Jedro

Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je odvetnik B.B. po svoji krivdi povzročil stroške postopka, ko je vložil tožbo v tem individualnem delovnem sporu. ZPP v členu 156/2 namreč določa, da sodišče lahko naloži plačilo stroškov zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke, ki jih je povzročil po svoji krivdi. V tem sporu pa odvetnik B.B. v trenutku odločanja o stroških postopka sploh ni bil več pooblaščenec tožnika, saj je to vlogo prevzel Center za socialno delo kot skrbnik za poseben primer. Zato je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka pravilno uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP in plačilo stroškov naložilo v plačilo tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (II. točka izreka) sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 936,36 EUR s pp (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedenega sklepa se v imenu tožnika pritožuje Center za socialno delo A. (dalje: CSD), ki je bil tožniku postavljen kot skrbnik za poseben primer, in sicer iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu razveljavi, stroške postopka pa naloži v plačilo tistemu, ki je sprožil individualni delovni spor zoper toženko. Pritožnik navaja, da je bil s sklepom prvostopnega sodišča z dne 11. 2. 2016 postavljen za skrbnika za poseben primer. Zato je njegova dolžnost, da zastopa tožnika ter pri tem varuje njegove premoženjske in druge pravice, koristi in interese. V tem svojstvu je tudi sporočil sodišču prve stopnje, da ne odobrava tožnikovega pooblastila, ki ga je 5. 2. 2015 podelil odvetniku B.B., ter da tudi ne odobrava dotedanjih procesnih opravil tega odvetnika. Tožniku je bil že pred tem v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. IV. K 35418/2014 z dne 19. 12. 2014 izrečen varnostni ukrep psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je tožnik vsa protipravna dejanja storil v stanju neprištevnosti. Prav tako je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča, opr. št. N 6/2015 z dne 10. 7. 2015 delno odvzeta poslovna sposobnost in 21. 10. 2015 je bil CSD A. imenovan za skrbnika. Pritožnik poudarja, da tožnik ni upravičen do nikakršnega dohodka iz naslova denarnega nadomestila ali nadomestila za invalidnost. Zato naj se stroški postopka tega individualnega delovnega spora naložijo v plačilo tistemu, ki jih je povzročil, to pa je tožnikovima staršema, ki sta po vsej verjetnosti dvigovala denarna sredstva svojega sina, ali pa odvetniku B.B., ki je v vlogi z dne 16. 9. 2016 priložil dokaze, da sta bila pobudnika za vložitev tožbe starša oziroma tožnikov oče C.C.. Opozarja tudi na dejstvo, da tudi če ob podaji pooblastila 5. 2. 2015 tožniku formalno pravdna sposobnost še ni bila odvzeta, bi odvetnik B.B. lahko vedel za tožnikovo neprištevnost, saj je tožnika po uradni dolžnosti zastopal v omenjenem kazenskem postopku.

3. Na pritožbo CSD A. je odgovor podal odvetnik B.B. (prvostopno sodišče mu je takšno možnost izrecno dalo), ki meni, da je sklep prvostopnega sodišča pravilen in zakonit. V odgovoru se sklicuje na svojo vlogo z dne 16. 9. 2016, v kateri je predložil dokumentacijo, iz katere izhaja, da sta tožnikova starša oz. tožnikov oče dala odvetniku jasno navodilo, da naj vloži tožbo. Starši so tudi zaprosili za brezplačno pravno pomoč in plačevali sodno takso ter tudi odvetniške stroške. Ko je izvedel, da je v teku postopek za delni odvzem poslovne sposobnosti tožniku, je takoj, 3. 9. 2015, skrbnika CSD A. pozval k odobritvi procesnih dejanj tožnika. Vendar se CSD A. na ta poziv ni odzval vse do 26. 2. 2016. Vse do tega dne pa so nastajali stroški postopka, za katere pa je odgovoren izključno in samo CSD A. in zato naj tudi nosi te stroške.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo ugotavlja, da je pritožba tožnika utemeljena. Predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano II. točko izreka sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Soglaša s tožnikom, da bi se stroške postopka moralo naložiti v plačilo odvetniku B.B., kar pomeni, da je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 156. člena ZPP. Stroške postopka je namreč povzročil odvetnik po svoji krivdi, ker je kljub vedenju o tožnikovi neprištevnosti izposloval neveljavno pooblastilo in si na navedeni način omogočil, da vloži v tožnikovem imenu tožbo. Odvetnik je namreč po uradni dolžnosti zastopal tožnika v kazenskem postopku opr. št. IV K 35418/2014 in se je seznanil s sklepom sodišča z dne 19. 12. 2014, da je tožnik očitana kazniva dejanja storil v stanju neprištevnosti. Seznanil se je tudi z dvema izvedenskima mnenjema z dne 15. 11. 2014 in 23. 9. 2014, iz katerih jasno izhaja tožnikovo psihično stanje. Kljub temu je zgolj zato, da bi ustregel pričakovanjem tožnikovega očeta in zase dodatno iztržil honorar, izposloval pooblastilo, ne da bi se tožnik sploh zavedal, kaj podpisuje in za kakšen namen. Zato je tožnik v svoji pritožbi pravilno ugotovil, da je izključno odvetnik B.B. tisti, ki je toženki povzročil njene pravdne stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točko, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve in navedbe tožnika, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja krivde odvetnika B.B. za povzročitev stroškov postopka, zaradi česar je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, ko je bilo odločeno, da mora stroške toženke plačati tožnik, namesto da bi se takšno plačilo naprtilo odvetniku. Enako stališče je v odgovoru na pritožbo zavzela tudi toženka in menila, da bi bilo v tem primeru potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 156. člena ZPP. Takšen predlog je toženka podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. O predlogu toženke za uporabo člena 156/2 ZPP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora pooblaščenec povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, se je opredelilo že prvostopno sodišče in o tem zavzelo stališče, da odvetniku ni mogoče naprtiti večje skrbnosti in strokovnosti ter od njega zahtevati, da bi ob prejemu pooblastila in tekom postopka moral znati oceniti pravdno (ne)sposobnost svoje stranke.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopno sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je odvetnik B.B. po svoji krivdi povzročil stroške postopka, ko je vložil tožbo v tem individualnem delovnem sporu. ZPP v členu 156/2 namreč določa, da sodišče lahko naloži plačilo stroškov zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke. V tem sporu pa odvetnik B.B. v trenutku odločanja o stroških postopka sploh ni bil več pooblaščenec tožnika, saj je to vlogo prevzel CSD A. kot skrbnik za poseben primer. Zato je prvostopno sodišče pri odločanju o stroških postopka pravilno uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP in plačilo stroškov naložilo v plačilo tožniku. Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) je stroške toženke tudi pravilno odmerilo (pri čemer se tožnik glede višine odmerjenih stroškov niti ni pritoževal).

9. Pritožbeno sodišče tudi poudarja, da je odvetnik B.B. ob vložitvi tožbe vendarle imel tožnikovo pooblastilo, s čimer se je med njim in tožnikom vzpostavilo pogodbeno razmerje (mandatna pogodba), ki pa je kasneje prenehalo. Za čas trajanja tega razmerja je bil odvetnik dolžan ravnati skladno z ustavo, zakoni in stanovskimi pravili, torej skladno z Zakonom o odvetništvu in Kodeksom odvetniške poklicne etike. V kolikor tožnik oz. sedaj CSD A. meni, da odvetnik ni ravnal tako, je mogoče od njega zahtevati povrnitev škode po določilih Obligacijskega zakonika, ne pa od sodišča „terjati“, da plačilo stroškov postopka naloži osebi, ki v postopku več ne sodeluje.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je bilo odločeno ona podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške postopka. Toženka sama krije svoje stroške pritožnega postopka, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel pri odločanju o pritožbi (člen 155/1 ZPP).