Jedro

V pravdnem postopku zaradi uveljavljanja močnejše pravice, ki sledi pravnomočnemu sklepu o ureditvi meje po zadnji mirni posesti, sodišče ne more urejati meje po pravični oceni. Če tožeča stranka ne dokaže močnejše pravice na spornem zemljišču, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. V tem primeru pač poteka meja med zemljišči strank tako, kot je bila določena v nepravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod točko 1., 2. in 4. razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje po drugem senatu.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica dela parcele št. 15 v lasti P.J. st., vpisane pri vl. št. 469 k.o. M. in sicer v širini 43 cm in dolžini 14,20 m, ki poteka pod kapjo hiše tožnice. Tožencu je naložilo, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka.

Proti sodbi se pritožuje toženec, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje po drugem senatu. Po stališču pritožbe prvostopno sodišče ni opravilo vsega, kar mu je bilo naloženo s strani višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Razlogi sodbe so v nasprotju s podatki spisa, sodišče je priči B.K. dovoljevalo, da opravlja izvedeniško delo, kar vse naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi sicer priča B.K., na katerega pričevanju prvostopno sodišče utemeljuje svojo odločitev, ni zanesljiva priča, saj so njegove izpovedbe v tem postopku v nasprotju z izpovedbami, ki jih je podal v nepravdnem postopku. Opozarja še, da je toženec že v nepravdnem postopku izkazal svojo več desetletij trajajočo zadnjo mirno posest na spornem zemljišču. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami oziroma spisi, na katere se sodba sklicuje. Tako po eni strani sodba ugotavlja, da je bila v nepravdnem postopku določena meja med zemljišči obeh strank na podlagi zadnje mirne posesti, po drugi strani pa ugotavlja, da zadnja mirna posest ni dokazana po nobeni od pravdnih strank, ker naj bi priče govorile različno. Prvostopno sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je odločalo v predmetni zadevi, ko gre za spor o lastninski pravici, po določbah, kot veljajo za določanje meje v nepravdnem postopku. Meja je bila v nepravdnem postopku že določena in sicer po zadnji mirni posesti, odločitev sodišča v nepravdnem postopku pa lahko na podlagi vložene predmetne tožbe tožnica spremeni le tako, da dokaže, da ima na spornem delu zemljišča močnejšo pravico. Močnejša pravica pa je lastninska pravica oziroma domnevna lastnina. Če tožnica to dokaže, je njen tožbeni zahtevek utemeljen, sicer pa ga je treba zavrniti. V predmetnem pravdnem postopku ni mogoče ponovno določati meje in sicer na podlagi pravične razdelitve sporne površine, kot je to storilo prvostopno sodišče. Zaradi napačne pravne presoje je prvostopno sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo vseh tistih pomembnih dejstev, na podlagi katerih je mogoče odločiti o zadevi. Iz navedenih razlogov je treba na podlagi 369. in 370. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je razveljavilo le tisti del prvostopne sodbe, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, saj se tožeča stranka proti zavrnilnemu delu sodbe ni pritožila, za pritožbo glede tega dela prvostopne sodbe pa toženec nima pravnega interesa.

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče ugotoviti ali je tožnica lastnica spornega dela zemljišča oziroma na kakšni podlagi je pridobila lastninsko pravico. Na kakšni podlagi se pridobi lastninska pravica določa Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V danem primeru gre lahko za ustrezen pravni posel, za priposestvovanje, lahko pa tudi za gradnjo na tujem svetu, vendar le v primeru, da je bila zgradba grajena na tujem svetu. Glede na trditve toženca, da je več desetletij užival sporni svet nemoteno, pa bo pri presoji, ali ima tožnica lastninsko pravico na spornem svetu treba ugotavljati tudi to, ali ni eventuelno toženec sporni svet priposestvoval po tem, ko je eventuelno tožnica pridobila lastninsko pravico s pravnim poslom ali na drug v zakonu predviden način. Ko se ugotavlja, katera od strank ima močnejšo pravico na spornem svetu, torej ni pomembno, kdo je bil prvotno lastnik spornega sveta, pomembno je, kdo je lastnik spornega sveta v času odločanja. Na tožnici je, da dokaže, ali je lastnica spornega sveta in ali ima torej močnejšo pravico. Če tega ne dokaže, je treba tožbeni zahtevek zavrniti. V tem primeru bo pač meja med zemljiščema pravdnih strank potekala tako, kot je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom prvega sodišča izdanim v postopku za sodno določitev meje. Na podlagi 371. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odst. 166. čl. ZPP.