Jedro

Pred vložitvijo ponovne prošnje za mednarodno zaščito mora prosilec najprej vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, o katerem (enako kot o prošnji za mednarodno zaščito) odloča pristojni organ (tožena stranka). Taka zahteva sledi pravnomočno zavrnjeni prejšnji prošnji oziroma umiku prejšnje prošnje. Brez sklepa o odobritvi vložitve ponovne prošnje ni mogoče vložiti ponovne prošnje. Odobritev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito je procesna predpostavka za vložitev ponovne prošnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi ter odpravilo sklep tožene stranke z dne 12. 5. 2009 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007) zavrgla zahtevo tožnikov za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnikoma ni dala možnosti, da bi v razumnem roku predložila dokumente, na katere sta se sklicevala ob podaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito, s tem pa jima je kršila procesna jamstva, določena v 22. členu Ustave RS. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da izjava prosilca v postopku po 56. in 57. členu ZMZ sama po sebi ni zadosten dokaz, ki opravičuje nov postopek. Ob upoštevanju tretjega odstavka 15. člena v zvezi z 18. členom Ustave RS in mednarodnega prava beguncev, je kot nov dokaz v smislu 56. člena ZMZ treba šteti tudi ustne izjave, dane na zapisnik, s pomembnimi novimi elementi. Zaradi sprejete široke interpretacije pojma dokaz iz 56. in 57. člena ZMZ, ki upošteva mednarodne in ustavne standarde, sodišče ni prekinilo postopka zaradi sprožitve postopka za oceno ustavnosti teh zakonskih določb, iz istega razloga ni sledilo predlogu za sprožitev postopka za predhodno odločanje pred sodiščem Evropske unije v zvezi z razlago 32. in 34. člena Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (dalje Postopkovna direktiva). Izpodbijani sklep tožene stranke je po presoji prvostopnega sodišča nezakonit tudi zato, ker tožena stranka ni na razumen način ocenila listin, za katere sta tožnika navedla, da jih bosta predložila toženi stranki.

3. Tožena stranka izpodbija prvostopno sodbo iz razlogov 1. in 2. točke prvega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da tožnika nista navedla konkretnih dejstev o njunem preganjanju, prav tako nista predložila novih dokazov, ki bi opravičevali uvedbo novega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

4. V odgovoru na pritožbo tožnika navajata, da skuša tožena stranka s pritožbo preinterpretirati vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zavrženje prošnje je utemeljila z ugotovitvijo, da tožnika nista predložila dokazov, ki bi opravičevali nov postopek, v pritožbi pa navaja, da je prošnjo zavrnila zato, ker dokazi niso bili taki, da bi opravičevali nov postopek. O vsebini dokumentov sta tožnika lahko povedala samo to, kar sta povedala že v prejšnjem postopku, in sicer, da je njuna verska manjšina v državi X preganjana. Ker so bila takšna zatrjevanja v prejšnjem postopku razglašena za neverodostojna, bi lahko zatrjevanja drugih, bolj verodostojnih in uglednih oseb, povečala verjetnost, da se jima prizna status beguncev. Tožena stranka tožnikoma ni omogočila, da bi v razumnem roku predložila napovedane dokumente, temveč je, ne da bi poznala vsebino, ocenila njihovo relevantnost. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v tej zadevi že odločilo s sodbo I Up 264/2009 z dne 29. 7. 2009, ki jo je Ustavno sodišče RS z odločbo Up-958/09-18 in U-I-199/09-6 z dne 15. 4. 2010 razveljavilo in zadevo z napotki vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Z 2. točko izreka navedene odločbe je Ustavno sodišče RS zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 56. člena ter prvega, tretjega in četrtega odstavka 57. člena ZMZ.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke o zahtevi tožnikov za vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite po tem, ko je bila njuna prva prošnja že pravnomočno zavrnjena po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku. Za odločanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, so pravno pomembne določbe 56. in 57. člena ZMZ in določbe 32. in 34. člena Direktive Sveta 2005/85/ES (dalje Postopkovna direktiva).

8. Po določbi prvega odstavka 56. člena ZMZ, ki je veljala ob odločanju tožene stranke (pred ZMZ-A), lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu. Novi dokazi morajo nastati po izdaji prejšnje odločitve oziroma so lahko obstajali že prej, vendar jih prosilec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka (drugi odstavek 56. člena ZMZ).

9. Po določbi prvega odstavka 57. člena ZMZ lahko prosilec vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V zahtevku mora predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek, pri vložitvi zahtevka pa se smiselno uporabljajo določbe 47. in 48. člena ZMZ, taki osebi pa se zagotovijo vsa temeljna postopkovna jamstva iz 8. člena ZMZ. O tem zahtevku se na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZMZ odloči s sklepom. Če je zahtevek utemeljen, se s sklepom dovoli vložitev ponovne prošnje, sicer se zahtevek za vložitev ponovne prošnje s sklepom zavrže (tretji odstavek 57. člena ZMZ). Po izdaji sklepa o dovolitvi vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito organ ravna v skladu s 43. členom ZMZ, kar pomeni, da je dolžan sprejeti novo prošnjo za mednarodno zaščito na predpisani obrazec. Z dnem vložitve nove prošnje pridobi tujec status prosilca (šesti odstavek 57. člena ZMZ).

10. Postopkovna direktiva v 15. točki uvoda določa, „če prosilec vloži naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe, bi bila zahteva, da države članice ponovno izpeljejo celoten postopek, nesorazmerna. V teh primerih bi morala imeti država članica možnost izbire med postopki, ki vključujejo izjemo od jamstev, ki so sicer zagotovljena prosilcu“. Po določbi a točke prvega odstavka 24. člena Postopkovne direktive lahko država članica pri obravnavi primerov, ki se rešujejo v okviru oddelka IV (naknadna prošnja), določi posebne postopke, ki odstopajo od temeljnih načel in jamstev iz poglavja II. Postopkovne direktive. Po tretjem odstavku 32. člena Postopkovne direktive je naknadna prošnja za azil najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se po umiku predhodne prošnje ali po izdaji odločbe o predhodni prošnji pojavili ali bili s strani prosilca navedeni novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca v skladu z Direktivo Sveta 2004/83/ES. Če se po predhodni obravnavi iz tretjega odstavka tega člena pojavijo ali so s strani prosilca navedeni novi elementi, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca v skladu z Direktivo Sveta 2004/83/ES, se obravnavanje prošnje nadaljuje v skladu s poglavjem II (četrti odstavek 32. člena Postopkovne direktive).

11. Določbe 56. in 57. člena ZMZ ter Postopkovne direktive, ki določajo pogoje za dovolitev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito, so v besedilih sicer različne, vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča vsaka od njih pomeni enako, namreč, da mora vlagatelj zahteve za odobritev vložitve ponovne prošnje izkazati opravičenost do vložitve ponovne prošnje. V obrazložitvi k 56. členu predloga Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, EVA-2006-1711-0047, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora z dne 29. 6. 2007, je navedeno, da lahko državljan tretje države vloži ponovno prošnjo samo v primeru, če v predhodnem postopku predloži dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Ta zahteva je torej usklajena s pogoji, ki jih za uvedbo predhodnega postopka za novo prošnjo določata tretji in četrti odstavek 32. člena Postopkovne direktive, in sicer, da so s strani prosilca navedeni novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (tretji odstavek), oziroma da se pojavijo ali so s strani prosilca navedeni novi elementi, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca (četrti odstavek).

12. To pa pomeni, da mora vlagatelj zahteve za odobritev vložitve ponovne prošnje glede na okoliščine, navedene v prejšnji vlogi, ki pa je bila umaknjena oziroma zavrnjena, v postopku odobritve vložitve ponovne prošnje izkazati drugačne dejanske okoliščine oziroma pravne podlage, kot so bile v prejšnji prošnji, in sicer take, da pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

13. Ne glede na to, da je v 4. točki drugega odstavka 1. člena ZMZ izrecno navedeno, da je postopek, predpisan z ZMZ, usklajen s Postopkovno direktivo (torej tudi glede posebnega postopka v primeru namere vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito), je Vrhovno sodišče to skladnost ocenilo in sprejelo stališče, da z ZMZ predpisani postopek v zvezi z zahtevkom za dovolitev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito in vložitvijo ponovne prošnje ni v nasprotju z Ustavo RS, drugimi zakoni oziroma Postopkovno direktivo in da so vlagatelju v tem postopku zagotovljena temeljna postopkovna jamstva (8. člen ZMZ), ki gredo sicer prosilcu za mednarodno zaščito, seveda smiselno glede na odločanje o dovolitvi vložitve nove prošnje. Skladnost ZMZ s Postopkovno direktivo v delu, ki se nanaša na ta posebni postopek, izhaja že iz primerjave besedil navedenih pravnih aktov, dodatni razlog za tako stališče Vrhovnega sodišča pa so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve.

14. Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče ne prekinja tega postopka in ne začenja postopka za oceno ustavnosti določb 56. in 57. člena ZMZ pred Ustavnim sodiščem RS in tudi ne postopka za predhodno odločanje v zvezi z uporabo določb 32. člena Postopkovne direktive pred Sodiščem Evropske unije.

15. Kot izhaja iz navedenih določb ZMZ in Postopkovne direktive, mora prosilec pred vložitvijo ponovne prošnje za mednarodno zaščito najprej vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, o katerem (enako kot o prošnji za mednarodno zaščito) odloča pristojni organ (tožena stranka). Taka zahteva torej sledi pravnomočno zavrnjeni prejšnji prošnji oziroma umiku prejšnje prošnje. Brez sklepa o odobritvi vložitve ponovne prošnje ni mogoče vložiti ponovne prošnje. Odobritev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito je torej procesna predpostavka za vložitev ponovne prošnje.

16. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila prvotna prošnja tožnikov za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena v rednem postopku zaradi njune splošne neverodostojnosti.

17. Pravnomočnost odločbe (tudi zavrnilne) pa ne pomeni le, da je ni mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi (formalna pravnomočnost), temveč pomeni tudi prepoved ponovnega odločanja o isti zadevi, razen v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Primeri in postopki za ponovne postopke v pravnomočno končanih upravnih zadevah (kar je tudi mednarodna zaščita) pa so na splošno določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Ta določa, da se o isti upravni zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, tudi če je bila vloga zavrnjena, ne odloča ponovno, razen če se je dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, spremenilo. Glede na določbo 30. člena ZMZ se v postopkih mednarodne zaščite ZUP uporablja subsidiarno. Posebnosti dovolitve ponovnega postopka v zadevah mednarodne zaščite pa so določene v prej že citiranih določbah 56. in 57. člena ZMZ.

18. Tudi po določbi 129. člena ZUP se zahteva, vložena v isti upravni zadevi, če se dejansko stanje oziroma pravna podlaga ni spremenila, o čemer odloča pristojni organ, zavrže s sklepom. Po ZUP se namreč o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (v tem primeru o mednarodni zaščiti) odloča z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP), o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma o vprašanjih, ki so v zvezi z izvedbo postopka, pa se odloča s sklepom (226. člen ZUP). Podobna je ureditev obnove postopka po ZUP, pri čemer se o obstoju procesnih predpostavk za dovolitev (na predlog stranke) oziroma uvedbo (po uradni dolžnosti) odloča s sklepom (prvi in drugi odstavek 267. člena in prvi in drugi odstavek 268. člena ZUP) o zavrnitvi predloga za obnovo postopka (tretji odstavek 267. člena) in o odločitvi v obnovljenem postopku (270. člen ZUP) pa z odločbo. V tretjem odstavku 57. člena ZMZ je izrecno predpisano, da se o odobritvi vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito odloča s sklepom. To pa je v skladu z 226. členom ZUP, saj odločanje o odobritvi vložitve ponovne prošnje ni odločanje o upravni zadevi (to je v takih primerih odločanje o mednarodni zaščiti), temveč gre za odločanje o vprašanju, ki se tiče (ponovnega) postopka mednarodne zaščite. Glede na navedeno tudi ni utemeljena tožbena navedba, da bi morala tožena stranka v tem primeru odločiti z odločbo.

19. V obravnavanem primeru sta tožnika v zahtevku za odobritev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito navedla, da bi prošnjo vložila iz istih razlogov kot prejšnjo, ki pa je bila v rednem postopku pravnomočno zavrnjena zaradi njune splošne neverodostojnosti. Tudi novo prošnjo bi torej vložila zaradi zatrjevanega preganjanja v izvorni državi X zaradi njune zatrjevane pripadnosti določeni verski skupini. Odločitvi tožene stranke in njenim razlogom v prvem postopku je pritrdilo Vrhovno sodišče, ki je s sodbo I Up 379/2008 z dne 21. 8. 2008 ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izrek sodbe prvostopnega sodišča tako, da je tožbo zavrnilo. Pri tem je bilo v obrazložitvi odločbe tožene stranke in sodbe Vrhovnega sodišča pojasnjeno, katere izjave in zakaj so pripeljale do ocene, da sta tožnika splošno neverodostojna. S sodbo Vrhovnega sodišča je prva odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnikov za mednarodno zaščito zaradi njune splošne neverodostojnosti, postala pravnomočna.

20. Glede na razloge za mednarodno zaščito, ki sta jih navajala v prejšnji vlogi (zatrjevala sta preganjanje zaradi njune zatrjevane pripadnosti določeni verski skupini), razloge za zavrnitev njune prejšnje prošnje (njuna splošna neverodostojnost) in razloge za predvideno vložitev nove prošnje (isto zatrjevano preganjanje zaradi zatrjevane pripadnosti isti verski skupini), bi morala tožnika v zahtevku za odobritev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito izkazati okoliščine in predložiti dokaze, ki bi utemeljevali njuno verodostojnost, zlasti glede njune zatrjevane pripadnosti določeni verski skupini in glede njunega zatrjevanega preganjanja. Ni namreč utemeljena njuna tožbena navedba, ki jo smiselno ponavljata v odgovoru na pritožbo in je tudi v nasprotju s podatki spisov, da so bile v prvem postopku za mednarodno zaščito kot neverodostojne ocenjene njune izjave o preganjanju pripadnikov verske skupine, ki naj bi ji pripadala v državi X. Njuna splošna neverodostojnost se je torej nanašala na subjektivne razloge, njune izjave pa so bile takšne, da iz njih ni bilo mogoče na stopnji verjetnosti sklepati, da bi bila v izvorni državi preganjana oziroma bi bila v strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ zaradi zatrjevane pripadnosti verski skupini, pri čemer te pripadnosti nista z ničemer izkazala.

21. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, ki jo smiselno ponavljata v odgovoru na pritožbo, da ju je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v zvezi z njunim zahtevkom za dovolitev vložitve ponovne prošnje ponovno ocenjevala kot splošno neverodostojna. Ta trditev je tudi v nasprotju s podatki spisa in vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa.

22. Ker se torej ocena splošne neverodostojnosti tožnikov v predhodnem postopku ni nanašala na objektivne okoliščine v državi X, temveč na subjektivne okoliščine glede tožnikov, se morajo torej novi dokazi v postopku v zvezi z zahtevkom za dovolitev vložitve ponovne vloge za mednarodno zaščito nanašati na subjektivne okoliščine tožnikov in ne na objektivne okoliščine v državi X. Z novimi dokazi bi torej morala izkazati svojo verodostojnost in nove okoliščine zlasti glede preganjanje v smislu ZMZ in svojo pripadnost omenjeni verski skupini, kar bi utemeljevalo odobritev vložitve ponovne prošnje. Tega pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista storila.

23. Glede na vsebino dokumentacije, ki sta jo predstavila tožnika oziroma sta se nanjo sklicevala, je tožena stranka pravilno ocenila, da niti na stopnji verjetnosti ne izkazuje, da bi tožnika izpolnjevala pogoje za pridobitev mednarodne zaščite oziroma da so se zanju pogoji po vložitvi prve prošnje bistveno spremenili. Vsebina dokumentacije se ne nanaša individualno na tožnika, tudi ne glede njune zatrjevane pripadnosti določeni verski skupini in tudi ne glede njunega zatrjevanega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. Nanaša se namreč na preganjanje pripadnikov omenjene verske skupine v državi X in na razmere, v katerih živijo prosilci za mednarodno zaščito iz tega naslova v državi Y, zlasti po tem, ko so bile njihove prošnje za mednarodno zaščito v državi Y zavrnjene. Da bi se ta dokumentacija nanašala individualno na tožnika oziroma na njune subjektivne okoliščine, tožnika ne zatrjujeta niti v tožbi niti v odgovoru na pritožbo. Okoliščine za dovolitev vložitve ponovne prošnje pa ne izhajajo niti iz njune izjave, da imata zagotovilo, da se bo zanju (torej individualno) zavzela predsednica organizacije „Human Rights in Central Asia“.

24. Čeprav dokumentov nista predložila, temveč sta navedla le njihov približni naslov, vir in vsebino, je tožena stranka njuni izjavi glede vsebine teh dokumentov štela za nove okoliščine. Glede na zatrjevano vsebino je pravilno presodila, da ne vsebujejo okoliščin, ki bi opravičevale nov postopek. Ni torej utemeljena tožbena navedba, da tožena stranka izjave tožnikov ni štela za dokaz in da je s tem kršila pravila upravnega postopka.

25. Izjava stranke je lahko dokaz že po določbah 188. člena ZUP, še posebej pa je to določeno v ZMZ, kjer se glede obstoja subjektivnih okoliščin za mednarodno zaščito odloča predvsem na podlagi izjav strank, če je izkazana splošna verodostojnost stranke (21. člen ZMZ) in njene izjave niso nekonsistentne, protislovne, malo verjetne oziroma v nasprotju z informacijami v izvorni državi. Smiselno enako velja tudi za postopke za dovolitev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito.

26. Izjava stranke pa je enako kot drugi dokazi podvržena prosti presoji dokazov, ki jo opravi organ (10. člen ZUP), kar je tožena stranka v tem primeru tudi pravilno opravila. Zato mora izjava, če naj bi bila dokaz, vsebovati verodostojne in prepričljive navedbe, ki kažejo na to, da so se razmere za prosilca v tem primeru zlasti glede subjektivnih razlogov oziroma okoliščin bistveno spremenile.

27. Glede na zgoraj opisano ravnanje tožene stranke in ob upoštevanju določb 56. ter 57. člena ZMZ in Postopkovne direktive, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da tožena stranka izjav tožnikov v zahtevku za odobritev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito ni štela za nove okoliščine oziroma nov dokaz. Napačen pa je glede na navedeno tudi sklep prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da bi morala tožena stranka dati tožnikoma rok za dopolnitev zahtevka s predložitvijo dokumentov, na katere sta se sklicevala, in zatrjevala, da jih sama oziroma njun pooblaščenec v nadaljevanju lahko pridobijo. Posledično je napačna tudi odločitev prvostopnega sodišča, da je bilo treba iz teh razlogov izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti in ji zadevo vrniti v ponoven postopek. Iz istih razlogov je v tem delu neutemeljena tudi tožba.

28. Ni pravilno in nima podlage v ZMZ stališče tožbe in sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka v tem primeru tožnika pozvati, da predložita dokaze, na katere se sklicujeta in njihovo vsebino v zahtevku povzemata. Glede na določbo prvega odstavka 57. člena mora namreč tujec v zahtevku za odobritev vložitve nove prošnje za mednarodno zaščito predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta določba po presoji Vrhovnega sodišča ureja posebnosti upravnega postopka na tem področju, kar je tudi v skladu s 3. členom ZUP, in zahteva, da so dokazi navedeni v vlogi sami oziroma njej priloženi ob vložitvi vloge, ter tako izključuje uporabo 67. člena ZUP za te primere.

29. Po 67. členu ZUP je sicer organ dolžan stranko pozvati na dopolnitev nerazumljive oziroma nepopolne vloge in ji zato dati določen rok ter jo opozoriti na pravne posledice, če vloge ne bo dopolnila (prvi odstavek 67. člena ZUP). Vendar pa se ZUP v postopkih po ZMZ uporablja le subsidiarno (30. člen ZMZ), torej le, če za posamezna vprašanja postopka ZMZ nima posebnih določb. Glede dopolnjevanja vlog pa ima ZMZ posebne določbe. Za prošnjo za mednarodno zaščito je v drugem odstavku 21. člena ZMZ izrecno določeno, da lahko prosilec dokaze za svoje trditve za priznanje mednarodne zaščite predloži najkasneje do konca osebnega razgovora v rednem postopku oziroma v postavljenem roku v pospešenem postopku, pri čemer je treba prosilca na tak rok posebej opozoriti. Take izrecne določbe pa ZMZ za zahtevek po 56. oziroma 57. členu ZMZ za odobritev vložitve ponovne prošnje nima, temveč je v prvem odstavku 57. člena ZMZ izredno določeno, da mora vlagatelj v zahtevku sam predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek, torej dopolnjevanje take vloge ni predvideno, temveč organ odloča na podlagi vložene vloge v smislu 140. člena ZUP.

30. Takšna ureditev je po presoji Vrhovnega sodišča smiselna in ni v nasprotju z URS in tudi ne Postopkovno direktivo. Vloga za odobritev vložitve ponovne prošnje in odobritev novega postopka je namreč smiselna šele takrat, ko ima stranka dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ker gre za odobritev postopka, v katerem se bo ponovno odločalo o isti upravni zadevi (mednarodni zaščiti), o kateri je bilo že pravnomočno odločeno (kot v tem primeru), se za vlagatelja za ta odobritveni postopek lahko predpišejo strožji pogoji, med drugim tudi predložitev dokazov ob vložitvi vloge. S tem pa tudi niso kršene določbe Postopkovne direktive, ki za ponovni postopek dajejo državam možnost predpisovanja posebnega postopka, ki pa ne sme vsebovati ovir, ki bi ponovni postopek izključevale oziroma močno ovirale (34. člen Postopkovne direktive). Predložitev dokazov za svoje trditve ob vložitvi zahtevka za odobritev vložitve ponovne prošnje pa po presoji Vrhovnega sodišča tega načela ne krši. 31. Ker je torej tožena stranka navedbe tožnikov glede vsebine dokumentov, na katere sta se v zahtevku sklicevala, očitno štela za nove okoliščine oziroma dokaze (razen pisma g. ..., za katero je ugotovila, da sta se tožnika nanj sklicevala že v prejšnjem postopku za mednarodno zaščito) in se je do njihove dokazne moči vsebinsko opredelila, tožena stranka ni kršila niti procesnih niti z Ustavo RS zagotovljenih človekovih pravic tožnikov. Do tega, ali te njune navedbe izkazujejo opravičenost dovolitve vložitve ponovne vloge, se je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v zadostni meri, dovolj celovito in dovolj razumno opredelila.

32. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je treba izpodbijani sklep tožene stranke odpraviti tudi zato, ker da se do navedb tožnikov v delu, v katerem sta povzemala vsebino dokumentov, ni opredelila na razumen način, napačna in temelji na zmotni uporabi materialnega prava (56. in 57. člen ZMZ) in 32. člena Postopkovne direktive ter posledično na zmotni presoji dejanskega stanja.

33. V postopku odločanja o zahtevku za dovolitve vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito organ ne odloča o pravici do mednarodne zaščite, temveč le o procesni pravici do vložitve nove prošnje. Zato se v tem postopku preizkusi le, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki jih tujec v zahtevku predloži, novi in po vsebini taki, da bi vsaj na stopnji verjetnosti lahko pripeljali do priznanja pravice do mednarodne zaščite, torej do drugačne odločitve, kot je bila sprejeta v prejšnjem postopku. Od presoje teh okoliščin je odvisno, ali se dovoli vložiti ponovna prošnja in s tem začetek ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti.

34. Določbe 56. in 57. člena ZMZ ter 32. in 34. člena Postopkovne direktive je tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča uporabila pravilno. Pravilno je presodila, da okoliščine oziroma dokazi, ki sta jih v zahtevku predložila tožnika, na stopnji verjetnosti ne bi pripeljali do drugačne odločitve glede mednarodne zaščite, kot je bila sprejeta v prejšnjem postopku. Na podlagi teh ugotovitev je tožena stranka sprejela pravilen sklep o dejanskem stanju, namreč da z ZMZ predpisani pogoji za dovolitev vložitve nove prošnje niso izpolnjeni, in je zato pravilno in zakonito z izpodbijanim sklepom zavrgla obravnavni zahtevek na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZMZ.

35. Kot že navedeno, sta bila tožnika v pravnomočno končanem postopku v zvezi s prejšnjo (prvo) prošnjo za mednarodno zaščito zaradi svojih izjav o subjektivnih razlogih za mednarodno zaščito spoznana za splošno neverodostojna. Za neverodostojne so se štele njune izjave o zatrjevanem subjektivnem preganjanju zaradi zatrjevane njune pripadnosti določeni verski skupini. To pa so po odločbah ZMZ ključne okoliščine za priznanje mednarodne zaščite. Glede na take razloge za zavrnitev prve prošnje bi morala tožnika po presoji Vrhovnega sodišča v postopku dovolitve vložitve nove prošnje vsaj na stopnji verjetnosti izkazati prav obstoj teh okoliščin (pripadnost verski skupini in strah pred preganjanjem na tej podlagi). Vendar tega tudi po presoji Vrhovnega sodišča s svojimi navedbami in s sklicevanjem na vsebino dokumentacije, ki je sicer nista predložila, nista izkazala.

36. Pravilna je torej ocena tožene stranke in razumni so razlogi, s katerimi je to oceno utemeljila, da iz zahtevka tožnikov in dokumentacije, na katero se v zahtevku sklicujeta, ne izhajajo dokazi za subjektivne elemente, s katerimi bi lahko tožnika izkazala opravičenost vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito in ponovnega postopka v smislu 56. in 57. člena ZMZ.

37. Pravno nepomembno za odločitev v tej stvari je, ali ZMZ osebo, ki vloži zahtevek za dovolitev vložitve ponovne prošnje in uvedbo ponovnega postopka, imenuje državljan tretje države, tujec ali prosilec. Katerokoli od teh poimenovanj tudi ne pomeni kršitve določb Ustave RS oziroma določb Postopkovne direktive. Po določbi 2.e točke 2. člena Postopkovne direktive in po določbi 5. alineje 3. člena ZMZ je pojem „prosilec“ bistveno enak, in sicer je to „državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je (v Sloveniji) vložila prošnjo za mednarodno zaščito (pa o njej še ni dokončno odločeno)“. Čeprav to za odločanje ni pomembno, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v smislu navedenih določb tožnika nista prosilca, saj je bila njuna prva prošnja že pravnomočno zavrnjena, nove prošnje pa ne moreta vložiti, ker za to nista izpolnila pogojev iz 56. in 57. člena ZMZ.

38. Ker je odločitev glede odobritve vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito, odločitev o procesni pravici ne pa o upravni zadevi in temelji na dokazih, ki jih zahtevku za odobritev predloži vlagatelj zahtevka, je predlog tožnikov, da naj se o odobritvi vložitve ponovne prošnje odloča po opravljeni glavni obravnavi glede na določbe drugega odstavka 51. člena in 59. člena ZUS-1, neupošteven.

39. Ker je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 56. in 57. člena ZMZ ter 32. in 34. člena Postopkovne direktive, ter na tej podlagi ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke, je pritožbeno sodišče na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 iz v tej obrazložitvi navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. S tem je izpodbijana odločba tožene stranke postala pravnomočna.