Up-753/04 -6

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe mag. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba mag. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 7/2004 z dne 28. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1978/2001 z dne 3. 10. 2002 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 358/99 z dne 22. 6. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnice zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb o prenehanju delovnega razmerja, za vrnitev nazaj na delo in za povračilo nastalih prikrajšanj. Na podlagi dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da pritožnica ni izpolnjevala pogojev za ponovno izvolitev v naziv asistentke kot pogoj za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bila razporejena, je pritrdilo njunemu stališču, da pritožnica ni imela sposobnosti za opravljanje del tega delovnega mesta. Izhajajoč iz nadaljnje ugotovitve, da tožena stranka za pritožnico ni imela drugega ustreznega delovnega mesta, je potrdilo njuno odločitev o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja pritožnice na podlagi 3. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR90).

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14. člena Ustave. V ustavni pritožbi zatrjuje, da ji je delovno razmerje prenehalo v nasprotju z zakonskimi določbami. Meni namreč, da neimenovanje v naziv asistentke ne more pomeniti zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja. Poleg tega pa lahko prenehanje delovnega razmerja po 3. točki prvega odstavka 100. člena ZDR temelji le na predhodno izvedenem postopku po 18. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 – v nadaljevanju ZTPDR) oziroma po 23. členu ZDR90. To naj bi potrjevali tudi številni primeri iz sodne prakse. Sodiščem nadalje očita, da svojih odločitev niso obrazložila in tudi niso odgovorila na navedbe pritožnice. Kršene naj bi ji bile pravice do enake obravnave pred sodiščem.

B.

3.Z očitki o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ugovarja pritožnica materialnopravni pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb. S takšnimi ugovori pred Ustavnim sodiščem ne more uspeti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev človekovih pravic lahko sicer pomeni tudi izdaja očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno in kot takšno v neskladju z 22. členom Ustave. Vendar pa takšne kršitve izpodbijanim sodnim odločitvam ni mogoče očitati. Odločitve sodišč so namreč zadostno obrazložene in temeljijo na sklepih, ki so možni glede na pravila interpretacije pravnih norm. Sodišča so pritožnici pojasnila, da je z izgubo naziva asistentke prenehala izpolnjevati pogoje za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bila razporejena, kar je pomenilo nezmožnost za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Vrhovno sodišče ji je tudi dodatno pojasnilo, zakaj tega dejstva ni bilo treba ugotavljati v posebnem postopku po 18. členu ZTPDR oziroma 23. členu ZDR. Ob nadaljnji ugotovitvi, da tožena stranka za pritožnico ni imela na voljo ustreznega dela, ki ji pritožnica v ustavni pritožbi niti ne oporeka, pa so sodišča odločila, da je bilo prenehanje delovnega razmerja po 3. točki prvega odstavka 100. člena ZDR izrečeno v skladu s predpisi.

4.Iz 22. člena Ustave, ki pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, izhaja tudi zahteva po obrazloženi sodni odločbi. Iz te pravice izhaja tudi obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do navedb strank, ki so po pravni presoji sodišča bistvene. Glede na to se je moralo Ustavno sodišče opredeliti tudi do očitkov pritožnice o neobrazloženosti sodnih odločb oziroma o tem, da sodišča niso odgovorila na njene navedbe. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnji točki obrazložitve, so sodišča zadovoljivo obrazložila svoje odločitve. V zvezi z očitki pritožnice, da se sodišča niso opredelila do njenih navedb, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da gre predvsem za pavšalne očitke. Dovolj konkreten je le očitek pritožnice, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do pritožničinih revizijskih navedb o odstopu od sodne prakse. Pritožnica sicer utemeljeno navaja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do teh revizijskih očitkov. Vendar pa s tem ni prišlo do kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo se namreč sodišče ni dolžno opredeliti do očitno neutemeljenih navedb strank. Takšne pa so bile z vidika Vrhovnega sodišča revizijske navedbe o odstopu izpodbijane sodbe Višjega sodišča od odločitev Sodišča združenega dela Republike Slovenije kot sodišča iste stopnje. V pritožničinem sporu je bila predvidena revizija. To pomeni, da je bila končna odločitev v sporu prepuščena Vrhovnemu sodišču. Vrhovno sodišče zato pri odločanju ni moglo biti vezano na sodno prakso nižjih sodišč. Glede na to pa pritožnica z očitki o odstopu sodbe Višjega sodišča od sodb sodišča iste stopnje očitno ne bi mogla utemeljiti revizije.

5.Navedbe pritožnice o neenaki obravnavi gre šteti tudi za samostojen očitek o odstopu izpodbijanih odločitev od ustaljene sodne prakse. Gre za ustavnopravno relevanten očitek. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je lahko kršena tudi, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Tudi ta pritožničin očitek je neutemeljen. Očitka o odstopu od sodne prakse, naslovljenega (tudi) na Vrhovno sodišče, namreč ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na sodbe nižjih sodišč. Da bi odločitev sodišč v primeru pritožnice odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnih primerih, pa pritožnica ne izkaže.

6.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, je Ustavno sodišče njeno ustavno pritožbo zavrnilo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan