Jedro

Delavcu, ki mu je z zakonom prepovedano opravljati določeno delo - pa zakon ne določa dneva prenehanja delovnega razmerja - delovno razmerje ne preneha z dnem uveljavitve zakona, temveč z vročitvijo dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in kot nezakonita razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 16.5.1996 in 28.6.1996, na podlagi katerih je S. D. prenehalo delovno razmerje, ker nima več zmožnosti za opravljanje del varnostnika. Sodišče je utemeljilo svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožnik ni izgubil niti dosedanjih znanj za delo varnostnika, niti zmožnosti za opravljanje del tega delovnega mesta, pač pa ne izpolnjuje več posebnega zakonskega pogoja iz Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94 - ZZVO), saj nima državljanstva Republike Slovenije. Ker je nadaljnje delo tožnika na delovnem mestu nedovoljeno, bi mu lahko, ob nezmožnosti ustrezne razporeditve na drugo delo, prenehalo delovno razmerje le kot trajno presežnemu delavcu. V posledici te odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno sodbo tako, da je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je sprejelo pravno presojo, da delavcu, ki mu je po zakonu prepovedano opravljanje določenih del in nalog, pa mu ni mogoče zagotoviti drugih del in nalog, preneha delovno razmerje po samem zakonu na podlagi 2. točke 1. odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP (1977 v nadaljevanju: ZPP) in bistvene kršitve določb postopka. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da ne bi smelo samo spremeniti pravne podlage glede načina prenehanja delovnega razmerja tožniku. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na določbo 76. člena ZTPDR, ki je glede na ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ne bi smelo uporabiti. Ta določba namreč, po mnenju revizije, nasprotuje določilom republiškega zakona o delovnih razmerjih, ki v določbi 100. člena ne ureja primera prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu. Pritožbeno sodišče je po stališču revizije tudi bistveno kršilo pravila postopka, ker je brez ustrezne dokazne podlage odločilo, da tožena stranka ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta za tožnika. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne pritožbo in vzdrži v veljavi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče je o vloženi reviziji že odločalo s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 255/98 dne 19.1.1999 in jo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zavrnilo kot neutemeljeno, ugodilo pa ji je glede datuma prenehanja. Pri svoji odločitvi se je oprlo na določbo 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, ki v primeru, da je delavcu po zakonu oziroma pravnomočni odločbi sodišča ali drugega organa prepovedano opravljanje določenih del in nalog, ni pa mu mogoče zagotoviti drugih del in nalog, preneha delovno razmerje z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba. To bi v obravnavanem primeru pomenilo z dnem vročitve drugostopne sodbe - to je 1.9.1998. V posledici te presoje je revizijsko sodišče v tem delu spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje.

Proti tej sodbi - v njenem spremenjenem delu - je tožena stranka vložila na Ustavno sodišče Republike Slovenije ustavno pritožbo, v kateri je očitala revizijskemu sodišču, da njegova odločitev nasprotuje 22. členu Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. Up 114/99-16 z dne 30.11.2000 razveljavilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v novo odločanje.

Po določbi 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Ker je bila sodba Vrhovnega sodišča razveljavljena le v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja tožniku (o reviziji glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja je bilo odločeno s sodbo istega sodišča opr. št. VIII Ips 255/98-21) - je revizijsko sodišče o reviziji tožeče stranke ponovno odločalo le v obsegu iz izreka pod točko 2. Revizija tudi v tem delu ni utemeljena.

Pravna podlaga za razsojo v obravnavani zadevi je vsebovana, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, v 2. točki 1. odstavka 76. člena ZTPDR. Po tem določilu, kot že povedano, preneha delovno razmerje po samem zakonu delavcu, če mu je po zakonu oziroma pravnomočni odločbi sodišča ali drugega organa prepovedano opravljanje določenih del in nalog, ni pa mu mogoče zagotoviti drugih del in nalog, z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba.

Po določbi 1. odstavka 10. člena Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja morajo osebe, ki v gospodarski družbi, pri samostojnem podjetniku posamezniku oziroma pri samostojnem obrtniku iz 8. člena tega zakona neposredno opravljajo fizično varovanje oseb in premoženja, poleg splošnih pogojev, določenih z zakonom o delovnih razmerjih, izpolnjevati še posebne pogoje, med drugim morajo biti državljani Republike Slovenije (1. alinea 1. odstavka). V prehodnih in končnih določbah navedenega zakona za osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona (25.6.1994) opravljajo dela iz 10. člena tega zakona, pa niso državljani Republike Slovenije, ni urejen poseben status, niti ni predpisano prehodno obdobje za pridobitev državljanstva. Zato je za tožnika, ki po ugotovitvah obeh sodišč, nima državljanstva Republike Slovenije, nastopil razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, saj mu je po 10. členu Zakona o zasebnem varovanju prepovedano opravljanje del varnostnika.

Ker je bilo tožniku že s samim zakonom prepovedano opravljanje del varnostnika, bi mu delovno razmerje lahko prenehalo z dnem uveljavitve zakona o zasebnem varovanju (25.6.1994). Zakon namreč ni določil, s katerim dnem po njegovi uveljavitvi preneha delavcu, ki ga zadene prepoved iz 10. člena, delovno razmerje. Zato je pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja izhajati iz ureditve 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, ki pogojuje prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu z nemožnostjo delodajalca, da bi delavcu zagotovil drugo delo.

Ker je bilo s sklepom tožene stranke z dne 16.5.1996 ugotovljeno, da drugega dela za tožnika nima, mu je, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, z dnem dokončnosti (oziroma 30 dni po dokončnosti), zakonito prenehalo delovno razmerje. Delavcu, ki mu je z zakonom prepovedano opravljati določeno delo - pa zakon ne določa dneva prenehanja delovnega razmerja - delovno razmerje ne preneha z dnem uveljavitve zakona, temveč z vročitvijo dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, ne obstoje pa tudi razlogi, ki jih mora upoštevati pri svoji presoji revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bila revizija kot neutemeljena zavrnjena (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).