal je še, da drugi razlogi ne obstajajo in da nima nobenih dokazil, ki bi jih predložil. Toženka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ti morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, razen v kolikor jih oseba brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v času prvega postopka. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, zahtevek s sklepom zavrže. 3. Toženka ugotavlja, da iz tožnikovega drugega zahtevka izhajajo enaki razlogi, kot jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito ter navaja enaka dejstva, ki so bila znana že pred izdajo prvotne odločbe. Poudarja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahteve za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Tožnik ob vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov. Izjave tožnika se nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred njegovo prvo prošnjo. Tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka s sklicevanjem na razloge, ki jih je navedel v prvi prošnji, in glede na to, da ni predložil nobenih novih dokazov, ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede na navedeno je toženka njegovo zahtevo zavrgla, ob tem pa še poudarja, da tožnik tekom postopka ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, zaradi česar njegove istovetnosti ni bilo mogoče ugotoviti.

4. Tožnik se v tožbi sklicuje na 67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in toženki očita kršitev navedenega zakonskega določila, ker tožnika ni pozvala in mu določila dodaten rok, v katerem bi svojo vlogo dopolnil z navedbami in dokazi. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in se nanj v celoti sklicuje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZUS-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v spodaj navedenem okviru nanje sklicuje. Sodišče namreč ugotavlja, da je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih razlogov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov. Iz zapisnika o ustnem sprejemu drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 19. 3. 2019 je razvidno, da se je tožnik skliceval na iste razloge, kot jih je navedel že ob podaji prve prošnje, kar je tudi sam izrecno navedel: „Razlogi so isti. Nimam drugih“. Na vprašanje toženke, ali želi predložiti kakšne dokaze in ali obstajajo kakšni novi dokazi, ki jih z razlogom ni navedel pri podaji prve prošnje, je odgovoril: “Nimam.“ Tožnik ni navedel spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito.

8. Tožnik toženki očita kršitev 67. člena ZUP, po katerem mora upravni oran, ki obravnava zahtevo stranke in ki ob tem ugotovi, da je zahteva pomanjkljiva, stranki določiti rok, da pomanjkljivosti odpravi. ZUP v prvem odstavku 66. člena določa, da mora biti vloga razumljiva ter mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Pri tem mora predvsem obsegati: navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oziroma predlog, navedbo o tem, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, osebno ime, firmo oziroma osebno ime vlagatelja, prebivališče (naslov) oziroma sedež vložnika oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca ter tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis (drugi odstavek istega člena). Slednje pomeni, da organ ne sme zavreči vloge, ki je nepopolna ali nerazumljiva in mora stranki določiti rok, da pomanjkljivosti odpravi. Vloga je nepopolna takrat, kadar ne vsebuje vseh podatkov, ki jih kot obvezne določa 66. člen ZUP.

9. Iz izpodbijane odločbe ter priloženega upravnega spisa je razvidno, da predmetna vloga tožnika ni nepopolna v smislu 66. člena ZUP. Toženka tožnikovega zahtevka, četudi dikcija izreka izpodbijanega sklepa glasi „se zavrže“, ni zavrgla iz formalnih razlogov. Kot je razvidno je toženka tožnikov zahtevek vzela v vsebinsko presojo in ga zavrgla, ker ne izpolnjuje pogojev, tako kot to določa četrti odstavek 65. člena ZMZ-1. Kot že navedeno zakon, na tem mestu določa, da pristojni organ zahtevo za uvedbo ponovnega postopka zavrže, če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1. Opravi se torej vsebinska presoja ter medsebojna analiza navedenih dejstev oziroma predloženih dokazov iz prvotnega postopka ter postopka v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka. V predmetni zadevi torej ne gre za zavrženje zahtevka iz formalnih razlogov po ZUP, ampak za odločanje ki je v skladu z določilom 40. člena Procesne direktive 2013/32/EU1. ZMZ-1 v 64. in 65. členu nalaga toženki, da presodi glede na vsebino novih dejstev ali novih dokazov, ali gre za takšne okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. To pa pomeni, da se upravni organ že spusti na polje presoje utemeljenosti zahtevka. S tem, ko je toženka presojala razloge, ki jih je v zahtevi navedel tožnik, kateri pa dejansko ni navedel nobenih novih dejstev ne predložil novih dokazov, ki bi lahko pomembno povečevali njegove možnosti, je opravila presojo utemeljenosti njegove zahteve. Kot je razvidno iz tega, kar je tožnik povedal, je sam izrecno izjavil, da drugih razlogov nima, prav tako, da drugih dokazov nima. Vse to pa je terjalo odločitev toženke, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev toženke je pravilna in ni podana kršitev 67. člena ZUP. Toženi ugovor tožnika je tako v celoti neutemeljen.

10. Sodišču se zdi v predmetni zadevi pomembno poudariti še, kot že zgoraj navedeno, da mora upravni organ v tovrstnih zadevah, to je v zadevah odločanja, ali tožnik z navedbo novih razlogov in predložitvijo novih dokazov, izpolnjuje pogoje za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, opraviti vsebinsko presojo ter medsebojna primerjavo in analizo navedenih dejstev oziroma predloženih dokazov iz prvotnega postopka ter postopka v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka v obrazložitvi izpodbijanega akta. Iz izpodbijanega akta v konkretnem primeru ni razvidno, kaj je prosilec navedel ob podaji prošnje in kaj ob podaji zahteve za uvedbo ponovnega postopka. Šele z navedbo vseh pomembnih okoliščin in medsebojnega primerjanja le-teh, toženka na transparenten način navede vse potrebne razloge in dejstva za odločitev, kot ji to nalaga 214. člen ZUP. Vendar, ker v konkretnem primeru ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.