Jedro

Informativni dokazi niso dovoljeni, vendar v konkretnem primeru ni šlo za informativni dokaz, ker je toženec predlagal dokaz zaradi konkretizacije dejstev, ki jih je navedel. Z dokaznim predlogom je želel dokazovati resničnost dejanskih trditev, da je že poplačal posojilo skupaj z obrestmi oziroma večji del te obveznosti. Dokazni predlog ni bil dan iz razloga, kakšne trditve naj se postavijo, marveč iz razloga konkretizacije teh že dovolj določeno opredeljenih trditev.

Tožencu ni mogoče očitati neskrbnosti pri poznavanju dejstev oziroma pri navajanju dejstev, ki so povezana z vračilom posojila, kakor tudi ne, da ni bil dovolj skrben pri navajanju dejstev, ki so del njegovega trditvenega bremena. Toženec teh konkretnih dejstev ne pozna, ker ležijo zunaj njegovega zaznavnega območja, kar pomeni, da je odrezan od informacijskega vira, ki mu omogoča konkretizacijo njegovih trditev.

Prvi odstavek 377. člena OZ določa, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da koristi, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II., III. in V. tč. izreka) razveljavi ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku 5.289,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018 do plačila (II), s tem, da je obračun obresti sestavni del sodbe (III), višji tožbeni zahtevek za plačilo nad zneskom 5.289,14 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje je zavrnilo (IV), tožniku pa je naložilo, da povrne tožencu stroške postopka v višini 1.734,00 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V).

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec prejel od tožnika posojilo v višini 6.000,00 EUR in v višini 21.000,00 EUR. Dogovorjene so bile obresti v višini 45 % na letni ravni, zato je podan objektivni element oderuštva, ker pa je tožnik izkoristil težki gmotni položaj toženca, je izkazan tudi subjektivni element oderuštva. Sodišče prve stopnje je zato tožniku priznalo obresti po obrestni meri zamudnih obresti povečanih za 50 % od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, obrestno mero nad obrestno mero zakonskih zamudnih obrestih povečano za 50 % pa je štelo kot nično. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške, ker je ugotovilo, da je uspeh tožnika 25 %, uspeh toženca pa 75 %.

Povzetek tožnikovih pritožbenih navedb

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je bil njegov tožbeni zahtevek v presežku zavrnjen. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo t. i. sodbo presenečenja, ker temelji na drugačno pravni oceni, kot je bila oblikovana v pravdnem postopku. Sodišče ni naredilo preliminarne pravne ocene, v okviru katere bi opozorilo na problematiko oderuštva. Sodišče ni izdelalo programa vodenja postopka, v katerem bi predstavilo pravno podlago, ki jo šteje za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku, glede na navedbe pravdnih strank. Predstavilo ni lastnega pravnega gledanja spora. Sodišče je le sledilo navedbam in izpovedbi toženca, izpovedbe tožnika pa je brez utemeljitve štelo za neprepričljive. Tudi iz mnenja izvedenca grafologa izhaja, da toženec ne govori resnice. Sodišče bi moralo natančno ugotoviti zgodovino dolžniško-upniškega razmerja med pravdnima strankama. V postopku se je izkazalo, da sta pravdni stranki že v preteklosti poslovno sodelovali, ko je tožnik pod enakimi pogoji posojal denar tožencu. Ker sta pravdni stranki po enakih pogojih že sodelovali v preteklosti, je prišlo do novega pogodbenega dogovora. Toženec ni predložil dokaza, iz katerega bi izhajalo, kdaj je ugotovil, da je žrtev oderuštva. Tožnik ni mogel vedeti, da je toženec v gmotni stiski, saj se je tožniku predstavljal kot uspešen kmetovalec.

Povzetek toženčevih pritožbenih navedb

4. Toženec vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe in navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog, da se pridobijo izpiski na bančnem računu tožnika za čas od 1. 1. 2015 do 30. 9. 2017. S tem dokazom je toženec želel dokazati, da je tožniku iz naslova posojil vrnil še več, kot je izkazano s potrdili o plačilih, ki jih je predložil. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo, ker naj bi šlo za nedovoljen informativni dokaz. Toženec je pravočasno grajal to odločitev sodišča na zadnjem naroku. Sodišče je z zavrnitvijo tega dokaza storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, hkrati pa je zato tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je v postopku postavil dovolj določne in konkretizirane trditve, ki bi se s tem dokazom dokazovale. Pojasnil je, da zaradi časovne odmaknjenosti ne razpolaga več z dokazili o plačilih. Toženec je trdil, da je tožniku plačal toliko, da je njegova terjatev poplačana v celoti. Tudi odločitev o stroških postopka je zmotna, ker sodišče ni upoštevalo, da se je toženec uprl zahtevku v višini 42.177,86 EUR, kot je bil določen v prvotnem tožbenem zahtevku, ki je bil šele tekom postopka znižan, kar sodišče ni upoštevalo.

5. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo predlagata, da se pritožba nasprotne stranke zavrne.

Odločitev pritožbenega sodišča

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca je utemeljena.

O tožnikovi pritožbi

7. Nobenega dodatnega procesnega vodstva ni bilo potrebnega s strani sodišča prve stopnje, glede na dejstva, ki sta jih navajali pravdni stranki v zvezi s trditvami glede oderuških obresti. Trditvena podlaga pravdnih strank ni zahtevala, da bi sodišču prve stopnje posebej predstavilo svoja pravna stališča, glede pravne podlage, ki se nanaša na pravni institut oderuških obresti. Pravdni stranki sta imeli pooblaščence, ki poznajo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na prvi odstavek 377. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljeno določa, katera dejstva so relevantna za presojo, ali je dogovorjena obrestna mera v pogodbi oderuška in gre v tem delu za oderuško pogodbo ter na kateri pravdni stranki je dokazno breme. Pravdni stranki sta dali navedbe in dokaze glede (ne)obstoja predpostavk, ki se nanašajo na oderuške obresti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze in se določno opredelilo do vseh relevantnih navedb strank, ki jih je tudi dokazno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožniku je bila dana možnost do izjave, izvedeni so bili vsi relevantni dokazi, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da gre za sodbo presenečenja.

8. Prvi odstavek 377. člena OZ določa, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da koristi, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb pravdnih strank, kakor tudi na podlagi drugih dokazov (listin), argumentirano predstavilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je tožnik vedel za težko gmotno stanje toženca in si iz tega razloga izgovoril oderuške obresti. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na te prepričljive in skrbno obrazložene ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče tudi odgovarja na pritožbene navedbe tožnika, ki v pritožbi znova neprepričljivo zatrjuje, da ni vedel za težko gmotno stanje toženca.

10. Res je, da toženec ni govoril resnice glede na ugotovitve grafologa, glede višine posojila, ki ga je prejel od tožnika, pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede obstoja subjektivnega elementa oderuštva prepričljiva in potrjuje, da v tem delu izpovedba tožnika ni bila resnična.

11. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec pred sklenitvijo posojilnih pogodb, sklenil dve kreditni pogodbi, zato nove kreditne pogodbe ni mogel skleniti in da je imel težave pri poslovanju oziroma delovanju kmetije, zato je nujno potreboval dodatna finančna sredstva. Okoliščina, da sta pravdni stranki že v preteklosti na enak način sodelovali, le dodatno potrjuje vedenje tožnika o težkem gmotnem stanju toženca. Nenazadnje to potrjujejo tudi tožnikove navedbe, ko je v tožbi navajal, „ker je toženec ponovno nujno potreboval denar, se je z željo po sklenitvi nove posojilne pogodbe znova oglasil pri tožniku.“

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O toženčevi pritožbi

13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog toženca, da se pridobijo izpiski na bančnih računih tožnika za čas od 1. 1. 2015 do 30. 9. 2017, s katerimi je želel dokazati, da je tožniku iz naslova posojila vrnil še več, kot je izkazano s potrdili o plačilih, ki jih je predložil v spis oziroma da je že poplačal celotno terjatev skupaj z obrestmi. Toženec je že v odgovoru na tožbo navajal, da so plačila med pravdnima strankama tekla izključno preko TRR in sicer tako, da je toženec denar vračal z nakazili na tožnikov TRR, s tem, da je plačeval preko plačilnih nalogov na okencu banke ali pošte. Trdil je tudi, da zaradi časovne oddaljenosti več ne razpolaga s potrdili o nakazilih.1 Toženec je v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2020 navedel,2 da vztraja, da se izvede dokaz s poizvedbami na tožnikovem TRR, če teh podatkov ne bo predložil tožnik. Toženec je na zadnjem naroku dne 16. 6. 20203 v skladu z določbo 286.b člena ZPP grajal odločitev sodišča prve stopnje, ker je sodišče sprejelo sklep, da tega dokaza ne bo izvedlo.

14. Informativni dokazi niso dovoljeni, vendar v konkretnem primeru ni šlo za informativni dokaz, ker je toženec predlagal dokaz zaradi konkretizacije dejstev, ki jih je navedel. Z dokaznim predlogom je želel dokazovati resničnost dejanskih trditev, da je že poplačal posojilo skupaj z obrestmi oziroma večji del te obveznosti. Dokazni predlog ni bil dan iz razloga, kakšne trditve naj se postavijo, marveč iz razloga konkretizacije teh že dovolj določeno opredeljenih trditev. Toženec je navedel časovno obdobje, ko naj bi se ta nakazila izvajala, na kakšen način je denar nakazoval na tožnikov TRR, navedel je tudi banko, kjer naj se naredijo poizvedbe, s tem, da je predlagal izvedbo tega dokaza le v primeru, če tožnik teh podatkov ne bo predložil. Toženec je tudi navedel opravičljive razloge, zaradi katerih ni mogel konkretizirano navesti višine vseh nakazil. Pojasnil je, da zaradi oddaljenosti dogodka ne razpolaga več z vsemi potrdili o nakazilih.

15. Tožencu zato ni mogoče očitati neskrbnosti pri poznavanju dejstev oziroma pri navajanju dejstev, ki so povezana z vračilom posojila, kakor tudi ne, da ni bil dovolj skrben pri navajanju dejstev, ki so del njegovega trditvenega bremena. Toženec teh konkretnih dejstev ne pozna, ker ležijo zunaj njegovega zaznavnega območja, kar pomeni, da je odrezan od informacijskega vira, ki mu omogoča konkretizacijo njegovih trditev. Sodišče prve stopnje je iz teh razlogov zmotno ugotovilo, da gre za informativni dokaz, ki sicer ni dovoljen.

16. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Če sodišče ne izvede relevantnega dokaza, s tem poseže v pravico do enakosti obravnavanja v postopku in tudi v pravico stranke do izjave. Ker gre za relevantni dokaz, saj toženec trdi, da bo s tem dokazom dokazal, da je že odplačal celotno posojilo skupaj z obrestmi, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, s tem pa je storilo bistveno kršitev postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da se je vrednost spornega predmeta med postopkom spremenila, kar (lahko) vpliva na višino stroškov, ki bodo priznani pravdnima strankama in na oceno uspeha posamezne stranke v postopku.

18. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo, razveljavilo pa je tudi obrestni obračun in odločitev o stroških postopka ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. Sodišče prve stopnje mora v novem sojenju narediti poizvedbe na tožnikovem TRR za obdobje, kot je to predlagal toženec. Po prejemu teh podatkov mora dopustiti tožencu, da v zvezi s tem dokazom poda dodatne trditve povezane s poplačilom posojila in obresti ter tožniku, da na te trditve odgovori.

20. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo morda odločilni dokaz glede poplačila celotne obveznosti iz naslova posojilne pogodbe, kar bo, če se bo izkazalo, da so v tem delu trditve toženca resnične, bistveno vplivalo na utemeljenost tožbenega zahtevka tako glede glavnice, kakor tudi glede izračuna obresti. Iz teh razlogov, ker gre lahko za odločilni dokaz, glede presoje o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, se pritožbeno sodišče ni odločilo, da bi samo izvedlo navedeni dokaz, ker bi v tem primeru pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe,4 s tem, da zaradi vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne bo prišlo do kršitve pravice pravdnih strank do sojenja v razumnem roku (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Pravni pouk: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 l. št. 13 2 l. št. 80 3 l. št. 83 4 Sklep VSRS III Ips 4/2013