10. 9. 2013

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Franc Bucik, Ljubljana, na seji 10. septembra 2013

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 28406/2012 z dne 16. 10. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 28406/2012 z dne 13. 7. 2012 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanima pravnomočnima sklepoma je bila pritožniku kot zagovorniku v kazenskem postopku na podlagi 78. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) izrečena denarna kazen v višini 250 EUR.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja, pravice do obrambe, pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva, zagotovljenih v Ustavi ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je bil v kazenski zadevi postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti. Na predobravnavnem naroku naj bi želel podati predlog za odpravo pripora, ki je bil odrejen zoper obtoženca, in pri tem navajal, da je sklep o priporu vsebinsko neutemeljen, obrazložitev višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe pa sramotna. Sodnica naj bi mu nato zaradi kričanja in motenja obravnave pri utemeljevanju predloga ter neupoštevanja reda izrekla izpodbijano kazen. Pritožnik poleg tega navaja, da so v tej zadevi sodniki sami odločali o ugovorih in pravnih sredstvih zoper lastne kršitve: sodnica sodišča prve stopnje o pripombah na pisanje zapisnika, senat sodišča druge stopnje pa o pritožbi zoper sklep o kaznovanju, ki naj bi bilo izrečeno zaradi njegovega grajanja sklepa o priporu, ki ga je izdal isti senat.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Za take zadeve na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS med drugim štejejo tudi ustavne pritožbe zoper posamične akte, izdane v sporih majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, oziroma v drugih sporih, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek (prva alineja drugega odstavka 55.a člena ZUstS). V teh zadevah lahko Ustavno sodišče na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS o ustavni pritožbi odloča le izjemoma in v posebej utemeljenih primerih, ko gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. To merilo dovoljenosti ustavne pritožbe, ki je v ZUstS določeno na podlagi tretjega odstavka 160. člena Ustave, vlogo Ustavnega sodišča v takih zadevah omejuje na zagotavljanje odgovorov na najpomembnejša ustavnopravna vprašanja s ciljem razvoja in usmerjanja (sodne) prakse, da se zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Pogoje za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo mora izkazati pritožnik (prvi odstavek 53. člena ZUstS). Na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS velja, da kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevah, kot je obravnavana (četudi bi bila izkazana), za pritožnika nima hujših posledic. Pritožnik mora zato v ustavni pritožbi zoper tak posamični akt izkazati več, kot le zatrjevati obstoj kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (druga alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS) ter navajati razloge, s katerimi kršitev utemeljuje (tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS).[1] Pritožnik mora za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izkazati, da je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS, to je da iz okoliščin konkretne zadeve izhaja ustavnopravno vprašanje, ki presega njegov posamični interes za izid postopka in ki je pomembno za varstvo človekovih pravic nasploh. Pri presoji, ali je z razlogi ustavne pritožbe to merilo izkazano, Ustavno sodišče ne upošteva navedb, glede katerih ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena ZUstS), saj mora biti ta zahteva izpolnjena ob preizkusu vsake ustavne pritožbe.

5.Pritožnik izpodbija sodno odločbo o kaznovanju, s katero mu je bila na podlagi 78. člena ZKP (disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev) izrečena kazen 250 EUR. Ustavno sodišče je že odločalo o dovoljenosti ustavne pritožbe zoper sklepe o t. i. disciplinskem kaznovanju z vidika prve alineje drugega odstavka 55.a člena ZUstS. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča ustavna pritožba na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS (praviloma) ni dovoljena, ko gre za sklepe o kaznovanju, izdane na podlagi 109. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP).[2] Pri tem za opredelitev narave zadeve z vidika navedenih določb ZUstS ni štelo kot odločilno vrednost spornega predmeta v postopku o glavni stvari, temveč višino izrečene disciplinske denarne kazni. Disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev namreč pomeni posebno, od narave glavne stvari različno, sporno pravno razmerje. Nobenih razlogov zato ni, da bi bil sklep o kaznovanju procesnih udeležencev z vidika kriterijev dovoljenosti ustavne pritožbe iz 55.a člena ZUstS obravnavan drugače zato, ker je bil izdan v kazenskem postopku na podlagi 78. člena ZKP in ne na podlagi 109. člena ZPP. Namen navedenih določb o kaznovanju je namreč v teh postopkih enak, primerljiva pa je tudi sankcija (denarna kazen v sicer različnem razponu). Če izrečena redovna globa po višini ne presega zneska, določnega za spor majhne vrednosti, torej ustavna pritožba v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ni dovoljena ne glede na to, v katerem postopku je bila izrečena, razen pod pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS.[3]

6.Višina denarne kazni, izrečene pritožniku z izpodbijanima sklepoma, ne presega zneska, ki je v prvem odstavku 443. člena ZPP določen za opredelitev spora majhne vrednosti (to je 2000 EUR). Ustavna pritožba bi bila zato v tej zadevi na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS dovoljena le izjemoma, če bi šlo za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki bi preseglo pomen konkretne zadeve. Pritožnik tega ne zatrjuje izrecno, glede na utemeljitev pritožbe pa bi nekatera zatrjevanja lahko kazala, da gre za tak primer.

7.Z vidika tretjega odstavka 55.a člena ZUstS bi bile lahko ustavnopravno upoštevne navedbe, da so v tej zadevi sodniki sami odločali o ugovorih in pravnih sredstvih zoper lastne kršitve, torej da pritožniku ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave in 6. člen EKČP).[4] Teh trditev pritožnik ni uveljavljal v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, zato v delu ustavne pritožbe, ki se nanaša na odločanje sodišča prve stopnje, že zato ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Neutemeljene pa so tudi navedbe, da pritožniku ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča pri odločanju na drugi stopnji, to je navedbe, da je o pritožbi zoper sklep o kaznovanju odločal tisti senat višjega sodišča, katerega odločitev o priporu je pritožnik na naroku grajal kot sramotno. Vsebina izpodbijanih sklepov namreč ne potrjuje navedb pritožnika, da ga je sodišče prve stopnje kaznovalo zato, ker bi bilo njegovo podajanje predloga za odpravo pripora žaljivo (za Višje sodišče), temveč zato, ker je pri tem motil potek naroka in ni upošteval reda. Iz sklepa ne izhaja, da bi bila oznaka obrazložitve sklepa Višjega sodišča glede pripora za sramotno v upoštevni meri pomembna za odločitev o kaznovanju. V sklepu Višjega sodišča tako ni razlogov o tem, da bi izjave pritožnika na predobravnavnem naroku presojalo z vidika, ali predstavljajo žalitev, ki zahteva sankcioniranje po 78. členu ZKP. Ustavno sodišče zato ugotavlja, da v tej zadevi ne gre za primer odločanja o disciplinskem kaznovanju, ki bi bil ustavnopravno upošteven z vidika pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato tudi s tega vidika ustavna pritožba ne odpira ustavno pomembnih vprašanj v smislu tretjega odstavka 55.a člena ZUstS.

8.Glede na navedeno je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

C.

9.Senat je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Jadranka Sovdat ter člana dr. Mitja Deisinger in dr. Ernest Petrič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica senata

[1] Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-175/12 z dne 8. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 22/12).

[2] Primerjaj sklep št. Up-308/11 z dne 6. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 34/12). Ustavno sodišče v takih zadevah sicer v skladu s četrtim odstavkom 55.c člena ZUstS praviloma odloči s sklepom, ki v obrazložitvi vsebuje samo navedbo razloga iz 55.b člena ZUstS. Člen 109 ZPP se v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1) primerno uporablja tudi v upravnem sporu.

[3] Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-836/12 z dne 28. 1. 2013 na tej podlagi že zavrglo tudi ustavno pritožbo zasebnega tožilca zoper sklep o kaznovanju po 78. členu ZKP.

[4] V zvezi s tem primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Alenka Pečnik proti Sloveniji z dne 27. 9. 2012.