Jedro

Z izvedenskim mnenjem o preveritvi katastrske klasifikacije zemljišč zatrjevane nepravilnosti uradnega podatka zemljiškega katastra (veljavnega v času podržavljenja) ni mogoče izpodbiti. Zatrjevane napake ali nepravilnosti v zemljiškem katastru je mogoče uveljavljati le v posebnih postopkih, predvidenih za spreminjanje podatkov v samih katastrskih predpisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki ugodila pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v tem upravnem sporu oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo) in odpravila odločbo Upravne enote A z dne 5. 7. 2001, s katero je le-ta vrnila v last in posest AA kot upravičencu nepremičnine s parcelnimi št. 1112, 1096, 1081 in 1082, vse k.o. B, v deležu do 2242/10000, ter zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parcelnima št. 365/1 in 365/2, obe k.o. B, v 2. točki pa zahtevo AA za vrnitev podržavljenih parcel št. 611/9, 609/5, 607/1, 607/2, 365/1 in 365/2 vse k.o. C, zavrnila. Tožena stranka v razlogih navaja, da so bile nepremičnine AA podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč. Po 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pa so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po navedenem zakonu, upravičene do denacionalizacije le, če niso dobile ustreznih nadomestnih zemljišč. AA kot prejšnji lastnik je nadomestna zemljišča dobil. Pojma "ustrezno nadomestno zemljišče" ZDen ne opredeljuje. V praksi pa se je uveljavil pravni standard, da je dano ustrezno nadomestno zemljišče, če njegova vrednost presega 70% vrednosti podržavljenih zemljišč in niso podane druge okoliščine, npr. oddaljenost, dostopnost, kompleksnost kmetije itd., zaradi katerih nadomestna zemljišča ne bi mogla šteti za ustrezna. Po mnenju tožene stranke pa je vrednost odvzetih in danih zemljišč treba prvenstveno ugotavljati v skladu z določbami 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdanega Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok). To pa pomeni, da je potrebno vrednost odvzetih in nadomestnih zemljišč ugotavljati po podatkih o katastrski kulturi, katastrskem razredu in katastrskem okraju v času podržavljenja. Ob upoštevanju zemljiško katastrskih podatkov, kot izhajajo iz potrdil geodetske uprave z dne 29. 11. 1993 in 3. 6. 2002, znaša v obravnavani zadevi vrednost nadomestnih zemljišč, izračunana po Odloku, 93,44% vrednosti podržavljenih parcel. Prvostopni organ, ki se je pri izračunu oprl na izvedensko mnenje izvedenca kmetijske stroke, kateremu je v nasprotju s predpisi naložil, naj ugotovi katastrsko kulturo in katastrski razred podržavljenih in nadomestnih zemljišč v času podržavljenja in v času vračanja, je napačno ugotovil, da vrednost nadomestnih parcel znaša 77,58% podržavljenih zemljišč. Poleg tega iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da je podržavljena parcela 607/1 k.o. C po stanju ob podržavljenju po katastrski kulturi njiva 2, po stanju po času vračanja pa njiva 1, kar pa ne more vplivati na primerjavo vrednosti podržavljenih in nadomestnih parcel glede na to, da se ta vrednost ugotavlja po stanju ob podržavljenju in ne po stanju v času vračanja, ker se je v času po podržavljenju lahko vrednost bistveno spremenila, sploh pa je za spremembo bonitetnega razreda pristojna geodetska uprava. Ker je prejšnji lastnik AA v arondacijskem postopku prejel ustrezno nadomestno zemljišče, saj je vrednost le-tega dosegla 93,44% vrednosti podržavljenega zemljišča, poleg tega pa še odškodnino v denarju, v postopku pa tudi niso bile izkazane druge okoliščine, ki bi na ugotovitev o ustreznosti nadomestnega zemljišča vplivale, AA ni upravičen do denacionalizacije parcel št. 607/1, 607/2, 609/5 in 611/9, zato je bilo treba odločbo prvostopnega organa spremeniti in njegovo zahtevo za denacionalizacijo v tem delu zavrniti. Da AA ni upravičen do vrnitve parcel s številkama 365/1 in 265/2, pa je pravilno ugotovil že prvostopni organ in to tudi ni sporno.

Tožnik v tožbi vztraja, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita. Navaja, da je prvostopni organ upravičeno postavil izvedenca kmetijske stroke, ki je potrdil njegova zatrjevanja, da je bilo nadomestno zemljišče mnogo slabše vrednosti. Dokazovanje, ki ni potekalo samo po Odloku, ni že samo zaradi tega v nasprotju z ZDen, kot meni tožeča stranka, saj se v postopku denacionalizacije ne uporabljajo zgolj predpisi, izdani za izvajanje ZDen, pač pa po 6. členu ZDen lahko tudi drugi predpisi. Tožena stranka pa tudi materialnega zakona ni pravilno uporabila, saj v ZDen pravni standard "70%", na katerega se opira tožena stranka, ni podan ter ga tako na tak način, kot meni tožena stranka, ni mogoče uporabiti. Nepravilen pa je tudi izračun tožene stranke. Vsaka stranka ima po njegovem mnenju pravico dokazovati dejstva, če gre za specifičnost, mimo pravil po Odloku. Način ugotavljanja dejstev, na katerem tožena stranka vztraja, v predpisih nima podlage. Zlasti pri večjih površinah se izkaže, da sporni pravni standard ne more vzdržati kot ustrezen kriterij. Glede na to je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z ZDen ter tožnik predlaga sodišču njeno odpravo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 23. 9. 2002. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in družba AAA na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravilno odločila. Prvostopni organ ni imel podlage za priznanje denacionalizacije tožniku, zato je njegovo zahtevo za denacionalizacijo z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka izračunala, da znaša vrednost nadomestnega zemljišča 93,44 % vrednosti odvzetih zemljišč. Tožnik sicer zatrjuje drugače, da je izračun nepravilen, vendar zgolj pavšalno. Tožena stranka pa je izračun opravila na podlagi Odloka (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) ter pri tem uporabila katastrske podatke o zemljiščih potrdila geodetske uprave, ki ga je v postopku predložil tožnik sam, in torej na pravilni dejanski in pravni podlagi. Tako njegov ugovor ni utemeljen. Glede na navedeno izračunano vrednost nadomestnega zemljišča pa ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo, saj je tožnik v arondacijskem postopku prejel ustrezno nadomestno zemljišče. Po presoji sodišča je namreč določbo 29. točke 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US) o ustreznih nadomestnih zemljiščih treba razlagati tako, da kot ustrezno šteje zemljišče, ki po vrednosti dosega 70 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Taka razlaga izhaja iz analogne uporabe 2. odstavka 90. člena ZDen (po katerem za neodplačno podržavljeno premoženje šteje premoženje, za katero je bila dana odškodnina, ki ni presegla 30 % njegove vrednosti), potrjena pa je tudi že s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba U 1147/96 z dne 12. 5. 1999, I Up 258/99 z dne 24. 1. 2001, I Up 815/2002 z dne 6. 11. 2002). Glede na navedeno pa tožniku ne bi bilo mogoče priznati denacionalizacije celo glede na izračun prvostopnega organa (s katerim pa se sodišče, po povedanem v nadaljevanju, sicer ne strinja), da je vrednost nadomestnega zemljišča le za 22,42 % nižja od vrednosti podržavljenih zemljišč, kar pomeni, da znaša 77,58 % vrednosti podržavljenih zemljišč, in torej preko 70 %, kajti to je, po pravnem stališču sodišča, odstotek, ki za priznanje pravice do denacionalizacije, če gre za denacionalizacijo po 29. tč. 3. člena ZDen kot pravnem temelju, kot v obravnavani zadevi, ne sme biti presežen.

Glede na navedeno za odločitev v zadevi niti ni relevanten tožnikov ugovor, da je za izračun vrednosti nadomestnega zemljišča treba, tako kot je postopal prvostopni organ, uporabiti (nižji) bonitetni razred, ki ga je ugotovil v postopku izvedenec. Tako sodišče zgolj pripominja, da po njegovi presoji z izvedenskim mnenjem o preveritvi katastrske klasifikacije zemljišč, s katerim je tožnik dokazoval, da je nadomestno zemljišče, ki ga je dobil v arondacijskem postopku, slabše kvalitete od odvzetih zemljišč, in da torej uradnega podatka o katastrskem razredu nadomestnega zemljišča v zemljiškem katastru v času podržavljenja, ker ni pravilen, za izračun vrednosti zemljišča ni mogoče uporabiti, zatrjevane nepravilnosti uradnega podatka zemljiškega katastra (veljavnega v času podržavljenja), ni mogoče izpodbiti. Po presoji sodišča bi tožnik zatrjevano nepravilnost lahko izpodbijal le na način in po postopku, kot bi lahko spremembo uveljavljal v času podržavljenja. Zemljiški kataster je uradna (javna) evidenca, katere vodenje in vzdrževanje šteje med naloge državnih organov (tako je veljalo po prejšnjih predpisih zemljiškega katastra v času podržavljenja, po Zakonu o zemljiškem katastru, Ur. list SRS, št. 16/74 do Ur. list RS, št. 52/00, in velja po zdaj veljavnem Zakonu o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/00). Glede na to je zatrjevane napake ali nepravilnosti v zemljiškem katastru (bilo) mogoče uveljavljati (v času podržavljenja in vse do danes) le v posebnih postopkih, predvidenih za spreminjanje podatkov v samih katastrskih predpisih. Ker tožnik podatka zemljiškega katastra na tak način ni izpodbijal, ni mogoče pritrditi prvostopnemu organu, da je uspel izpodbiti uradni podatek o bonitetnem razredu nadomestnega zemljišča, kot sicer izhaja iz potrdila geodetske uprave, ter da je za izračun njegove vrednosti mogoče uporabiti podatek o bonitetnem razredu, kot izhaja iz izvedenskega mnenja.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.