Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval zaradi opravljanja nevarne dejavnosti, temelji na ugotovitvah, da je bila pot po stopnicah pravzaprav edina pot na stražarsko mesto, saj prevoza vojaki za stražo niso imeli, pot po cesti ponoči pa je bila zanje nevarna. Tako so vojaki v teren naredili improvizirane strme stopnice iz blata in desk. Tožnik je kritičnega dne po teh stopnicah v temi zapuščal stražarsko mesto, z vso opremo težko najmanj 20 kg, verjetno pa med 25 in 30 kg, v eni roki je imel svetilko v drugi pa neprebojni jopič, na eni rami puško in na hrbtu nahrbtnik. Tako tožnik ni imel proste nobene roke, da bi se, v kolikor bi zaščitna vrv ob stopnicah dejansko obstajala, zanjo lahko prijel. Tožnik je bil tudi utrujen. Spuščanje po improviziranih stopnicah v opisanih razmerah pomeni nevarno dejavnost ne glede na usposobljenost vojakov.

Tožena stranka je krivdno odgovorna za poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, saj tožniku ni zagotovila ustrezne oskrbe oziroma ni spoštovala priporočila zdravnikov, da se tožnik vrne v Slovenijo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je v roku 15 dni dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v višini 15.455,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 dalje do plačila in v istem roku stroške predpravdnega izvedenskega mnenja v znesek 199,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka I izreka), v presežku, za plačilo odpravnine 7.544,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 do plačila, plačilo stroškov predpravdnega izvedenskega mnenja 326,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti od 199,88 EUR od 18. 6. 2015 do poteka izpolnitvenega roka in plačevanje rente od izdaje sodbe sodišča prve stopnje 300,00 EUR mesečno do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek je zavrnilo (točka II izreka), s popravnim sklepom pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 28,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe, odločitev o stroških postopka in popravni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ter popravni sklep spremeni oziroma ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je kriterij nevarnosti pri profesionalnih vojakih drugačen, kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju, tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Vojaški obvezniki so mladi zdravi moški z boljšo telesno sposobnostjo in višjim pragom vzdržljivosti. Iz tega razloga je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je spornega dne prišlo do poškodbe tožnika zaradi opravljanja nevarne dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnikova hoja po stopnicah navzdol ne pomeni nevarne dejavnosti in s tem objektivne odgovornosti države, saj je hoja enostavno opravilo. Poleg tega so stopnice iz blata in desk v teren, ki je precej strm, naredili vojaki sami, da se stražarjem olajša hoja po strmem odseku poti. Oprema, ki so jo nosili, je običajna oprema, za gibanje po neravnem terenu pa so ustrezno usposobljeni. Tožnik je kritičnega dne imel svetilko, tako da ne gre za hojo po temi, poleg tega pa po stopnicah ni šel prvič. Pri hoji navzdol bi se lahko oprijel vrvi. Morebitna utrujenost tožnika je zaradi ustrezne usposobljenosti vojakov običajna okoliščina, na katero so vojaki pripravljeni in zaradi nje toženi stranki ne more biti naložena odgovornost za nastanek tožnikove poškodbe. Dejansko stanje glede nastanka poškodbe še ni v zadostni meri razjasnjeno in nastanka tožnikove poškodbe ni mogoče pripisati izključno okoliščinam, v katerih je nastala, ker bi lahko nastala tudi kje drugje. Po mnenju tožene stranke obstaja izključitveni razlog za njeno objektivno odgovornost, in sicer ravnanje tožnika, saj tožena stranka ni mogla pričakovati, da se bo tožnik po hoji navzdol poškodoval. Po stališču sodišča prve stopnje obstaja krivdna odgovornost tožene stranke za poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, ker tožniku ni zagotovila ustrezne diagnostike in obravnave. Sodišče prve stopnje ni raziskalo, koga je tožnik opozarjal na bolečine. Tožena stranka meni, da ji ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, saj je glede na okoliščine na misiji storila vse, kar je bilo v njeni moči, da je tožnik dobil obroke v sobi oziroma se mu je zagotovil prevoz do jedilnice. Tako po pritožbenem stališču tožnik ni dokazal odgovornosti pooblaščenih oseb, za katere je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Ne strinja pa se tudi z višino odmerjene odškodnine za nematerialno škodo, ki je po njenem mnenju previsoka. Primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin bi lahko znašala kvečjemu 3.000,00 EUR, ustrezen znesek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bil 4.000,00 EUR, medtem ko tožnik iz naslova strahu ni upravičen do odškodnine, oziroma le do višine 500,00 EUR. Tožena stranka pa uveljavlja tudi soprispevek tožnika, saj je bistveno prispeval k nastanku škode. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka v popravnem sklepu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je neutemeljena, saj tožena stranka ni dokazala, da hoja po stopnicah navzdol ni bila nevarna dejavnost in tudi ne, da za nastalo škodo ni krivdno odgovorna. Pritožbene navedbe o tožnikovem soprispevku so zgolj pavšalne, višina prisojene odškodnine pa je pravična in primerna ter ustreza utrpljeni škodi tožnika in višinam odškodnin v podobnih primerih. Iz tega razloga predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje in popravni sklep v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) glede pritožbe zoper popravni sklep tudi v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se tožena stranka na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da se je tožnik poškodoval dne 18. 3. 2012, ko se je po opravljeni straži pri objektu A. patriarhija na mednarodni misiji na Kosovem vračal s stražarskega mesta in sicer ga je zabolelo v podplatu in je utrpel delno (travmatsko) raztrganje stopalne fascije. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 5. 12. 2013 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo, s hojo po ravnem, brez vožnje vozil v službene namene, brez hoje in teka, s polnim delovnim časom; - da je tožena stranka za škodo, ki je zaradi nezgode pri delu nastala tožniku, objektivno odgovorna po določbi 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 23/2001 in naslednji) na podlagi v času škodnega dogodka veljavnega 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je do poškodbe tožnika prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti (hoja po improviziranih stopnicah - nepričakovano trd korak, utrujenost, prenašanje bremena), prispevka tožnika k nastanku škode ni; - da je toženka za škodo, ki je tožniku nastala v zvezi s poslabšanjem njegovega zdravstvenega stanja, podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker tožniku ni zagotovila ustrezne oskrbe oz. ni ugodila priporočilu zdravnikov, da se tožnik vrne v Slovenijo; - da je tožniku na podlagi 179. člena OZ iz naslova odškodnine za nematerialno škodo za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo 8.500,00 EUR, iz naslova strahu 1.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.000,00 EUR, skupno torej 17.500,00 EUR, ker pa je tožnik iz naslova nezgodnega zavarovanja tožene stranke od zavarovalnice B., d. d. dne 31. 8. 2012 prejel 486,00 EUR, dne 15. 4. 2014 pa še 1.500,00 EUR, je sodišče prve stopnje prejeta zneska revaloriziralo in dobljenih 2.044,88 EUR odštelo od priznane odškodnine, tako da je toženi stranki naložilo v plačilo 15.455,12 EUR.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval zaradi opravljanja nevarne dejavnosti, temelji na ugotovitvah, da je bila pot po stopnicah pravzaprav edina pot na stražarsko mesto A. manastir, saj prevoza vojaki za stražo niso imeli, pot po cesti ponoči pa je bila zanje nevarna. Tako so vojaki v teren naredili improvizirane strme stopnice iz blata in desk. Tožnik je kritičnega dne po teh stopnicah v temi zapuščal stražarsko mesto, z vso opremo težko najmanj 20 kg, verjetno pa med 25 in 30 kg, v eni roki je imel svetilko v drugi pa neprebojni jopič, na eni rami puško in na hrbtu nahrbtnik. Tako tožnik ni imel proste nobene roke, da bi se, v kolikor bi zaščitna vrv ob stopnicah dejansko obstajala, zanjo lahko prijel. Tožnik je bil tudi utrujen. Spuščanje po improviziranih stopnicah v opisanih razmerah pa zagotovo pomeni nevarno dejavnost ne glede na usposobljenost vojakov. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da dejansko stanje poškodbe ni v zadostni meri razjasnjeno in da tožnikove poškodbe ni mogoče pripisati izključno okoliščinam, v katerih je nastala. Oba izvedenca sta izpovedala, da je do poškodbe prišlo na način, kot je izpovedal tožnik (pri koraku je začutil močno bolečino), da gre za redko poškodbo, da je hoja v polni opremi po improviziranih stopnicah rizični faktor zanjo, da je nastala zaradi preobremenitve stopala, na kar lahko vpliva tudi utrujenost. Gre za trenutno poškodbo, ki jo je povzročil splet okoliščin in sicer utrujenost, nepričakovan trd korak in obremenitev tožnika z bremenom. Tožena stranka ne navaja, s kakšnim ravnanjem naj bi tožnik prispeval k poškodbi, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve, da tožnikovega soprispevka ni.

10. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka krivdno odgovorna za poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, saj tožniku ni zagotovila ustrezne oskrbe oziroma ni spoštovala priporočila zdravnikov, da se tožnik vrne v Slovenijo. Na podlagi izpovedi tožnika, prič C.C., D.D. in E.E. ter ustnega podajanja mnenja sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožniku postavljena napačna diagnoza, ker ni bilo na voljo prave diagnostike, da so mu bila dana pravilna navodila in sicer strogi počitek in repatriacija, vendar tožniku strogi počitek ni bil zagotovljen, pa tudi ne pravočasna repatriacija. Prav to ravnanje tožene stranke je v vzročni zvezi z nastankom trajnih posledic poškodbe, saj bi imel tožnik v Sloveniji, v kolikor bi mu tožena stranka omogočila pravočasen povratek, možnost tako pravilne diagnoze in ustreznega zdravljenja, tako da ne bi postal invalid III. kategorije. Da je tožnik o svojem stanju in želji po vrnitvi v Slovenijo obvestil pristojne, izhaja iz izpovedi priče C.C., ki je željo tožnika po predčasnem povratku podpiral, vendar je poveljnik kontingenta določil drugače. 11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ in tožniku po posameznih postavkah dosodilo primerno ter pravično odškodnino za nematerialno škodo v skupnem znesku 17.500,00 EUR. Ta odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki so bile dosojene v podobnih primerih, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točkah od 24 do 33. 12. Glede na uspeh tožnika v višini 38 % je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Že iz obrazložitve sodbe v točki 48 izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik glede na ugotovljeni uspeh upravičen do povrnitve 1.784,07 EUR stroškov postopka, tožena stranka pa do 1.755,49 EUR, zato je tožena stranka dolžna tožniku po medsebojnem pobotu stroškov postopka povrniti pravdne stroške v višini 28,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi očitne pisne pomote v izreku sodbe, kjer je bilo pomotoma zapisano, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 28,58 EUR, je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo popravni sklep, kjer je to očitno pomoto med izrekom in obrazložitvijo, odpravilo tako, da je povračilo tožnikovih stroškov postopka po pobotu v višini 28, 58 EUR naložilo v plačilo toženi stranki. Zaradi navedenega je neutemeljena pritožba zoper popravni sklep, ki jo je tožena stranka vložila zgolj zaradi tega, ker je vložila pritožbo zoper sodbo.

13. Iz navedenega izhaja, da sta pritožbi tožene stranke neutemeljeni. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo kot neutemeljeno na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo tožene stranke zoper popravni sklep pa je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel.